VSL sklep I Cp 1307/99

Jedro

Ugotovitev o tem, kdaj je tožnik izvedel za posamezno obliko škode, sodba sodišča prve stopnje nima, ker izhaja iz izhodišča, da je odškodninski zahtevek tožnika v celoti zastaral.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval, da mu tožena stranka plača odškodnino za negmotno škodo zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel kot delavec tožene stranke dne 17.11.1992. Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77). Poudarja, da je bila tožba v zadevi vložena pravočasno, ker je bil tožnik sicer vabljen na invalidsko komisijo dne 5.4.1994, vendar ga nihče od navzočih zdravnikov ni ničesar vprašal, niti ga niso pregledali in mu odločitev komisije tega dne ni bila pojasnjena. Da je invalid tretje kategorije je izvedel šele, ko je prejel odločbo invalidske komisije z dne 19.4.1994. Tožnik sploh ni vedel za svojo pravico uveljavljati odškodnino za primer, če delavec utrpi poškodbo pri delu in to je razlog, da tožbe ni vložil prej. Zastopnica tožnika je posredovala toženi stranki odškodninski zahtevek nemudoma, zastopanje pa je oprla na potrdilo, da je bil zdravstveni stalež tožnika zaključen 20.5.1994 in na pojasnilo tožnika, da je opravljal rehabilitacijo v ZD Ribnica do zaključka staleža, za invalidnost pa je izvedel po prejemu odločbe. Tožba, vložena 9.4.1997, je zato vsekakor vložena v prekluzivnem roku treh let. Ob tem tožnik opozarja na izpoved izvedenca dr. A. K. na glavni obravnavi, da niti lečeči zdravniki, niti komisija zdravnikov za podaljševanje staleža tožniku ni povedala, da naj bi bilo njegovo zdravljenje končano in so ga še naprej držali v staležu, vse do 20.5.1994. Sicer pa je izvedenec medicinske stroke v tej zadevi oprl svoje mnenje na potrdilo o ortopedskem pregledu z dne 3.6.1993, ki je zmotno, ko ugotavlja utesnitveni sindrom desne rame. Tožnik se ni zdravil zaradi poškodbe desne rame, pač pa so bile vse težave povezane s utrpelo poškodbo leve rame. Gre za lapsus zapisa ortopedskega pregleda, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe, saj je sodišče zelo natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je zahtevek tožeče stranke že zastaral. Tudi iz drugih razlogov je po stališču tožene stranke ta zahtevek neutemeljen, tako po temelju, kot po višini. Kar se tiče vprašanja zaključka zdravljenja je izvedenec svoje zaključke zelo natančno obrazložil in je evidentno jasno, da se je tožnik spravil na toženo stranko prepozno. V vsakem primeru bi tožnik najkasneje na komisiji mogel in moral zvedeti, da je zdravljenje dokončno in zaključeno. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je odškodninska terjatev tožnika zastarala. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je bil tožnik najkasneje dne 5.4.1994 seznanjen o obsegu svoje invalidnosti in je takrat moral in mogel vedeti, da invalidnost ni uvedena in se ne ocenjuje zaradi poškodb, ki jih je utrpel v delovni nesreči dne 17.11.1992. Ker je bila tožba vložena neposredno na sodišču dne 9.4.1997, torej po preteku 3-letnega zastaralnega roka, je vložena prepozno. Že v okviru materialnopravne presoje izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo stališče prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zaradi zastaranja izgubila pravico s tožbo uveljavljati plačilo nepremoženjske škode. Bistveno je torej vprašanje, od katerega datuma je začel teči relativni zastaralni rok, kar je materialnopravno vprašanje. S stališčem izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ne soglaša, kar bo v nadaljevanju obrazloženo. Triletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev po določbi 1. odst. 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) začne teči od dne, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Kot sicer pravilno prvostopno sodišče povzema stališče sodne prakse pri nepremoženjskih škodah, je pomembno vprašanje, kdaj se je škoda tako manifestirala, da je bil oškodovancu znan njen obseg, to pa je predvsem pri postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ponavadi šele takrat, ko se posledice te škode stabilizirajo. Na vprašanje, kdaj je bil tožniku znan obseg uveljavljene škode, je v tej zadevi svoje ugotovitve podal po proučitvi celotne tožnikove medicinske dokumentacije izvedenec medicinske stroke prim. dr. A. K.. Tako v pisnem mnenju, kot tudi ob zaslišanju, je razjasnil nastanek ter posledice sporne poškodbe ter vseh ostalih poškodb in bolezni, zaradi katerih je bil tožnik dne 5.4.1994 ocenjen na invalidski komisiji Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani. Ob škodnem dogodku dne 17.11.1992 je tožnik utrpel udarnine leve rame in levega zapestja, zdravljenje poškodbe leve rame pa je bilo po mnenju izvedenca končano dne 3.6.1993. Tega dne je bil namreč tožnik pregledan v ortopedski ambulanti Zdravstvenega doma v Ribnici, ortoped pa je ugotovil utesnitveni sindrom desne rame in ne poškodovane leve rame. Vendar, kot ugotavlja izvedenec, niti lečeči zdravniki, niti komisija zdravnikov za podaljševanje staleža, tožniku tega ni povedala in je naprej ostal v staležu vse do 20.5.1994. Izvedenec sicer v nadaljevanju meni, da so tožniku dne 5.4.1994, ko je pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tožnika obravnavala zdravniška komisija, povedali, da bo moral na drugo ustrezno delovno mesto in da je bil takrat tožnik tudi prvič seznanjen o tem, da je zdravljenje končano. Tožnik pa temu oporeka in tudi v pritožbi ponavlja, da ga dne 5.4.1994, ko je bil vabljen na komisijo, nihče od navzočih zdravnikov ni ničesar vprašal, niti ga niso pregledali, odločitev komisije pa mu tudi ni bila pojasnjena. Ker drugih dokazov v tej smeri v spisu ni, tožena stranka dejstva o seznanitvi tožnika o zaključku zdravljenja na invalidski komisiji dne 5.4.1994, ni dokazala. Stališče prvostopnega sodišča, da je tožnik že na ortopedskem pregledu dne 3.6.1993 vedel za končano zdravljenje, glede na ugotovitve izvedenca torej ni pravilna, enako pa iz prej omenjenih razlogov tudi stališče, da je bil tožnik najkasneje dne 5.4.1994 seznanjen o obsegu svoje invalidnosti, torej o obsegu škode, ki izvira iz obravnavanega škodnega dogodka. Tudi ni nepomembna ugotovitev izvedenca, da je bil z odločbo invalidske komisije ZPIZ z dne 19.4.1994 razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, kasneje pa je invalidska komisija druge stopnje ZPIZ na tožnikovo pritožbo podala mnenje, da je na invalidnost tretje kategorije vplivala bolezen 50% in poškodba 50%, pri čemer po mnenju izvedenca v ta obseg sodi tudi sporna poškodba. To vse pa pomeni, da je bil tožniku znan obseg njegove škode šele po izdaji odločbe o razvrstitvi v tretjo kategorijo invalidnosti z dne 19.4.1994 oziroma najkasneje ob zaključku bolniškega staleža dne 20.5.1994. Vendar to najverjetneje ne velja za vse oblike negmotne škode, ki jo tožnik uveljavlja. V tožbenem zahtevku namreč ne razmeji posameznih oblik negmotne škode, ki so določene v 1. odst. člena 200 ZOR, medtem ko v tožbenih navedbah pojasnjuje, da poleg odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti, uveljavlja tudi odškodnino za telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi utrpelega primarnega in sekundarnega strahu. Ugotovitev o tem, kdaj je tožnik izvedel za posamezno obliko škode, sodba sodišča prve stopnje nima, ker izhaja iz izhodišča, da je odškodninski zahtevek tožnika v celoti zastaral. Začetek teka zastaralnega roka pa pri uveljavljanju različnih oblik škode v obravnavanem primeru gotovo ni mogoče omejiti na isti časovni moment (primerjaj Pravna mnenja 2/94, stran 1). Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ter vrniti zadevo v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na gornje ugotovitve oceniti izvedene dokaze ter presoditi utemeljenost ugovora zastaranja potem, ko bo razmejilo posamezne oblike škode, za katere se zahteva odškodnina. Pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni presojalo (1. odst. 375. čl. ZPP/77). Za trditve o očitni napaki v zapisu ortopedskega pregleda z dne 3.6.1993, pa tožnik v pritožbi ne ponudi dokazov (čl. 352/1 ZPP/77), sploh pa so te trditve spričo obširne zdravstvene dokumentacije ter natančnega izvedenskega mnenja povsem neprepričljive. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cpg 110/2005
• VSL sklep III Cp 930/2004
• VSL sodba II Cp 1822/98