VSL sodba II Cp 1839/2000

Jedro

V primeru dvoma, ali ima toženka čekovne blankete v posesti, je treba tožbeni zahtevek za njihovo izročitev zavrniti. Pri tem ni relevantno stanje v času vložitve tožbe, temveč v času odločitve - sodišče prve stopnje namreč odloča na podlagi dejanskega stanja, ki ga ugotovi ob zaključku glavne obravnave. Dvom pa obstaja tudi o tem, ali so čekovni blanketi izpolnjeni in sploh so ček oziroma vrednostni papir. Če ček nima bistvenih sestavin, med katerimi je tudi podpis trasanta, ne velja za ček (3. čl. v zvezi s 1. čl. Zakona o čeku) in torej tudi ni mogoče začeti postopka amortizacije (14. tč. 23. čl. Zakona o čeku v zvezi z 90. čl. Zakona o menici).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki 225 čekovnih blanketov in podrejeni tožbeni zahtevek, da mora tožeči stranki predložiti listino, iz katere bo razvidno, da je opravljen postopek amortizacije uničenih čekov. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 30.720,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo dokazne listine in iz njih izhajajoče trditve tožeče stranke, da si je tožena stranka kot nekdanja delavka tožeče stranke z zlorabo položaja neupravičeno prisvojila 225 čekovnih blanketov. Tožena stranka kot dolgoletna delavka tožeče stranke je bila seznanjena z navodili, po katerih je imetnik TR dolžan o tem, da je izgubil ali uničil čekovni blanket takoj obvestiti banko in dolžan takšne uničene čekovne blankete vrniti banki. Sodišče pa je v celoti sledilo toženkini izpovedbi, da je čekovne blankete uničila po razgovoru s kriminalistom v zvezi z izdajo nekritih čekov in ji verjame, da jih nima več in četudi bi ji naložilo vrniti čekovne blankete, jih ne bi mogla, ker "enostavno ne obstojajo več." Takšen zaključek je nesprejemljiv, saj le izpoved tožene stranke, ki ni podprta z nobenimi dokazi, ne bi smela predstavljati takšne gotovosti, dokler obstaja najmanjši dvom o resničnosti njene izpovedbe. Tožeča stranka je dokazala, da ima tožena stranka čekovne blankete v posesti že od leta 1992 dalje, ne more pa dokazati, da jih je toženka uničila. Dokazno breme je v tem primeru na strani tožene stranke. V primeru dvoma bi bilo smiselno tožbenemu zahtevku ugoditi in toženo stranko zavezati k aktivnemu ravnanju. Z izpodbijano sodbo pa sodišče podpira pasivno opustitveno ravnanje tožene stranke. Napačna je odločitev tudi glede podrejenega zahtevka. Sodišče sicer spet pravilno ugotovi, da je tožena stranka prevzela obveznost, da v primeru uničenja izpolnjenega in podpisanega čeka, to prijavi sodišču in predlaga postopek za njegovo razveljavitev (amortizacijo), o čemer bi morala obvestiti tudi tožečo stranko, nato pa zaključuje, da se navedbe tožeče stranke v tožbi in njen zahtevek ne ujemata. Podrejeni tožbeni zahtevek je bil postavljen iz povsem objektivne okoliščine, namreč, ker se je šele z odgovorom na tožbo pokazala možnost, da so čekovni blanketi lahko uničeni. Vendar pa dvom, da čekovni blanketi dejansko niso bili uničeni ali da so zastavljeni (kar se v praksi pogosto dogaja), še naprej ostaja. To pa pomeni, da so čekovni blanketi lahko z izpolnitvijo bistvenih sestavin pridobili oziroma imajo status čeka. Če sodišče ne bi sledilo izpovedbi tožene stranke in bi v skladu z načelom pravičnosti ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, bi s tem zagotovilo, da se prepreči morebitno uveljavljanje pravic iz spornih čekov. Z naložitvijo toženi stranki, da predloži tožeči stranki odločbo o amortizaciji, pa bi bilo dokončno ugotovljeno, da so čeki neveljavni. Posledično je tudi nepravilna odločitev o pravdnih stroških. Nesprejemljivo in v nasprotju z načelom pravičnosti je, da je bila tožena stranka, zoper katero tečejo kazenski in izvršilni postopki, dejansko oproščena vseh pravdnih stroškov v tej zadevi ob upoštevanju dejstva, da sta bila tako začasna odredba kot tožba v času njune vložitve nujni. Časovno oddaljenost nastanka te zadeve je prvostopno sodišče spregledalo oziroma sploh ni upoštevalo. Plačilo pravdnih stroškov bi moralo sodišče naložiti toženi stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišča izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik pritožbenih razlogov ne navaja, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da jo izpodbija zaradi dejanskega stanja (zmotnega dejanskega zaključka, da so čekovni blanketi uničeni) in zmotne uporabe materialnega prava. Obstoj pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah, kot mu jih nalaga 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi določila 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list št. RS 26/99). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da kršitve, naštete v 2. odst. 354. čl. ZPP/77, niso podane. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje napravilo sledeče dejanske zaključke: - da je toženka imela v posesti čekovne blankete z identifikacijskimi številkami, kot so navedene v izreku sodbe; - da je toženka te čekovne blankete uničila po razgovoru s kriminalistom v zvezi z izdajo nekritih čekov; - da toženka kljub temu, da je vedela, da mora tožeči stranki prijaviti uničenje ali izgubo čekovnih blanketov, tega ni storila. Od teh se tožeča stranka ne strinja le z zaključkom, da so čekovni blanketi uničeni in meni, da toženka tega ni dokazala, dokazno breme pa je njeno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženka čekovne blankete dvignila v letih 1991 do 1993. Zadnji čeki so bili po navedbah tožbe vnovčeni v aprilu in maju 1995 pred izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja dne 18.5.1995. Kot izhaja iz izpovedbe toženke, je čekovne blankete uničila po razgovoru s kriminalistom, za uničenje pa se je odločila zato, ker jih je bilo preveč in ker so bili neveljavni (po uveljavitvi Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, Ur. list št. 45/94, so bili namreč čekovni blanketi spremenjeni zaradi ustanovitve novih bank). Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče takšno izpovedbo toženke ocenjuje za prepričljivo in logično. Četudi je torej dokazno breme, da je čekovne blankete uničila, na strani toženke, na podlagi ocene njene izpovedbe obstaja dvom o tem, ali čekovni blanketi sploh še obstojijo oziroma ali jih ima toženka sploh še v posesti. Stopnja resničnosti, ki je potrebna za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku, je prepričanje. Zato tožeča stranka v pritožbi nepravilno trdi, da bi bilo v primeru dvoma smiselno tožbenemu zahtevku ugoditi in toženo stranko zavezati k aktivnemu ravnanju. V primeru dvoma, ali ima toženka čekovne blankete v posesti, je namreč treba tožbeni zahtevek zavrniti, to pa je storilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem ni relevantno stanje v času vložitve tožbe, temveč v času odločitve - sodišče prve stopnje namreč odloča na podlagi dejanskega stanja, ki ga ugotovi ob zaključku glavne obravnave. Zato so tudi neupoštevne vse pritožbene trditve o (morebitni) utemeljenosti tožbe v času njene vložitve. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča o podrejenem tožbenem zahtevku, katerega je tožeča stranka, kot navaja sama v pritožbi, vložila zaradi možnosti, da čekovni blanketi niso uničeni in da so kasneje z izpolnitvijo bistvenih sestavin dobili lastnost čeka. Tudi tu torej tožeča stranka izraža dvom, ki, kot rečeno, ni dovolj visoka stopnja resnice za meritorno odločanje. Dvom namreč ostaja ne le o tem, ali čekovni blanketi sploh še obstajajo, temveč tudi o tem, ali so čekovni blanketi izpolnjeni in sploh so ček oziroma vrednostni papir. Če ček nima bistvenih sestavin, med katerimi je tudi podpis trasanta (toženka pa je navedla, da blanketov ni podpisala), ne velja za ček (3. čl. v zvezi s 1. čl. Zakona o čeku) in torej tudi ni mogoče začeti postopka amortizacije (14. tč. 23. čl. Zakona o čeku v zvezi z 90. čl. Zakona o menici). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo in odločilo pravilno, ko je tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Temeljno načelo pri povračilu stroškov je načelo uspeha v pravdi (154. čl. ZPP/77). Tožeča stranka je v pravdi v celoti propadla, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Potek časa, trajanje postopka, drugi postopki zoper toženo stranko in morebitna utemeljenost tožbenega zahtevka ob vložitvi tožbe, na odločitev nimajo vpliva. Pritožbeno sodišče je torej pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep I Cp 342/2006
• VSL sodba II Cp 1843/99
• VSL sklep III Cp 259/94