VSL sklep II Cp 1409/2000

Jedro

Rok za zastaranje terjatve za povračilo negmotne škode v nobenem primeru (absolutni in subjektivni rok) ne more pričeti teči prej, dokler nepremoženjsko škodo (njen obseg) ni znana, dokler se ne stabilizira in manifestira.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 11.200.000,00 SIT. V tožbenem zahtevku zahtevano plačilo se nanaša na plačilo negmotne škode zaradi zadobljene poškodbe tožnika v zvezi z opravljanjem njegovega dela. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je le-ta zastaral. Objektivni zastaralni rok petih let je pričel teči že v letu 1991, ob odstranitvi mavca, subjektivni tri letni rok pa v letu 1993, ko je bil tožnik seznanjen, da gre za običajen dolgotrajen proces pri tovrstnih boleznih, tožba pa je bila vložena 14.1.1997. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in razsojo. Navaja, da škoda tožniku ni nastala s snetjem mavca, ko je bila ugotovljena tudi distrofija. Takrat je bila namreč postavljena šele diagnoza, zdravljenje pa je potekalo šele v nadaljevanju. Tožnik ni izvedel za škodo že leta 1993, ko je bil seznanjen z dolgotrajnim zdravljenjem in posledicami od konzilija. Takrat je zvedel le, da bo zdravljenje dolgotrajno, ne pa, kdaj bo sposeben za delo. Med zdravljenjem je bil tožnik seznanjen le o trenutnem stanju in predvidevanjih, za škodo pa je izvedel šele po končanem zdravljenju, oziroma, ko je že delal in opustil palice, to je sredi leta 1994. Specialistično se je tožnik res prenehal zdraviti februarja 1993, potem pa je potekalo ambulantno zdravljenje še eno leto in tako mu škoda ni mogla biti poznana že ob prenehanju specialističnega zdravljenja. Pritožba je utemeljena. Zastaranje odškodninskih terjatev ureja 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Glede vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka iz tega postopka sta pomembna 1. odstavek, ki ureja subjektivni rok zastaranja, in 2. odstavek, ki ureja absolutno zastaranje. Po 1. odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, po 2. odstavku pa v vsakem primeru v petih letih od kar je škoda nastala. V vsakem primeru, ko ugotavljamo eventuelno zastaranje terjatve, je potrebno najprej ugotoviti tisti trenutek, ko je zastaranje pričelo teči, posebej subjektivni rok in posebej absolutni rok za zastaranje. Po 1. odstavku 361. člena ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Za nepremoženjske škode velja pravilo, da ne začne teči zastaranje že od škodnega dogodka, pač pa šele od takrat, ko je nepremoženjska škoda (njen obseg) znana, ko se torej stabilizira; objektivni rok (absolutno zastaranje), ko je obseg škode objektivno znan, subjektivni zastaralni rok, ko je obseg škode znan ali bi moral biti znan oškodovancu (ob predpostavki, da mu je znan povzročitelj). V nobenem primeru rok za zastaranje nepremoženjske škode ne more pričeti teči prej, dokler objektivno gledano premoženjska škoda (njen za obseg) ni znana. Negmotna škoda torej nastane takrat, ko se poseg manifestira v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Ob samem škodnem dogodku velikokrat ni mogoče govoriti, kakšna škoda je nastala. Pogosto je to mogoče šele po dokončni stabilizaciji oziroma potem, ko se določena poškodba dokončno formira. Pri tem je potrebno poudariti, da poznamo več vrst negmotne škode (člen 200 ZOR), vsaka od teh vrst pa se lahko manifestira in stabilizira ob različnem času, čeprav vse izvirajo iz istega škodnega dogodka, in zato je potrebno ugotavljati pričetek teka roka zastaranja za vsako vrsto škode posebej. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja pričetek teka objektivnega zastaralnega roka v letu 1991, ko je bil tožniku odstranjen mavec in s slikanjem ugotovljena distrofija. Takrat naj bi namreč škoda nastala, ker so bile takrat znane vse posledice škodnega dogodka, to je zdrobljen prelom goleni, Sudeckova distrofija, osteoporoza stopala in predfaza atrofije. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, ker le s postavitvijo diagnoze poškode in bolezni še ne moremo govoriti, da je škoda že nastala, se stabilizirala oziroma dokončno manifestirala. Njen obseg namreč takrat nikakor še ni bil znan, kar se kaže zlasti v poteku nadaljnjega zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno in vnaprej nepredvidljivo. Pritožbeno sodišče nadalje ne sprejema niti stališča sodišča prve stopnje, da je pričel subjektivni rok zastaranja teči že v letu 1993, ko je bil oškodovanec seznanjen z vsemi posledicami, saj kot sam izpove, so mu za vse posledice povedali na ortopedskem konziliju konec leta 1993. Z vpogledom zapisnika o izpovedbi tožnika z dne 31.8.1999 je sicer res zaslediti, da je ta izpovedal, da mu je bilo na ortopedskem konziliju povedano, kaj bo z njim, je pa ob tem še izpovedal, da so ga takrat pregledali in mu povedali, da ima krajšo nogo. To, da je takrat zvedel za krajšo nogo, še ne more pomeniti, da so mu bile s tem znane oziroma bi mu morale biti znane vse posledice nesreče, zlasti ker je zdravljenje še vedno potekalo. Ni zaslediti niti tega, da bi takrat na ortopedskem konziliju v decembru 1993 bilo tožniku povedano, do kdaj bo zdravljenje še potekalo, oziroma da bi to bilo sploh takrat že znano. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede spornih okoliščin o tem, kdaj je škoda nastala in kdaj je tožniku bila znana ali bi mu bila morala biti znana, tudi napačno uporabilo materialno pravo oziroma je bila odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (člen 355 ZPP). Ob novem sojenju bo prvo sodišče moralo dejansko stanje pravilno ugotoviti in ponovno odločiti o ugovoru zastaranja terjatve. Od odločitve o tem vprašanjau pa bo odvisen nadaljnji potek postopka, odvisno od tega, ali bo ugovoru zastaranja ugodeno, ali bo ugovor zavrnjen. Sodišče prve stopnje naj bo pozorno tudi na dejstvo, da tožena stranka z obstoječim tožbenim zahtevkom uveljavlja v plačilo več vrst negmotne škode (za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah) in da so možni različni roki pričetka teka zastaranja za posamezno vrsto negmotne odškodnine. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 63/2002
• VSK sodba in sklep I Cpg 170/2004
• VSL sklep III Cp 2121/99