VSL sodba in sklep II Cp 1847/99

Jedro

Ni podlage za odškodninsko odgovornost države, ker manjka element protipravnosti, če sodni svet ne predlaga kandidata za sodnika zaradi tega, ker je nepravilno razlagal določila ZSS.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep o zavrženju tožbe (točka 2. izreka) in sklep o pravdnih stroških (točka 4. izreka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino 7,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila. V 2. točki izreka je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva plačilo zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov. V 3. točki izreka je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe glede zneska glavnice 20.107,00 SIT in v tem delu ustavilo pravdni postopek. Nadalje je bilo v 4. točki odločeno, da je tožnica dolžna povrniti toženi stanki 134.715,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo in sklep je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da v konkretni zadevi ne gre za protipravno ravnanje tožene stranke, ampak le za različno razlago ne dovolj jasne vsebine pravne norme. Iz odločb ustavnega sodišča namreč izhaja, da so bile v postopku tožničine izvolitve za sodnico kršene njene ustavne pravice (tč. 21 in 26 odločbe Up 134/95 in točka 20 odločbe Up 132/96) in da je bil zato z ustavno pritožbo izpodbijani sklep sodnega sveta nezakonit (točka 23 odločbe Up 134/95). Če bi sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožnica, bi prišlo do zaključka, da je ta del njenega tožbenega zahtevka povsem utemeljen in to tudi po višini. Glede dela, v katerem je bila tožba zavržena, tožnica navaja, da je jasno, da ji pripadajo zamudne obresti, ker ji je bila glavnica izplačana z zamudo. Kljub temu ji tožena stranka zamudnih obresti očitno ne želi prostovoljno poravnati, saj tega dosedaj še ni storila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da odločba ustavnega sodišča z dne 10.7.1997 predstavlja izvršilni naslov. Iz 5. točke obrazložitve te odločbe namreč izhaja, da odločba predstavlja le način izvršitve odločbe z dne 24.10.1996, ne pa tudi izvršilni naslov. Poleg tega odločba ustavnega sodišča ni izvršilni naslov, primeren za izvršbo v smislu 21. člena ZIZ. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena. Pritožba zoper sodbo uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je bilo zato dolžno preizkusiti izpodbijano sodbo le glede po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP). Pri takšnem preizkusu pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Po mnenju pritožnice je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja sodnega sveta, saj je ustavno sodišče ugotovilo, da so bile v postopku izvolitve kršene njene ustavne pravice. Pritožnica s tem v zvezi posebej opozarja na točke 21, 23, 25 in 26 odločbe Up 134/95 z dne 14.3.1996. Ustavno sodišče je ugotovilo, da odločitev sodnega sveta krši tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku pred državnim organom, ker je sodni svet v njenem primeru - drugače kot v drugih primerih - kljub pravnomočni pozitivni oceni sodniškega dela zmotno štel, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 3. in 6. točke 1. odstavka 29. člena ZSS (točka 21 odločbe). Izpodbijani sklep sodnega sveta je nezakonit, ker bi ob izpolnjenosti splošnih in posebnih pogojev pritožnico kot edino kandidatko ob veljavni zakonski ureditvi moral predlagati v izvolitev, pa je ni predlagal zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogojev iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ki v resnici sploh niso pogoji, ampak kriteriji (točka 23 odločbe). ZSS sodnemu svetu ne dovoljuje neupoštevanja pravnomočne ocene sodniške službe in mora edinega kandidata z izpolnjenimi pogoji zato predlagati (točka 25 odločbe). S 26. točko odločbe pa je bilo sodnemu svetu naloženo, da takšno interpretacijo veljavne zakonske ureditve upošteva pri ponovnem odločanju v tožničini zadevi. Razlogi, navedeni v omenjenih točkah odločbe ustavnega sodišča potrjujejo stališče izpodbijane sodbe, da je odpravo sklepa sodnega sveta ustavno sodišče utemeljilo z drugačno razlago relevantnih določil ZSS, kot pa si je ista določila razlagal sodni svet. Stališču pritožnice, da s strani ustavnega sodišča ni šlo za razlago vsebine zakona, obrazložitev v točki 25 in 26 odločbe, na katere se pritožnica sklicuje, pravzaprav nasprotuje, saj je tam izrecno navedeno, da gre v odločbi izražena stališča ustavnega sodišča razumeti le kot "interpretacijo veljavne zakonske ureditve". S svojo odločbo je ustavno sodišče torej ugotovilo, da je bila razlaga zakona s strani sodnega sveta napačna in hkrati podalo drugačno ter pravilno razlago. Pritožnica nadalje opozarja na točko 20 obrazložitve odločbe Up 132/96 z dne 24.10.1996, v kateri ustavno sodišče sodnemu svetu očita, da razen tega, da je svoj sklep obrazložil, ni odpravil nobene od ugotovljenih kršitev pritožničinih ustavnih pravic, niti ni v obrazložitvi navedel, zakaj ni sledil pravnemu naziranju ustavnega sodišča in zakaj ugotovljenih kršitev pri ponovnem odločanju ni odpravil, ampak jih je ponovil. Kot izhaja iz nadaljnjih točk obrazložitve te odločbe, je sodni svet v svojem odgovoru načelno priznal svojo vezanost na pravno naziranje ustavnega sodišča, da je vezan na pozitivno pravnomočno oceno personalnega sveta, vendar pa je vprašanje, ali je konkretna ocena za pritožnico pozitivna ali negativna, zmotno štel za dejansko in ne za pravno vprašanje (točke 25 - 28 odločbe) ter nepravilno zaključil, da je zadevna ocena negativna, ker se je personalni svet do tožnice negativno opredelil glede kriterija iz 6. točke 1. odst. 29. člena ZSS. Ponovno odločanje sodnega sveta, za katerega tožnica trdi, da je nezakonito, je očitno izhajalo iz nepravilne razlage ZSS, predvsem neupoštevaje, da zakon določa splošne in posebne pogoje, napačno razumevanje kriterijev iz 29. člena ZSS, napačno pojmovanje, da mora kandidat izpolnjevati vse kriterije iz 29. člena ZSS, itd. (točka 21 odločbe). Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču tožnice, da v odločbah ustavnega sodišča ugotovljene nezakonitosti obeh odločitev sodnega sveta že tudi pomenijo, da je sodni svet ravnal protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti. Ustavno sodišče je v citiranih odločbah res ugotovilo, da si je sodni svet veljavno pravno ureditev razlagal na nepravilen način, kar je posledično privedlo tudi do kršitve tožničinih ustavnih pravic, vendar bi naziranje tožnice brez nadaljnjega pomenilo, da ima razveljavitev vsakega pravnega akta ob preizkusu njegove zakonitosti za posledico samodejno očitanje protipravnosti ravnanja organu, ki je nezakoniti akt izdal. Takšno stališče gotovo ni pravilno, saj pri presoji protipravnosti ravnanja državnega organa povsem spregleda naravo pravnega odločanja. Treba je namreč upoštevati, da celo jasne in nedvoumne zakonske določbe ne morejo izključiti možnosti razlage vsebine zakona s strani pristojnega organa, ki mora zakon v praksi uporabiti, in s tem tudi ne možnosti drugačnega razumevanja istih določb s strani pritožbenega organa. Sodni svet je v svoji ustavni pristojnosti iz 130. člena Ustave kot predlagatelj kandidatov za sodniško službo razlagal relevantna določila ZSS, resda nepravilno in s svojo odločitvijo posledično kršil ustavne pravice tožnice, toda (nepravilno) razlaganje zakona pri odločanju o kandidaturi tožnice samo po sebi ni bilo protipravno ravnanje. Slednje še prav posebej, ker v točki 38 obrazložitve odločbe Up 132/96 ustavno sodišče v interpretacijah sodnega sveta, vrhovnega sodišča, pa tudi med ustavnimi sodniki samimi pripisuje nejasnosti in pomanjkljivosti ZSS in ne morda protipravnemu ravnanju omenjenih organov. Protipravno ravnanje organa pa je predpostavka odškodninske odgovornosti države tako po določilu 26. člena Ustave kot tudi po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti Zakona o obligacijskih razmerjih. Po obrazloženem gre zato pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje drugačna, če bi se izvedli vsi predlagani dokazi, saj so bila po oceni pritožbenega sodišča odločilna dejstva ugotovljena pravilno. Katere dokaze bi sodišče prve stopnje moralo še izvesti in kako bi to vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje, pritožba ne pojasni. Zaslišanje tožnice, ki bi izpovedala o višini nepremoženjske škode, gotovo ne bi moglo vplivati na odločitev, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti in višine tožnici nastale škode zato v postopku sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati. Pritožba utemeljeno izpodbija sklep o zavrženju tožbe v delu, v katerem tožnica zahteva plačilo zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje s tem, da mora skladno z določilom 2. odstavka 60. člena Zakona o ustavnem sodišču pristojni organ izvršiti odločbo ustavnega sodišča. Ker je ustavno sodišče z odločbo z dne 10.7.1997 odločilo, da tožnici pripadajo vse pravice, kot bi ji šle, če bi bila v zakonitem roku izvoljena za sodnico, naj ne bi bilo razloga, da bi se o obrestnem zahtevku odločalo v pravdi. Citirani člen Zakona o ustavnem sodišču sicer res določa, da je treba odločbe ustavnega sodišča izvršiti, vendar to še ne pomeni, da je predmetna odločba ustavnega sodišča izvršilni naslov v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju. ZIZ v 18. členu izrecno ne omenja, da bi bile z izrazom sodna odločba mišljene tudi odločbe ustavnega sodišča, predvsem pa izrek predmetne odločbe z dne 10.7.1997 ne vsebuje elementov, ki jih 1. odstavek 21. člena ZIZ predpisuje, da bi bil izvršilni naslov primeren za izvršbo. Izvršbi pa se očitno ne bo mogoče izogniti, če seveda držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka zamudnih obresti ne želi poravnati. Poleg tega ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je o obrestnem delu zahtevka že bilo odločeno. Izrek odločbe ustavnega sodišča tožnici zgolj priznava obstoj pravic, vendar te niso bile natančno opredeljene, še posebej pa ni bilo govora o zamudnih obrestih, o njihovi višini in času zapadlosti, kar je predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi. Ker o pričujočem obrestnem zahtevku tožnice še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v nasprotju z 2. odstavkom 319. člena ZPP in je iz tega razloga podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Po obrazloženem je bilo treba pritožbi delno ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1713/2004
• VDS sodba Pdp 1831/2001
• sodba U 209/2006