VSL sklep I Cp 1009/99

Jedro

Občina, ki je uveljavljala prednostno pravico do nakupa kmetijskega zemljišča, ima pravico sklenitev takšne pogodbe zahtevati pred sodiščem.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje in sklep o stroških postopka razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka Jelena dolžna s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo s sledečo vsebino: "Prvotožena stranka Jelena kot prodajalka prodaja in odstopa z vsemi njej do posesti in uživanju pristoječimi pravicami in dolžnostmi tožeči stranki kot kupcu v njeno popolno in nepreklicno last svoje nepremičnine, pripisane pri vl.št. 218 in 305 k.o....., prav tako pa dovoljuje, da se pri navedenih vložkih v zemljiški knjigi, kjer so vpisane nepremičnine, ki so predmet prodaje, vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke Občine Sevnica. Kupnina za prodane nepremičnine znaša 1.350.000,00 SIT. Prvotožena stranka je dolžna pogodbo skleniti v roku 15 dni, ker bo sicer pogodbo nadomestila ta sodba." V sodbo je sodišče povzelo še sklep, s katerim ni dovolilo razširitve tožbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se prodajna pogodba glede istih nepremičnin, sklenjena med Jeleno ter Dejanom in Matejo, razveljavi. Okrajno sodišče v Sevnici se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku, po katerem bi bila tožena stranka Jelena dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.557.579,87 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.4.1998 dalje. Sodišče je tudi zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, kakor tudi predlog tožene stranke Jelene za taksno oprostitev. Naposled pa je sodišče tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki Jeleni povrne pravdne stroške v višini 118.320,00 SIT, toženima Dejanu in Mateji pa 4.870,00 SIT pravdnih stroškov. Proti zavrnilnemu delu sodbe ter stroškovnemu delu izreka se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik nasprotuje stališču prvostopnega sodišča, da tožnica ne more imeti sodnega varstva predkupne pravice. Svoje pritožbene navedbe pa utemeljuje predvsem s tem, da je tožena stranka ravnala nepošteno ter ji očita kršitev načela dobre vere in poštenja ter zlorabo pravic. Po naziranju pritožnika je pogodba, ki jo je toženka sklenila s Dejanom in Matejo , nična, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zoper izrek o stroških pa se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje toženka Jelena ter sodišču predlaga, naj izrek o stroških razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožnica predvsem opozarja, da je sodišče stroške odmerilo od vrednosti spornega predmeta, ki je bila ocenjena prenizko, na kar je opozorila že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Vrednost spora bi namreč morala biti enaka vrednosti nepremičnine, to pa je 1.400.000,00 SIT in ne 300.000,00 SIT, kot je odločilo prvo sodišče. V nadaljevanju pa pritožnica še opozarja na napačen izračun stroškov za posamezna opravljena dejanja. Toženka je vložila tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče ne sprejema materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, da sodišče tožeči stranki ne more nuditi pravnega varstva, ker je umaknila zahtevek zoper Matejo in Dejana. Ob tem je potrebno najprej reči, da tožeča stranka zahtevka zoper navedena toženca sploh ni umaknila, marveč je bilo sodišče tisto, ki spremembe tožbe ni dovolilo, ne glede na to pa navedeno na zadevo nima odločilnega vpliva. Gre namreč za dva različna tožbena zahtevka. Po prvotnem (in o tem je prvo sodišče tudi vsebinsko odločilo) je tožeča stranka zahtevala sklenitev pogodbe med njo in toženko. Po spremenjenem zahtevku pa je dodala drugo upravičenje temelječe na Zakonu o kmetijskih zemljiščih, to pa je: razveljavitev pogodbe med Jeleno ter Dejanom in Matejo. Prvo sodišče ni navedlo razlogov, ki so vodili do zavrnitve tožbenega zahtevka. Miselna pot tako iz sodbe ni razvidna, zato tudi ni mogoče preizkusti odločbe. Ponuja se sicer razlaga, da je ovira za sklenitev pogodbe med tožečo stranko in Jeleno druga pogodba, katere razveljavitev je skušala z razširitvijo tožbe doseči tožeča stranka. Da bi v novem postopku ne prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje sledeče: Pogodba je sklenjena takrat, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26.člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V obravnavani zadevi je tožena stranka Jelena podala ponudbo, tožeča stranka pa je to ponudbo sprejela ter o tem obvestila toženko tako, kot to določa 26. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ (Ur.l. RS št. 17/86). S tem je bila pogodba sklenjena. Ker pa ZKZ za veljavnost pogodbe zahteva posebno obliko, bi bilo torej tej pogodbi potrebno zgolj dati takšno obliko (pisna oblika ter dovoljenje upravnega organa iz 29.člena ZKZ). Ravno to pa tožnik zahteva s tožbo, do katere je upravičen po 3.odstavku 30.člena ZKZ. Ugoditev zahtevku bi bila nesmiselna v primeru, če bi bili podani razlogi, zaradi katerih bi bilo takšno pogodbo mogoče potem razdreti. Takšen primer bi lahko bila na primer nemožnost izpolnitve. Do tega bi lahko prišlo tudi zaradi tega, ker bi toženka nepremičnino prodala tretjemu, ta tretji pa bi na le-tej pridobil lastninsko pravico. Vendar pa zgolj obstoj pogodbe (ki je celo sklenjena mimo določb ZKZ) še ne pomeni, da je tretji pridobil tudi stvarnopravno pravico. Potrebno je namreč ločiti med zavezovalnim in razpolagalnim poslom. To, da je toženka med samo pravdo sklenila pogodbo s tretjimi, pa po doslej ugotovljenih dejstvih še ni imelo stvarnopravne posledice. Poleg tega takšno zavezovalno ravnanje toženke ne more iti na škodo poštene pogodbene stranke. Le-tej zakon daje pravico, ki jo skuša v skladu z zakonom doseči v tej pravdi. Iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov ni razvidno, zakaj torej prvo sodišče tožeči stranki odreka sodno varstvo. Ker teh razlogov ni, odločbe ni mogoče preizkusiti, s čimer pa je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 13.točke 2.odstavka 354.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (ta zakon je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tem pritožbenem postopku). V skladu s 369.členom ZPP/77 je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v ponovno sojenje. Navedeno ima za posledico tudi razveljavitev izreka o stroških postopka (166/3 člen ZPP/77). Ob tem pa je potrebno dodati, da ima prav pritožba tožene stranke, ko nasprotuje prenizki določitvi višine spornega predmeta. Prvo sodišče naj v novem postopku odpravi bistveno kršitev postopka, s katero je bila obremenjena izpodbijana sodba. V kolikor niso podana kakšna dejstva, ki so ostala pritožbenemu sodišču zakrita, pa velja opozoriti na materialnopravno izhodišče, ki je zarisano v tem sklepu.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 1294/2005
• VSL sklep I Cp 533/2001
• VSL sodba I Cp 1625/2001