VSL sodba II Cp 737/99

Jedro

Toženka bi bila dolžna tožnika po odločbi ZPIZ razporediti na fizično lažje delo, pri katerem se v primeru napada epilepsije ne bi poškodoval. Toženka je takšno obveznost kršila in ni ravnala v skladu z določbo 48. člena ZTPDR ter v skladu z odločbo ZPIZ, saj je bil tožnik kritičnega dne razporejen k razkladanju vagonov na nakladalni klančini, kjer se je ob napadu poškodoval. Zato je odgovorna za nastalo škodo.

 

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 78.000,00 SIT (tako da sedaj znaša 120.000,00 SIT). Višji tožbeni zahtevek se (kolikor ga ni zavrnilo že sodišče prve stopnje) zavrne. 2. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem in obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 198.000,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 83.424,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1998 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta tožnik in toženka. Toženka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno presodilo izvedene dokaze. Meni, da se tožnik ni poškodoval pri izvajanju delovnih obveznosti, ampak zato, ker je samovoljno odšel na vagon, čeprav se je s šefom Smajem K. dogovoril, da naj počiva v čakalnici do prihoda vlaka. Izpodbijana sodba je v delu, kjer utemeljuje neobstoj takšnega dogovora, neprepričljiva. Nepristranska priča Krešo S. je namreč povedal, da je tožnik prišel z ostalimi delavci in mu na vprašanje, zakaj ni odšel domov, odgovoril, da še nima vlaka. Tožnik je torej čakal na vlak, očitno mu je bilo dolgčas sedeti samemu na postaji; ni pa prišel za ostalimi delavci, d bi delal; torej ni raztovarjal vagonov. Tožnik je epileptik in svojo bolezen najbolje pozna; izpovedal je, da se je na dan nesreče slabo počutil. Ker je vsak delavec dolžan paziti na svoje zdravje, bi šefa lahko opozoril, da se počuti slabo. Moral bi se zavedati, da nadaljnj opravljanje dela zanj pomeni hudo nevarnost. Ker je Smail K. ravnal pravilno, ko je tožnika napotil, naj odide domov, temelj za odgovornost toženke ni podan. Pritožnik meni, da tudi odmera odškodnine ni pravilna. Za sorazmerno majhne posledice je sodišče prisodilo previsoko odškodnino. Zaradi navedenega toženka predlaga, d pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik pa se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 10%. Tožnik zaradi zožene zavesti (zaradi bližajočega se epileptičnega napada) ni mogel poskrbeti zase. Toženka zato v celoti nosi odgovornost, saj ni poskrbela za ustrezno delovno mesto za tožnika. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnika prenizko ocenilo nepremoženjsko škodo za fizične bolečine in neugodnosti v času zdravljenja ter za pretrpljeni strah. Neugodnosti so močno posegale v normalno življenje tožnika, fizične bolečine pa s ga spremljale dlje časa. Poleg tega je od škodnega dogodka minilo več kot dve leti in pol in bi že časovni zamik moral vplivati na višino odškodnine, ki se ne obrestuje. Tožniku tudi ni razumljiva odločitev sodišča prve stopnje, ki mu ni prisodilo nikakršne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti Izvedenec je res zapisal, da niso nastopile posledice, ki bi kakorkol omejevale splošno življenjsko ali delovno zmožnost, vendar slednjih ni mogoče enačiti z duševnimi bolečinami. Tožnik se zaradi pretresa možganov ni smel izpostavljati soncu in hujšim telesnim naporom, zato so bile njegove življenjske aktivnosti hendikepirane in je nedvomno duševno trpel. Tožnik pa se tudi ne strinja z ugotovitvijo izvedenca, da pretres možganov ne pušča posledic, saj je neizpodbitno, da vsak pretres možganov z nezavestjo bistveno oslabi spominsko funkcijo možgan in pospeši degenerativne procese centralnega živčevja. Domnevamo pa tudi lahko, da se bo tožniku zaradi te poškodbe poslabšalo stanje v zvezi z epilepsijo. Zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb. Pritožbi sta delno utemeljeni. Uradni preizkus izpodbijane sodbe v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pokaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR), po kateri mora delodajelec po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti povrniti delavcu škodo, ki jo je le-ta utrpel pri delu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Na podlagi omenjene določbe je torej tožnik dolžan dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastankom škode oz. dokazati, da mu je bila škoda povzročena z ravnanjem toženca. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo določbo 192. člena ZOR, delno zmotno pa tudi določbo 200. člena ZOR, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Temeljne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema so naslednje: - v skladu z odločbo ZPIZ z dne 22.12.1995 (priloga A3 v spisu) je toženec zaradi posledic bolezni (epilepsije) uvrščen v III. kategorijo invalidnosti in bi moral biti razporejen na delo, ki bo fizično lažje, brez opravil na vročini, višini, ne pri odprtih strojih in ne tam, kjer bi v primeru napada poškodoval sebe ali ogrožal druge; - 19.4.1996 je tožnik že kmalu po 7:00 uri zjutraj v pisarni železniške postaje Krško doživel epileptični napad; - nato pa je pri delu na nakladalni klančini železniške postaje v Krškem doživel nov epileptični napad ter padel med vagone in se pri padcu poškodoval; - utrpel je lažji pretres možganov in dve razpočni rani mehkega oglavja. Toženka v pritožbi (kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje) sicer zatrjuje, da se tožnik ni poškodoval pri delu, ampak ko je opazoval ostale delavce, ki so delali ter da je bil tožnik napoten v čakalnico, da bi se z vlakom vrnil domov. Takšne trditve pa ne vzbudijo dvoma v natančno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo priči Jožetu K., da je toženec v kritičnem čas delal (valil kolute papirja). Zaključek sodišča, da ni bilo dogovorjeno, da bo tožnik počakal v čakalnici, je prav zato prepričljiv in mu pritožbeno sodišče sledi. Tožnik je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazal, da mu je nastala škoda, česar toženka v pritožbi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pojasnilo, da je podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Toženka bi bila namreč dolžna tožnika razporediti na fizično lažje delo, pri katerem se v primeru napada ne bi poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka takšno obveznost kršila in ni ravnala v skladu z določbo 48. člena ZTPDR ter v skladu z odločbo ZPIZ, saj je bil tožnik kritičnega dne razporejen k razkladanju vagonov na nakladalni klančini, kjer se je ob napadu epilepsije poškodoval. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 192. člena ZOR, ko je ugotovilo, da je tudi oškodovanec kriv, da je nastala škoda. Zgornje ugotovitve takšnega zaključka namreč ne omogočajo. Krivda za nastalo škodno posledico je, kot v pritožbi pravilno opozarja tožnik, v celoti v ravnanju toženke, ki je tožnika razporedila na neustrezno delovno mesto. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel toženec prvi napad epilepsije že okoli 7:00 ure v prisotnosti ostalih sodelavcev in je bil kljub temu poslan na delo (kar pritožbeno sodišče, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, v celoti sprejema), dejstvo, da tožnik na svoje slabo počutje ni opozoril predpostavljenih, ni moglo prispevati k temu, da je nastala škoda. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej potrebno ugotoviti, da je toženka v celoti kriva za nastalo škodo. Nasproten zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno napačen, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbi tožnika. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževano škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 200. člena ZOR. Omenjena določba je jasna - denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je mogoče prisoditi, če so duševne bolečine posledica zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso nastopile posledice, ki bi kakorkoli omejevale njegovo splošno življenjsko ali delovno zmožnost (ki je tožnik ne izpodbija), je nadaljnje razglabljanje o duševnih bolečinah brezpredmetno. Morebitne duševne bolečine, ki ne morejo biti posledica zmanjšanja življenjske aktivnosti (saj le-to pri tožniku zaradi škodnega dogodka ni podano) nikakor ne morejo biti podlaga za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbene trditve, da se tožnik ni smel izpostavljati soncu in hujšim telesnim naporom, zaradi česa naj bi bile njegove življenjske aktivnosti hendikepirane, predstavljajo nova dejstva v pritožbenem postopku. Pritožnik v zvezi s temi dejstvi ne predlaga nobenega dokaza, zato se pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 352. člena ZPP/77 z njimi ni moglo ukvarjati. Enako velja za trditvi, da vsak pretres možganov z nezavestjo bistveno oslabi spominsko funkcijo možgan in pospeši degenerativne procese centralnega živčevja ter da lahko domnevamo, da se bo tožniku zaradi obravnavane poškodbe poslabšalo stanje v zvezi z epilepsijo. Toženka pa utemeljeno opozarja, da odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, ne ustreza v celoti pravnemu standardu pravične odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine pravilno upoštevalo ugotovljeni obseg škode, vendar je pri določitvi višine odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine je namreč potrebno subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, ugotovljeno stanje pa primerjati z drugimi, podobnim primeri v sodni praksi. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. To stališče pa v izpodbijani sodbi ni prišlo do ustreznega odraza. Škoda, ki jo je utrpel tožnik je namreč manjša škoda; odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje določilo za pretrpljene telesne bolečine, pa je v primerjavi s primerljivimi zadevami, previsoka. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaradi poškodb trpel bolečine v skupnem trajanju 15 dni; prestal je nekaj nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (kirurška oskrba rane, šivanje in odstranjevanje šivov, rentgeniziranje); hospitaliziran pa je bil zaradi bolezni (epilepsije) in ne zaradi posledic škodnega dogodka. Primerno zadoščenje za opisane telesne bolečine ter za nevšečnosti v času zdravljenja, po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja odškodnina v višini 100.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine znižalo za 100.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaradi posledic poškodb v skrbeh in se je dva dni bal za izid zdravljenja. Ker je bil ta strah lažje intenzitete in ni prerasel v trajno zaskrbljenost za zdravje je primerna odškodnina, ki jo je za strah odmerilo sodišče prve stopnje, to je 20.000,00 SIT. Višja odškodnina pa bi presegala namen odškodnine, ki je v satisfakciji za prestani strah in bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP/77 delno ugodilo pritožbama tožnika in toženke in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe. Ker sprememba sodbe ni bistveno vplivala na uspeh strank, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo, saj odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka kljub spremembi sodbe ustreza kriterijem iz drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP/77. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP/77. Ker je vsaka od strank s pritožbo delno uspela, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1078/2001
• VSL sodba II Cp 2116/99
• VSK sodba I Cp 128/2007