VSL sklep I Cp 2155/2000

Jedro

1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba pri izdaji ureditvene začasne odredbe upoštevati tudi položaj tožene stranke. Takšno izhodišče je narekovalo primerjavo škode, ki bi hipotetično nastala tožeči stranki (poškodovanje hiše in oddajo v najem drugim ljudem) in negativnih posledic za toženo stranko (izselitev iz hiše in nemožnost opravljanja gostinske dejavnosti ter pridobivanja sredstev za preživljanje). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bila predlagana začasna odredba za toženo stranko preveč škodljiva in bi zato presegla sam namen zavarovanja. Če je v dani situaciji mogoče nenadomestljivo škodo odvrniti tudi z začasno odredbo, ki manj škodljivo posega v položaj tožene stranke, je pravilen restriktiven pristop. Pritožbeno sodišče je že poudarilo, da bi tožeča strank za preprečitev sile in nastanka nenadomestljive škode namesto predlagane, lahko izbrala tudi začasno odredbo z drugačno vsebino (3. točka 268. čl. ZIP), s katero bi bil dosežen namen začasne odredbe, hkrati pa ne bi nastale škodljive posledice za toženo stranko. 2. Nenadomestljiva škoda je pravdni standard, ki ga je treba šele zapolniti z okoliščinami konkretnega primera. Kot predpostavka za izdajo začasne odredbe ni podana zgolj zaradi nemožnosti naturalne restitucije. Odškodninske posledice se načeloma lahko vedno pokrije tudi z denarno odškodnino, zato pojma nenadomestljive škode ni mogoče razumeti kot škode, ki se po določilih o odškodninski odgovornosti v Zakonu o obligacijskih razmerjih lahko povrne kot odškodnina.

 

Izrek

Pritožba proti sklepu z dne 2.10.2000 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbi proti dopolnilnemu sklepu z dne 30.10.2000 se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da mora tožeča stranka toženi povrniti 180.000,00 SIT pravdnih stroškov. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2.10.2000 ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.9.1997, opr. št. III P 656/97. Predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe na začasno opustitev uporabe stanovanjske hiše z gostinskim objektom na naslovu... 11, Višnja gora, je zavrnilo. Z dopolnilnim sklepom z dne 30.10.2000 je sklep z dne 2.10.2000 dopolnilo tako, da mora tožeča stranka toženi plačati 214.200,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožeča stranka se je po odvetniku pritožila proti obema sklepoma. V pritožbi proti sklepu z dne 2.10.2000 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v pritožbi proti sklepu z dne 30.10.2000 pa pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obeh pritožbah predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbama ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi proti sklepu z dne 2.10.2000 navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, saj ni razpisalo obravnave niti ni izvedlo dokazov v skladu z napotili iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1026/2000. Bistveni očitek je šel na račun kršitve načela kontradiktornosti. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje strank in prič Petra P. in Ismeta M.. Vsega tega sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ugovor proti sklepu o začasni odredbi je prvenstveno šteti za prepozen in ga je zato treba zavreči. Če bi sodišče izvedlo dokaze, bi lahko ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in ne le verjetno izkazan. Tožeča stranka je lastnik navedenega objekta, od kupoprodajne pogodbe sta odstopili obe stranki, ker tožena stranka ni plačala kupnine. Tega ni storila niti do danes. Opozoriti je, da sta toženca dne 20.1.1997 pred notarjem podpisala kupoprodajno pogodbo in se v 6. čl. izrecno zavezala, da bosta nepremičnino izpraznila in jo vrnila lastniku v primeru, če bo prišlo do odstopa od pogodbe. Svojo obveznost sta ponovila v pisni obliki 15.9.1997. Tožena stranka je po listinah sodeč hudo zadolžena. Sodišče je mnenja, da bi morala zasedati hišo, ki je lastna tožeči stranki, kar bi pomenilo, da bi v njem živela in delovala od 18.9.1997 do danes ali še dlje. Če obračunamo samo to obdobje, se izkaže, da bi tožena stranka tožeči dolgovala že 180.000 DEM iz naslova najemnine. Jasno je izkazano, da bi tožeča stranka z opustitvijo izdaje začasne odredbe pretrpela ogromno škodo, medtem ko tožena stranka dejansko ni izkazala, da je utrpela kakršnokoli škodo s tem, ko je zapustila nepremičnino, saj se je preselila v drugo nepremičnino, na kateri ima stalno prebivališče. Tožeča stranka je torej izkazala, da je bila začasna odredba potrebna, da se prepreči uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode, kot tudi, da terjatev obstoji. Zaradi izdaje začasne odredbe dolžnik ni pretrpel večjih neugodnih posledic, saj se je sam zavezal izseliti iz navedenega objekta. V pritožbi proti sklepu z dne 30.10.2000 se tožeča stranka sklicuje na razloge, ki jih je navedla že v pritožbi proti sklepu z dne 2.10.2000. Pripominja, da ni nikjer izkazano, da je zahtevek za plačilo 19% DDV upravičen, saj tožena stranka ni predložila odločbe o registraciji. Pritožba proti sklepu z dne 2.10.2000 ni utemeljena. V zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda sodišče začasno odredbo, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Začasno odredbo lahko izda sodišče tudi, če izkaže upnik za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode (1. in 2. odst. 267. čl. Zakona o izvršilnem postopku, Ur. l. SRFJ, št. 20/78 - Ur. l. RS, št. 1/94, v nadaljevanju ZIP). Iz trditvene podlage predloga za izdajo začasne odredbe tožeče stranke izhaja, da je le-ta potrebna, da bi se preprečila uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo namen tako predlagane začasne odredbe, ki je v zavarovanju terjatve s tem, da se začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje. Gre torej za ureditveno začasno odredbo. Tožeča stranka ima v načelu prav, da je sodišče prve stopnje vezano na procesnopravno mnenje pritožbenega sodišča (primerjaj 1. odst. 362. čl. ZPP). Ob nakazanem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje, ki je presojalo, ali je dosežen namen zavarovanja, ki je v konkretnem primeru v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, pa se izkaže, da ni bilo treba opraviti vseh pravdnih dejanj, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu z dne 12.7.2000, opr. št. I Cp 1026/2000. To pomeni, da kršitev določila 1. odst. 362. čl. ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe (1. odst. 339. čl. ZPP). Tožeča stranka si napačno razlaga vsebino načela kontradiktornosti iz 1. odst. 5. čl. ZPP. Iz 22. čl. Ustave res izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Zagotovljena ji mora biti možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo dokazno vrednost, pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov stvar sodišča (2. odst. 213. čl. ZPP). To pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. V konkretnem primeru s strani tožene stranke predlagani dokazi niso bili relevantni, saj sodišču, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker bi predlagana začasna odredba presegla sam namen zavarovanja, verjetnosti obstoja nenadomestljive škode sploh ni bilo treba ugotavljati. Čeprav v obravnavani zadevi ni podana vsebinska identiteta med tožbenim predlogom in predlagano začasno odredbo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je treba pri izdaji ureditvene začasne odredbe upoštevati tudi položaj tožene stranke. Takšno izhodišče je narekovalo primerjavo škode, ki bi hipotetično nastala tožeči stranki (poškodovanje hiše in oddajo v najem drugim ljudem) in negativnih posledic za toženo stranko (izselitev iz hiše in nemožnost opravljanja gostinske dejavnosti ter pridobivanja sredstev za preživljanje). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bila predlagana začasna odredba za toženo stranko preveč škodljiva in bi zato presegla sam namen zavarovanja. Če je v dani situaciji mogoče nenadomestljivo škodo odvrniti tudi z začasno odredbo, ki manj škodljivo posega v položaj tožene stranke, je pravilen restriktiven pristop. Pritožbeno sodišče je že poudarilo, da bi tožeča strank za preprečitev sile in nastanka nenadomestljive škode namesto predlagane, lahko izbrala tudi začasno odredbo z drugačno vsebino (3. točka 268. čl. ZIP), s katero bi bil dosežen namen začasne odredbe, hkrati pa ne bi nastale škodljive posledice za toženo stranko. Omenjeno je že bilo, da sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je verjetno, da tožeči stranki nastaja nenadomestljiva škoda, v zvezi s pritožbenimi navedbami v tej smeri pa je vendarle še dodati: Nenadomestljiva škoda je pravdni standard, ki ga je treba šele zapolniti z okoliščinami konkretnega primera. Kot predpostavka za izdajo začasne odredbe ni podana zgolj zaradi nemožnosti naturalne restitucije. Odškodninske posledice se načeloma lahko vedno pokrije tudi z denarno odškodnino, zato pojma nenadomestljive škode ni mogoče razumeti kot škode, ki se po določilih o odškodninski odgovornosti v Zakonu o obligacijskih razmerjih lahko povrne kot odškodnina. Povrnitev škode v denarju je resda izključena zlasti takrat, ko zavezanec odškodnine ni sposoben plačati. Tožeča stranka pa takšno potencialno posledico obstoječega pravnega položaja omenja šele v pritožbi, zato je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP). Po drugi strani pa se tožena stranka iz spornega objekta ni preselila prostovoljno, ampak so jo v to prisilila dejanja tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stranje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo ne očitane ne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo proti sklepu z dne 2.10.2000 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP). Pritožba proti sklepu z dne 30.10.2000 je delno utemeljena. Pritrditi je tožeči stranki, da tožena stranka ni izkazala, da je njena pooblaščenka odvetnica Alenka R. zavezanka za plačilo DDV, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in dopolnilni sklep spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 180.000,00 SIT pravdnih stroškov (3. točka 365. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 165. v zvezi s 1. in 3. odst. 154. čl. ZPP). Tožeča stranka je s pritožbo proti sklepu z dne 2.10.2000 propadla, s pritožbo proti sklepu z dne 30.10.2000 pa je uspela s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega posebni stroški niso nastali.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 952/2000
• VSL sklep I Cpg 356/2005
• VDS sklep Pdp 1875/2000