VSL sodba I Cp 1878/99

Jedro

Natančnejša opredelitev tožbenega predloga in dopolnitev navedb ne pomenita spremembe tožbenega zahtevka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico tožečih strank na parc. št. 115/2 k.o. ...... še posebej pa sta dolžni opustiti hojo in kopanje ter odvažanje zemlje z navedene nepremičnine. Toženima strankama je še naložilo, naj tožečima povrneta njune pravdne stroške v znesku 137.554,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti takšni sodbi sta se pritožili toženi stranki zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navajata, da sta tožeči stranki sprva zahtevali, naj ju toženi stranki prenehata vznemirjati pri nemoteni uporabi parc. št. 115/2 k.o. in naj se jima v prihodnje prepove kakorkoli vznemirjati tožeči stranki pri uporabi navedene nepremičnine. Vznemirjanje naj bi bilo v premikanju žice in hoji po parceli. Na glavni obravnavi 9.6.1999 sta postavili tožeči stranki povsem drug zahtevek, ki mu je sodišče delno ugodilo. Sodišče je dovolilo spremembo tožbe, čeprav sta toženi stranki temu nasprotovali, češ da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankami, čeprav je hkrati ugotovilo, da je med strankami sporna meja. S tem so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče je tudi kršilo pravico toženih strank do obravnavanja pred sodiščem s tem, da jima ni pustilo časa za pripravo obravnavanja po spremenjeni tožbi. Nadalje toženi stranki navajata, da je sodišče zmotno uporabilo 42. člen ZTLR, saj je ugotovilo, da se je vznemirjanje dogajalo na parc. št. 1221/6, katere lastnika nista tožeči stranki, temveč občina. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo dokazov oziroma so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič. Sodišče je verjelo tožečima strankama na podlagi pričanja upokojenega geometra V., ki je na obravnavi na kraju samem brez meritev ugotovil, da mejniki, kot jih je pokazal tožnik, ustrezajo stanju v mapah. Za neprepričljivo pa je sodišče štelo pričanje M., ki dobro pozna teren in meje parcele in je v dobrih odnosih z vsemi strankami. Ta je izpovedala, da teren ni znižan in da žica, speljana med mejnikoma, predstavlja polovico občinske parcele in ne meje parcele tožečih strank. Enako je izpovedal sam tožnik, V. pa je izpovedal, da mejniki predstavljajo mejo med parcelama pravdnih strank. Toženi stranki še navajata, da sodišče ni upoštevalo, da se stanje v naravi ni spremenilo zadnjih 20 let, tožeči stranki pa sta sodno varstvo zahtevali šele junija 1999, kar očitno kaže na to, da toženi stranki nista posegali na njuno zemljišče. Zemljišče tožečih strank je bilo nasuto naknadno. Da toženi stranki nista odvažali zemlje je razvidno tudi iz fotografij v spisu in iz ogleda. Toženi stranki se ne strinjata tudi z višino stroškov za odvetnika tožečih strank. Verjetno je DDV zaračunan na celotni znesek in ne le od storitev, opravljenih po 1.7.1999. Sodišče se tudi zmotno sklicuje na navodilo Ministrstva za finance. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili. Predlagata, naj se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu 7. in 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar uveljavlja pritožba, ne katere druge od določb, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter v zadevi pravilno odločilo. Sodišče druge stopnje sodi, da v prepovednem delu, glede katerega je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo, toženi stranki svojega prvotnega tožbenega predloga sploh nista spremenili, temveč sta ga le natančneje opredelili. Kolikor pa sta delno modificirali svoje navedbe glede načina vznemirjanja (poleg hoje tudi odkopavanje in odvažanje zemlje), takšna sprememba v dejanski podlagi tožbenega zahtevka prav tako ne pomeni, da stranki uveljavljata drug tožbeni zahtevek (2. odstavek 191. člena ZPP) - še vedno zahtevata varstvo pred vznemirjanjem njune lastninske pravice s strani toženih strank. V tem delu tako tožeči stranki nista spremenili tožbe in sodišče prve stopnje tudi ni moglo kršiti pravice toženih strank do priprave za obravnavanje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je vznemirjanje dogajalo na parceli 1221/6, ki ni last tožečih strank. Na podlagi določbe 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90) lahko lastnik s tožbo zahteva, da tretji, ki ga neutemeljeno vznemirja, z vznemirjanjem preneha. Sodišče mora tako, da bi ugodilo zahtevku, ugotoviti, da je tožnik lastnik nepremičnine in da ga je toženec vznemirjal v njegovi lastninski pravici na le-tej. Tožeči stranki sta lastnika parcele 115/2 k.o. in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do vznemirjanja prihaja na tej parceli, tako da sta upravičeni do zahtevanega varstva. Sodišče prve stopnje se pri tem ni oprlo le na izpoved priče upokojenega geometra V., temveč tudi na zapisnik o poskusu prenosa posestne meje v naravo z dne 22.8.1996 ter z ogledom na kraju samem zaključilo, da sporni mejniki in žica, ki poteka med njimi, označujejo mejo med parcelo tožečih strank št. 115/2 in občinsko parcelo št. 1221/6. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo navedbe toženih strank, da uživata le polovico parcele št. 1221/6 in tako ne posegata v sosednjo parcelo tožečih strank. Na pritožbeni očitek, da je priča V. P. ugotovil, da mejniki ustrezajo stanju v mapah brez kakršnihkoli meritev, sodišče druge stopnje ponavlja razloge sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ne gre za določitev meje, temveč za varstvo lastninske pravice, V. pa je bil v postopku zaslišan kot priča in ne postavljen kot izvedenec geometer. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede ocene izpovedi priče M., pravne prednice tožečih strank. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se priča ne spominja, kakšno je bilo stanje na terenu v času pred prodajo. Prav tako pritožba napačno povzema izpovedi tožnika in priče V., da mejniki in žica predstavljajo sredino občinske parcele oziroma mejo med parcelama strank in ne meje med občinsko parcelo in parcelo tožečih strank. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi zapisniki. Sodišče ne presoja vsakega od dokazov le samega zase, temveč še v zvezi z drugimi in glede na uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP), pritožba pa se sklicuje le na dele izpovedi tožeče stranke oziroma priče, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ocenilo v celoti in tudi v zvezi z drugimi dokazi. Dokazne ocene ni mogoče narediti tako, da se iztrga del izpovedi neki priči, ampak je treba pojasniti celotno izpoved in nato narediti oceno v zvezi z ostalimi dokazi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da občinska parcela 1221/6, ki se nahaja med parcelama pravdnih strank, ni bila uradno razdeljena, da pa jo imata toženi stranki že v celoti v posesti, tako da posegata tudi že v parcelo tožečih strank. Garaža, ki sta jo na občinski parceli postavili toženi stranki, s kapjo sega v zračni prostor parcele tožečih strank, tako da morata toženi stranki za vzdrževanje strehe in žlebov delo opravljati s parcele tožečih strank. Ob sami meji sta toženi stranki napravili muldo, tako da tudi z njenim čiščenjem spodkopavata parcelo tožečih strank. Da je bila brežina odkopana je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi fotografije in po smrekah, katerih korenine so v zraku. Toženi stranki v pritožbi niti ne navajata nobenih novih dejstev niti ne predlagata novih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče druge stopnje podvomilo o tako ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je toženima strankama nadalje pravilno naložilo, naj tožečima strankama povrneta stroške za nagrado odvetniku skupaj z davkom na dodano vrednost, saj je v času odločanja veljala obveznost njegovega plačila. Kolikor pa se pritožba sklicuje na zmotno uporabo Navodila Ministrstva za finance, ga je sodišče prve stopnje itak uporabilo v korist toženih strank in jima tako naložilo v plačilo nižji znesek. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je o stroških odgovora na pritožbo odločilo na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP. Odgovor tožečih strank na pritožbo ni bil potreben in ni prispeval k njenemu reševanju, zato tudi stroški zanj niso bili potrebni, tako da sodišče ni odločilo, da sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožečima (1. odstavek 155. člena ZPP). Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 18/2003
• VSK sklep I Cpg 302/2004
• VSL sodba in sklep I Cpg 128/2000