VSL sklep II Cp 1728/99

Jedro

Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi toženec prejel vabilo za narok, podlage za nabitje vabila na vrata pa ni bilo, saj je iz vrnjene pošiljke razvidno, da toženec pošiljke ni dvignil, ne pa, da je odklonil sprejem ali spremenil svoje stalno prebivališče ali stanovanje (prim. 144. in 145. čl. ZPP/77). Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Čeprav je tožena stranka pretežno pavšalno ugovarjala sklepu o izvršbi, je v obrazložitvi sodbe treba navesti dejstva, dokaze in predpise, na katere sodišče opre svojo odločbo (4. odst. 338. čl. ZPP/77). Glede na številne in hude žalitve v pritožbi je pritožbeno sodišče pooblaščenko kaznovalo z denarno kaznijo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pooblaščenko L. U. se kaznuje z denarno kaznijo v znesku 25.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. III I 1163/95-2 z dne 4.7.1995 v veljavi tudi v 1. in 3. tč. izreka ter toženi stranki naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 4.500,00 SIT v 15 dneh. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V obširni pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi storilo več napak. Tako se je poraba vode v resnici obračunavala po m2 stanovanjske površine namesto po m3 porabe. Vse prve tožbe tožeče stranke je sodišče zavrglo. V nadaljevanju opisuje posamezne primere in odločitve v njih. Pooblaščenca fiktivnega upnika le opremita izvršilne predloge s svojim podpisom in pečatom. Od 1.11.1989 je bila pooblaščenka toženca predsednica skupnosti stanovalcev in SPL ni imelo pravice predčasno prekiniti njenega mandata. Pogodbe imajo datum 24.6.1993, gre pa za veliko prevaro. Sestanka 21.6.1993 se je udeležilo le 12 oseb in ne 16 oziroma 55% vseh lastnikov. Pooblaščenka toženca je SPL najprej prijavila komandirju policijske postaje Č..., nato pa v časopisih objavila preko 10 člankov in SPL ni javno odgovorilo niti na enega. V nadaljevanju opisuje težave v zvezi z ogrevanjem stanovanj. Meni, da so pri vseh mahinacijah vključeni občinski uslužbenec in sodniki, katerih delo podrobneje opisuje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožnik pritožbenih razlogov ne navaja, iz njegovih navedb pa je razvidno, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi določila 1. odst 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99). Kolikor se sklicuje na odločitve sodišča v drugih primerih, zlasti v primerih, ko je bila tožba tožeče stranke zavržena zaradi neustreznega pooblastila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru zastopanje pravilno (tožeča stranka je predložila pooblastili za pooblaščenca F. R. z dne 30.3.2999, odvetnica B. P. pa ima, kot je razvidno iz zaznamka sodišča prve stopnje, generalno pooblastilo tožeče stranke), razmerje med tožečo stranko in njenim pooblaščencem ter način njunega poslovanja pa se sicer tožene stranke ne tiče in, kolikor vloge tožeče stranke ne vsebujejo drugih pomanjkljivosti, ni razlogov, da jih sodišče ne bi upoštevalo in obravnavalo. Pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta podani bistveni kršitvi iz 7. in 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Iz podatkov spisa namreč ni razvidno, da bi toženec prejel vabilo za narok dne 28.4.1999, podlage za nabitje vabila na vrata pa ni bilo, saj je iz vrnjene pošiljke razvidno, da toženec pošiljke ni dvignil (str. 9 spisa), ne pa, da je odklonil sprejem ali spremenil svoje stalno prebivališče ali stanovanje (prim. 144. in 145. čl. ZPP/77, ki dopuščata vročitev z nabitjem pisanja na vrata oziroma sodno desko). Po drugi strani pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Čeprav je tožena stranka pretežno pavšalno ugovarjala sklepu o izvršbi (bistvo njenega ugovora je bilo, da tožeča stranka nezakonito upravlja stavbo, da so računi fiktivni ter da je napravljen napačen obračun stroškov), je v obrazložitvi sodbe treba navesti dejstva, dokaze in predpise, na katere sodišče opre svojo odločbo (4. odst. 338. čl. ZPP/77). Sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožeča stranka zaradi sklenjene pogodbe legitimirana k tožbi, knjigovodska evidenca, potrdila o knjiženju in računi pa potrjujejo dolg tožene stranke. Vendar pa sodišče prve stopnje ne pojasni niti dejanske niti pravne podlage tožbe. Sklepati je sicer mogoče, da naj bi upravnik plačal vtoževani znesek za toženo stranko in sedaj s tožbo zahteva povrnitev plačanega, a predloženi računi in knjiženja ne izkazujejo terjatve v vtoževani višini, kateri je tožena stranka v ugovoru oporekala, sodišče pa svojega zaključka, da je terjatev iz njih razvidna, ne obrazloži. Tudi se ne opredeli do vsebine pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše in ne pojasni, na podlagi česa iz nje izvira aktivna legitimacija upravnika. Vse navedene nejasnosti so torej narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stonje v nov postopek (1. odst. 369. čl. ZPP/77). V novem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi navedene pomanjkljivosti in v obrazložitvi svoje odločitve navede dejanske in pravne razloge, na katerih temelji odločba. Po določilu 1. odst. 110. čl. ZPP/77 pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 25.000,00 SIT tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščenka toženca v pritožbi žali ne le v njej navedene sodnike, ki zadeve niti niso obravnavali, temveč sodnike in sodišča v Sloveniji nasploh, tožečo stranko in druge izrecno omenjene osebe. Tako omenjenim očita, da so po nezakonitih poteh prišli do določenih privilegijev (kot so npr. invalidska upokojitev, napredovanje na višje sodniško mesto), očita lumparije in skorumpiranost, sodnikom izdajanje nezakonitih sodb in zlorabo uradnega položaja in jih imenuje z žaljivimi in omalovažujočimi izrazi (kvazi-sodnike, ki izdajajo sobe v imenu lumpov, pokvarjence ipd.). Ti izrazi in očitki sami po sebi pomenijo žalitev in zaničevanje tistega, kateremu so namenjeni. Nadaljnjih, številnih in ponavljajočih se trditev zato pritožbeno sodišče posebej niti ne navaja. Glede na številne in hude žalitve ter nizek maksimum denarne kazni, ki jo lahko izreče po 110. čl. ZPP/77, pritožbeno sodišče sodi, da je primerna denarna kazen v maksimalno zagroženem znesku 25.000,00 SIT. Pravni pouk: Zoper sklep o denarni kazni je dopustna pritožba v 15. dneh od prejema sklepa. O njej bo odločalo Vrhovno sodišče RS.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 272/2004
• VSL sklep I Cp 543/99
• VSL sklep III Cp 1752/99