VSL sodba I Cp 1803/2000

Jedro

V skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Za odločanje o izvedbi dokaza mora stranka, ki dokaz predlaga, sodišču ponuditi ustrezno podlago (212. člen ZPP). Tako mora v skladu z 236. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj priča izpove. Le tako lahko namreč sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza, oziroma ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne. Pri tem morajo biti predmet pričevanja konkretna dejstva, ne pa morda sklepanje priče iz dejstev, mnenje o dejstvih ali o njihovem pomenu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj toženec opusti vznemirjanje njene solastninske pravice na stanovanjski hiši v Ljubljani, Cesta ... 37, vpisani pri vl. št. 3308 k.o. V... ter njene solastninske pravice na garaži, ki s nahaja v hiši in ji omogoči neoviran vstop skozi skupna vhodna vrata stanovanjske hiše ter na vhodna vrata namesti novi obešanki ter tožnici izroči ključe vhodnih vrat hiše in ključe garaže. Hkrati je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 97.020,00 SIT. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po določilih ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni pasivno legitimiran. Že iz vsebine toženčevih navedb izhaja s strani tožnice zatrjevano preprečevanje izvajanja njene solastninske pravice. Glede toženčeve pasivne legitimacije pa je ponudila tudi dovolj dokazov. Potrdil bi jo tudi Leopold F., če bi ga sodišče zaslišalo, pa ga ni, ker tožnica naj ne bi navedla, o čem naj bi pričal. To pa ne drži, saj je iz same vsebine navedb pravdnih strank evidentno jasno, o čem naj bi pričal oziroma, da je akter preprečevanja izvrševanja tožničinih solastninskih pravic toženec. Tako iz vsebine spora kot tudi navedb tožene stranke izhaja, da je Leopold F. aktivni spremljevalec vseh dogajanj in poznavalec dejanskega stanja. Če bi sodišče izvedlo ta dokaz bi bila odločitev sodišča zanesljivo drugačna. V poudarjenem tekstu pa je tožnica navedla, da je toženec v tožbi, ki se vodi pod opr. št. I P 36/96 zapisal, da je tožnici prepovedal, da prihaja v hišo. Ta prepoved je evidentna in dokazuje, da je toženec pasivno legitimiran in bi morala zadoščati za ugoditev tožbenemu zahtevku. Stroškovna odločitev je v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče bi moralo kot izhodišče za vrednotenje opravil zastopanja vzeti 300 točk ne pa 500. Vendar pa se (kot navaja) "nima interesa pritoževati zoper nelogičnost, ki bi ji morda ob smiselno pravilni odmeri v izreku lahko škodovala". Toženec je podal odgovor na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo tri osnovne predpostavke, ki pogojujejo lastninskopravno varstvo z negatorno tožbo (42. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Tako mora tožnik dokazati: - svoje lastništvo ali predpostavljeno oziroma domnevno lastništvo, - neutemeljeno vznemirjanje oziroma konkretno dejanje vznemirjanja, - osebo, ki je izvršila dejanje vznemirjanja, ali je dala nalog za vznemirjanje, ali pa je bilo vznemirjanje v njegovo korist. Prav slednje predpostavke pa tožnica ni uspela dokazati. Toženec je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno poudaril, da nikakor ni res, da bi kdajkoli in s čimerkoli onemogočal uporabo obravnavane nepremičnine tožnici in da je vstop v hišo onemogočen tudi njemu samemu (l.št.19). Zato so brezpredmetne tožničine pritožbene trditve, da je že iz toženčevih navedb (tudi iz njegovih tožbenih trditev v pravdni zadevi I P 36/96) mogoče sklepati na njegovo priznanje vznemirjanja. Iz teh izhaja le, da je med strankama spor glede višine solastniških deležev na obravnavani nepremičnini, nikakor pa ne tudi priznanje dejanja vznemirjanja. V dokaz omenjene predpostavke je tožnica predlagala še lastno zaslišanje, vendar pa se naroka na katerem bi se ta dokaz izvedel, ni udeležila, in zaslišanje očeta Leopolda F., katerega izvedbo pa je sodišče upravičeno zavrnilo Tožnica s trditvijo, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem Leopolda F., kar naj bi vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 213. in 236. členom ZPP. Vendar pa je ta očitek neutemeljen. V skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Za odločanje o izvedbi dokaza mora stranka, ki dokaz predlaga, sodišču ponuditi ustrezno podlago (212. člen ZPP). Tako mora v skladu z 236. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj priča izpove. Le tako lahko namreč sodišče oceni smotrnost izvedbe dokaza, oziroma ali gre za pravno relevantna dejstva ali ne. Pri tem morajo biti predmet pričevanja konkretna dejstva, ne pa morda sklepanje priče iz dejstev, mnenje o dejstvih ali o njihovem pomenu. Zaradi nepopolnosti tožničinega predloga (tudi v pritožbenih trditvah ne ponudi konkretnih dejstev, o katerih naj bi priča izpovedovala) in ob hkratni ugotovitvi, da je predlagana priča v drugem pravdnem postopku med strankama (I P 36/96) izpovedala, da naj bi ključavnice zapečatil toženčev oče (ne pa toženec), je sodišče pravilno odločilo, da navedenega dokaza ne bo izvedlo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da tožnica ni uspela dokazati toženčeve pasivne legitimacije, je tako pravilna. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo, potem ko je ugotovilo, da tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Tožnica očita sodišču prve stopnje tudi nepravilnost stroškovne odločitve, vendar pa za to, kot ugotavlja tudi sama, nima pravnega interesa. Sodišče prve stopnje bi zares moralo vzeti kot izhodišče za odmero stroškov zastopanja 300 točk in ne 500. Vendar pa bi morala tožnica, ob pravilni odmeri, povrniti nasprotni stranki bistveno višji znesek, kot ga mora po izpodbijani sodbi, saj so prisojeni stroški v znesku 97.020,00 SIT očitno posledica napačnega izračuna. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni bistveno pripomogla k reševanju pritožbe (155. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1173/2003
• VSK sklep Cpg 327/2007
• VSK sklep I Cp 554/2005