VSL sodba II Cp 219/2000

Jedro

Presoja primernosti prisojene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin ter nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, ob upoštevanju že plačane in valorizirane odškodnine v znesku 820.000,00 SIT, prisodilo odškodnino v znesku 180.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1999 dalje. Višji zahtevek za to škodno postavko, kakor tudi zahtevek za plačilo odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa je zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev (v zavrnilnem delu). Graja odločitev prvega sodišča, ki ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dr. A. A., ki je izdelal izvedensko mnenje pred pravdo. Njegovo mnenje in mnenje dr. S. sta praktično enaki, le iz mnenja dr. A., ki je obsežnejše, sledi zaključek, da je na strani tožeče stranke podana po tabelah invalidnosti Zavarovalnice X 5% invalidnost. Ker dr. S. ne izključuje lažjega pretresa možganov, bi bilo ugoditi zahtevku tožeče stranke glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede telesnih bolečin delno povzema mnenje dr. A. A. in dr. S., saj je mnenje prvega za tožečo stranko glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ugodnejše, in izpostavlja glavobole, ki naj bi jih tožnik zaradi pretresa možganov gotovo pretrpel. Navaja tudi s strani prvega sodišča navedene nevšečnosti in zaključuje, da so bili hospitalizacija in medicinski posegi za tožnika šokantni in povezani s strahom, saj se še danes boji zdravnikov. Neutemeljen je zaključek, da pri tožeči stranki ni podano zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj iz obeh mnenj medicinske stroke sledi, da ima tožnik še vedno občasne bolečine. Ima težave pri koncentraciji, opozarja na motnje spomina.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik graja odločitev prvega sodišča, ki ni zaslišalo dr. A. A. in je zato dejansko stanje ugotovilo nepopolno in zmotno. Dr. A. A. je mnenje o tožnikovih poškodbah izdelal na prošnjo tožeče stranke same pred pravdo. Čeprav je sicer zapriseženi sodni izvedenec, njegovega mnenja ni mogoče šteti za izvedensko mnenje v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Po določbi 1. odst. 251. člena ZPP/77 izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče. Njegovo mnenje bi bilo tako mogoče upoštevati le kot listinski dokaz, pa še to le v primeru, da bi tožena stranka s tem soglašala. Vendar pa je temu izrecno nasprotovala. Prvo sodišče je glede na to, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje dr. A. A. v zvezi z njegovim mnenjem pred pravdo, utemeljeno izvedbo tega dokaza zavrnilo. Očitno je, da tožeča stranka v nasprotju s prvim sodiščem ne sprejema kot točnih in strokovnih vseh ugotovitev dr. S.. Zato bi lahko predlagala, bodisi zaslišanje izvedenca dr. S. bodisi, da izvedensko delo opravi novi izvedenec. Tako pa ni ravnala, niti zaslišanja novega izvedenca ne predlaga v pritožbi. Zaradi povedanega je pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti pritožbe glede zavrnjenega zahtevka tožnika za posamezne škodne postavke oziroma pravilne uporabe materialnega prava glede prisojene višine odškodnine za posamezne odškodninske postavke izhajalo iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava odškodnina, izhodišča in merila zanjo, so vsebovani v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določbi 1. odst. 200. člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje 2. odst. 200. člena ZOR. Sodišču nalaga, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnine se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, pa tudi objektivne, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med primerljivimi škodami in odškodninami, ki jih priznavajo sodišča. Sodišče je iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem ocenilo kot primerno odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, namesto zahtevanega zneska 1.500.000,00 SIT. Svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedenca dr. S. glede vrste poškodb, ki jih je tožnik utrpel (sorazmerno lahka poškodba), trajanja zdravljenja (40 dni), trajanja in intenzivnosti prestanih bolečin (en teden hude, dva tedna srednje in tri tedne stalne lahke bolečine), bodočih (občasne lahke v desnem kolenu, predvsem ob daljši hoji, napornejši telovadbi in pri teku, klecanje kolena, pri čemer se bodo te težave ščasoma zmajševale) in vse tegobe bolnišničnega in nadaljnjega zdravljenja poškodb (stran 3 izpodbijane sodbe v zadnjem odstavku). Ko pritožnik v zvezi s to škodno postavko posebej izpostavlja glavobole, se po eni strani neupoštevno sklicuje na mnenje dr. A., po drugi strani pa je potrebno ugotoviti, da je izvedenec dr. S. v svojem mnenju obravnaval telesne bolečine kot celoto, pri čemer glavobolov ni posebej izpostavljal in ločeval. Pri višini prisojene odškodnine za to škodno postavko je prvo sodišče pravilno upoštevalo vsa v tej sodbi navedena merila in izhodišča, v zadostni meri je prišlo do izraza tudi dejstvo, da tožnik na odškodnino čaka dalj časa. Zahtevek tožnika za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvega sodišča o tem, zakaj tožnikov zahtevek za ti dve škodni postavki ni utemeljen. Glede na pritožbeno trditev, da izvedenec dr. S. ne izključuje pretresa možganov, je potrebno pritožniku povedati, da je ta njegova ugotovitev sicer točna, saj je dejstvo, da je tožnik ob škodnem dogodku dobil tudi lažji pretres možganov, ugotovilo tudi prvo sodišče. Toda ugotovilo je tudi, da zaradi pretresa možganov tožnik nima funkcionalnih posledic, da učne težave (koncentracija, spomin) niso v vzročni zvezi s poškodbo, medtem ko mu zatrjevano dejstvo, da se pri aktivnostih hitreje utrudi, ne povzroča duševnih bolečin, ki bi ga lahko opravičevale do odškodnine za to škodno postavka. Ker pritožba v zvezi s tem izpostavlja ugotovljene začasne bolečine, je potrebno le ponoviti pravilno pravno naziranje prvega sodišča, da te bolečine ne sodijo v dejansko podlago za prisojo odškodnine za škodno postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in jih je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo pri višini odškodnine za (bodoče) telesne bolečine. Tožnik je uveljavljal odškodnino za sekundarni strah, ki ga je utemeljeval s strahom zaradi hospitalizacije. Ker tožnik tudi v pritožbi ne trdi, da je trpel strah zaradi izida zdravljenja, sedaj zatrjevani strah pred zdravniki pa je novota, ki v pritožbenem postopku, ker ni podprta z dokazi, ni upoštevna, je sodišče prve stopnje odškodnino za to škodno postavko utemeljeno zavrnilo. Vse ugotovljene neprijetnosti zaradi in v zvezi zdravljenjem, ki jih v pritožbi tožeča stranka označuje kot strah, pa je prvo sodišče, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, upoštevalo pri prisoji odškodnine za telesne bolečine. Izpodbijana sodba in postopek pred njo tedaj nista obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravnega postopka, na obstoj katere mora sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Ker je odločitev tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154., 1. odst. 166. člena ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1013/2005
• VSM sodba I Cp 505/2003
• VSK sodba in sklep I Cp 813/2004