VSL sodba I Cp 589/2000

Jedro

V pritožbi ni več mogoče ugovarjati zastaranja terjatve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 98/02899 z dne 6.1.1999, s katerim je bilo tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati zaostalo najemnino. Proti sodbi se toženec pritožuje. Navaja, da je terjatev zastarala in zahteva, da sodišče to upošteva. Ni res, da bi potreboval soglasje za tista pravila, ki jih je opravil. Popravil je le tisto, kar je bilo nujno za normalno življenje. Neodložljiva popravila je imel pravico popraviti glede na določbo 11. člena najemne pogodbe. Možnosti za pobot njegove terjatve z vlaganji so izrecno navedene v 11. členu pogodbe. X je bila po 7. členu pogodbe dolžna opraviti popravila oken in vrat, kar je sama zapisala v zapisniku ob izročitvi stanovanja. Tega zapisnika mu ni dala. Zapisano je tudi, da je potrebno zamenjati pode. Stanovanje je bil dolžan vzdrževati kot dober gospodar. Vse njegove trditve bi lahko potrdila žena Violeta in ne ve, zakaj ni bila zaslišana. Prav tako bi to potrdili njeni in njegovi starši. Ker je bila Danica O. zaposlena na X, si je razlagal, da so mu popravila dovoljena. Pobot je vsebinsko zapisan in dovoljen že po pogodbi, zato ni potrebno posebno pismeno dovoljenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialnopravno je odločitev pravilna. Kot odgovor na pritožbene trditve pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe še dodaja: Toženec v pritožbi podaja ugovor zastaranja, vendar ga, ker ni bil podan v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati. Po določbi člena 360/3 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. To torej pomeni, da bi moral toženec izrecno ugovarjati, da je terjatev zastarana. Po določbi člena 286/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Med ta dejstva spada namreč tudi ugovor zastaranja. Če bi se namreč ugotovilo, da je utemeljen, tedaj bi bil zahtevek zavrnjen. Toženec glede na določbo člen 337/1 ZPP v pritožbi ne more več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, oziroma bi to lahko storil le, če bi izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Slednja določba pa velja tudi v zvezi s pretežnim delom toženčevih drugih pritožbenih navedb. V postopku na prvi stopnji je namreč toženec zatrjeval, da je bil sklenjen s tožečo stranko dogovor o pobotu njegovih vloženih sredstev z najemnino. V pritožbi pa zatrjuje nova dejstva in sicer, da je imel pravico do popravila glede na določbo 11. člena najemne pogodbe, da je šlo za neodložljiva popravila in da ima zato pravico zahtevati vračilo oziroma pobotanje, kar naj bi izhajalo tudi iz najemne pogodbe. Te trditve so torej nove in jih ni več mogoče upoštevati. Ko gre za vprašanje, ali je bil sklenjen dogovor ob pobotu najemnine in vlaganj tako, kot je toženec to zatrjeval v postopku na prvi stopnji, pritožbeno sodišče nima pomislekov proti ugotovitvam sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je izčrpna in prepričljiva. Toženec še v pritožbi vztraja, da je bil sestavljen zapisnik o izročitvi stanovanja, ki da mu ga tožena stranka ni dala. Te trditve so v nasprotju z listinami, ki jih je sodišče vpogledalo (priloga A4 in 3. odstavek obrazložitve, list. št. 26). Ko toženec navaja, da ni bila zaslišana njegova žena, in da bi morali biti zaslišani starši, je najprej treba ugotoviti, da tega v postopku na prvi stopnji ni predlagal, v pritožbenem postopku pa po določbi že citiranega člena 337/1 ZPP tega več ne more storiti. Le v pojasnilo tožencu velja še zapisati, da je z današnjo odločitvijo odločeno le o tem, da mora toženec plačati najemnino. Ali pa ima toženec sicer pravico zahtevati vračilo sredstev, vloženih v stanovanje, pa je lahko stvar posebnega postopka. Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 24/2004
• VSC sklep Cp 209/2003
• VSK sklep II Cp 553/2002