VSL sklep I Cp 1427/99

Jedro

Vseh dejanskih okoliščin dogodka sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, zato na podlagi v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoč zaključek, da se je tožena stranka razbremenila krivdne odgovornosti, ker je ravnala tako, kot je prav.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta uveljavljala od tožene stranke plačilo odškodnine v znesku 918.301,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1993 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 255.131,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V odločbo je povzelo tudi sklep o dovolitvi stranske intervencije na strani tožene stranke, ki pa ni predmet pritožbe.

Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi ponovno zagotavlja, da na dan škodnega dogodka v zgodnjem popoldanskem času, ko se je tožnik peljal k svojemu prijatelju D., še ni bilo poplave in tudi ne zapore ceste iz smeri Brestanice, kjer je v Dolnje Brezovo zavil na stransko pot. Te zapore so postavili delavci tožene stranke šele v poznem popoldanskem času, ko je začela Sava poplavljati. Zapore so postavljali v Sevnici in v Brestanico, ki sta oddaljeni 15 do 20 km, menda tudi v Blanci, vendar tožnik do Blance ni niti pripeljal, ko se je vračal od R., saj je na cesto Sevnica - Brestanica pripeljal iz stranske ceste v Dolnjem Brezovem, od koder pa do mesta, kjer je Sava poplavljala, ni bilo nobenega znaka, ki bi opozarjal na zaprto in poplavljeno cestišče. Tudi po izpovedbah očividcev tam, kjer je Sava cesto preplavila, ni bilo nobenega opozorilnega znaka. Sodišče bi se moralo na podlagi vseh podatkov, s katerimi razpolaga, na kraju samem z ogledom kraja, kjer je avtomobil odnesla Sava, prepričati o resničnosti izpovedbe tožnika in gasilca, ki je avto reševal, v zvezi z izjavo D. Dovolj bi bila že fotokopija specialne karte Občine Sevnica in Krško, da bi se ugotovilo točno mesto, kjer so bili postavljeni znaki zapore ceste in bi bilo potem jasno, ko bi na geografski karti bilo to pravilno označeno, tako kot sledi iz zapisnikov, na katere se sodba sklicuje, da cesta od Dolnjega Brezovega do Blance ni bila zavarovana s tablami zapore ceste in da tožnik, ki je pripeljal po cestišču, kjer ni bilo zapore od Dolnjega Brezovega do poplavljenega mesta, kjer se izteka potok Čajna, ni mogel vedeti za nevarnost, da je Sava preplavila tako visoko cestišče, da ni bilo prevozno. Zato gre za napačno tolmačenje izjav prič v sodbi, kjer ni točno opredeljeno, katero pot in v katerem času je tožnik prevozil do poplavljenega mesta. Tožnik očita toženi stranki, da ni zavarovala poplavljenega dela cestišča s potrebno zaporo, zato je tožniku odgovorna za škodo, sodišču pa očita, da je izvajalo dokaz o višini škode, potem pa presodilo, da ni podan temelj zahtevka, s tem pa tožniku naložilo še ta izdatek.

Pritožba je utemeljena.

Katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj bi v postopku zagrešilo prvostopno sodišče, pritožba ni niti formalno, niti vsebinsko pojasnila. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo glede tega uveljavljanega pritožbenega razloga sodbo le glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), katerega predpise je potrebno uporabiti glede na določbo 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pač pa je utemeljen pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo z zaslišanjem številnih prič in pregledom listinske dokumentacije, nato pa ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ki se je pripetil tožniku dne 22.10.1993, ker je dokazala, da je s postavljenimi zaporami in s kontrolami teh naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Kritičnega dne je namreč tožnik v poznih večernih urah zapeljal na cesto Sevnica - Blanca - Sevnica pri kraju Blanca, na poplavljenem delu vozišča pa je njegovo vozilo začelo zanašati v strugo reke Save, nakar je kljub intervenciji gasilcev avtomobil odplavilo. Po stališču prvostopnega sodišča je do tega dogodka prišlo le zaradi krivdnega ravnanja samega tožnika, ki je neprevidno zapeljal v naraslo vodo, ob tem da je za poplave in zaporo ceste vedel. Tožena stranka priznava, da je bila v času škodnega dogodka pooblaščena za redno vzdrževanje in varstvo cest, torej je bila dolžna opraviti vse potrebno, kar so od nje terjala določila prej veljavnega Zakona o cestah (Ur. list SRS št. 2/88) in določila pravilnika o rednem vzdrževanju in varstvu cest. Odgovornost upravljalca ceste je krivdna in ne objektivna (ki je sicer strožja), kot napačno materialnopravno opredeljuje odgovornost tožene stranke prvostopno sodišče. Morebitna krivdna odgovornost tožene stranke temelji na določbah 1. odstavka 154. člena in 158. člena ZOR, kar pomeni, da je glede na načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom tožena stranka dolžna povrniti tožniku škodo, ki jo je utrpel, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Glede na naravo nalog tožene stranke, ki je v vzdrževanju ceste in skrbi za varen promet, je seveda škodno ravnanje tožene stranke lahko v opustitvi dolžnega ravnanja, ki se v konkretnem primeru nanaša na postavitev opozorilnih tabel in zapor zaradi poplavljenega cestišča. Tožena stranka zatrjuje, da je na dan škodnega dogodka postavila cestne zapore in opozorilne znake na poplavljenih delih cestišča pravilno in pravočasno, tudi na cesti Brestanica - Sevnica - Brestanica na poplavljenem delu cestišča, kjer je tožnik zapeljal v naraslo reko. Pritožba pa pravilno opozarja, da vseh dejanskih okoliščin dogodka sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, zato na podlagi v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoč zaključek, da se je tožena stranka razbremenila krivdne odgovornosti, ker je ravnala tako, kot je prav. Tožnik je izpovedal, da je na sporno cesto zapeljal v kraju Dol. Brezovo, kjer ni bilo nobene zapore, niti opozorilnega znaka o poplavljenosti cestišča. Zaslišani priči, delavca tožene stranke S. in J. sicer omenjata zaporo v kraju Dol. Brezovo, oziroma Spodnje Brezovo, in sicer "preko železniškega prehoda in pri Radeju - gostilni", pa tudi dnevnik izrednega dežurstva, ki so ga vodili delavci tožene stranke, omenja to zaporo. Da bi bilo možno oceniti pravilnost ravnanja pravdnih strank, pa manjka ugotovitev, kje točno je tožnik zapeljal na cesto Sevnica - Brestanica ter točno lokacijo postavljenih zapor. Da bi tožnik za zaporo ceste vedel, preden je zapeljal na cestišče, namreč iz njegove izpovedi ne izhaja tako jasno, kot ugotavlja prvostopno sodišče, saj je tekom postopka ves čas zatrjeval drugače, namreč da za zaporo in poplavo prej ni vedel. Poročilo policistov Policijske postaje Sevnica z dne 1.12.1993 sicer pripisuje tožniku neodgovorno ravnanje in razloge za odplavitev vozila, vendar tudi iz tega poročila zaenkrat ni jasno razvidno, ali je bila zapora oziroma prometna signalizacija, ki je prepovedovala promet za vsa vozila, postavljena na cesti Sevnica - Blanca pred ali po kraju, kjer je tožnik zapeljal na glavno cesto. Vsekakor bi ustrezna skica z oznako tega mesta ter vseh zapor, ki jih je tožeča stranka postavila pred škodnim dogodkom, pomagala pri razjasnitvi dejanskega stanja, po potrebi pa tudi ogled na kraju samem, kot pravilno opozarja pritožba. Nenazadnje je treba opozoriti na izpoved priče S. v povezavi z zapiski te priče kritičnega dne o tem, da je bila zapora v Spodnjem Brezovem "odstranjena". Kdaj in koliko časa je to trajalo, je potrebno natančno ugotoviti. Vse to po oceni pritožbenega sodišča narekuje razveljavitev prvostopne sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 370. člena ZPP/77). V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek, kot je zgoraj pojasnjeno. Ob upoštevanju pravilne pravne podlage odškodninske odgovornosti, bo tožena stranka morala dokazati, da je ravnala s potrebno poklicno skrbnostjo, in torej glede zapore poplavljenega dela cestišča storila vse, kar je bila dolžna glede na določila prej veljavnega Zakona o cestah. Seveda je v primeru ugotovljene odškodninske odgovornosti tožene stranke potrebno obravnavati njen ugovor o soprispevku tožnika samega k nastanku škodnega dogodka, saj mu tožena stranka očita, da je glede na vremenske in cestne razmere vozil premalo previdno ter da bi lahko vedel, da je cesta poplavljena in zato nevarna za vožnjo, ker so bili o zaporah in prepovedih prebivalci teh krajev obveščeni po radiu.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 922/2001
• VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2057/2004
• VSL sklep II Cp 1216/2004