VSL sklep II Cp 1287/2000

Jedro

Predlagatelji, ki zahtevajo denacionalizacijo na pravni podlagi iz 5. čl. ZDEN, morajo dokazati, da je vsak izmed prodajalcev kot solastnikov nepremičnine sklenil sporno kupno pogodbo za svoj lastninski delež zaradi konkretne grožnje državnega organa ali predstavnika oblasti. Pomanjkanje razlogov v sklepu o navedenem predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbam se ugodi in se - sklep z dne 5.6.2000 v celoti, - sklep z dne 10.12.1998 pa v razmerju do pritožnkov: Občina G., Občina I., P. d.o.o. in Obrtno Komunalno podjetje U. p.o. , in v uvodu sklepa z dne 10.12.1998 navedenih predlagateljev (od 1 do 15) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški strank v zvezi s sklepom z dne 5.6.2000 so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z (vmesnim) sklepom dne 10.12.1998 ugotovilo, da je predlog predlagateljev, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin, takrat opisanih v vl. št. 148 in 223 k.o. D..., podržavljenih s kupno pogodbo dne 19.1.1948, po podlagi utemeljen (pravilno bi se izrek moral glasiti na ugotovitev, kdo so upravičenci do denacionalizacije, v kakšnem obsegu-solastninski delež, ter da se bo o obliki denacionalizacije odločalo z dokončno odločbo). S sklepom z dne 5.6.2000 pa je prvo sodišče zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca P. d.o.o., in potrdilo sklep o začasni odredbi z dne 14.4.2000. Proti vmesnemu sklepu se pritožujejo Občina G., Občina I., P. d.o.o. in Obrtno komunalno podjetje U. . Prvi trije navedeni pritožniki uveljavljajo v pritožbi vse tri pritožbene razloge. Navajajo, da se sodišče sklicuje na obiske Andreja G. in Lidije Š. na gradu P.. Nobena od teh oseb ni bila predstavnik oblastnega organa. Ker med razlogi za preklic pogojnega odpusta ni izročitev premoženja državi, zato ta razlog kot dokaz sile ali zvijače odpade. Sodba, ki je bila izrečena v nenavzočnosti pobeglemu družinskemu članu in zaplemba premoženja na tej podlagi, se rešuje po 145. čl. ZIKS in ne na pravni podlagi 5. čl. ZDEN. Razlog sklenitve pogodbe je bil v dejstvu, da je bil glavni nosilec lastnine prodanih nepremičnin invalid. Sredstva za vzdrževanje posestva so se pridobila iz trgovine in ne dohodkov posestva. Po drugi strani se je pripravljala agrarna reforma. Oblast je torej šla na roke lastnikom gradu in sklenila pogodbo o prodaji, ne pa počakala na brezplačni odvzem posestva po Zakonu o agrarni reformi. Ob takih dejstvih so bila brezpredmetna razpravljana sodišča o prodaji pod ceno, saj posestvo ni imelo nobene cene. Če bi se sodišče opiralo na ceno, bi moralo upoštevati, za kakšno ceno je bilo posestvo kupljeno od bivšega lastnika. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sklepa. Četrti pritožnik Obrtno komunalno podjetje U. prav tako uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da so se pritožniki že pred tem lastninili v skladu z veljavnimi predpisi. Predlagatelj lahko za nepremičnine, ki jih ima v lasti pritožnik, dobi ustrezno odškodnino, do katere so predlagatelji verjetno upravičeni. Pritožbo proti sklepu z dne 5.6.2000 pa je vložil nasprotni udeleženec P. d.o.o. Uveljavlja iz vseh treh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ne odgovarja na navedbe pritožnikov v ugovoru proti sklepu o izdani začasni odredbi, predvsem pa, da je parc. št. 149/15 nastala z združitvijo več parcel, tudi parc. št. 149/33, ki sploh ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka. To bi sodišče lahko ugotovilo s predlaganim ogledom. Parcelna številka 149/15 ni več odprti kop. Z izdano začasno odredbo bi nastala pritožniku nenadomestljiva škoda. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je parc. št. 149/15 sploh mogoče vrniti v naravi. Del sporne parcele je po Zakonu o javnih cestah javno dobro, ki ga v naravi ni mogoče vrniti. Predlagatelji ne morejo zahtevati odškodnine za pesek, ki je kot rudno bogastvo last države. Mihael R. in Joe V. sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev. Pritožbe so utemeljene. Predvsem je potrebno ugotoviti, da je bil izpodbijani vmesni sklep izdan dne 10.12.1998. V tem sklepu kot predlagatelja nista navedena dediča upravičencev Mihael R. in Joe V., ki ju zastopa odvetnik Peter B. iz Ljubljane, kar je razumljivo, saj je bil sklep o združitvi nepravdne zadeve N 81/92 z zadevo N 37/97 (predlagatelja Mihael R. in Joe V.) izdan po izdaji vmesnega sklepa in sicer šele 14.4.1999 (oz. 26.4.1999). V razmerju do nekaterih nasprotnih udeležencev (Javno komunalno podjetje G. d.o.o., M., Farma d.d., Gozdno gospodarstvo ..., Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) je sklep, ker se ti nasprotni udeleženci niso pritožili, postal pranvomočen, seveda pa le glede tistih predlagateljev, ki so navedeni v sklepu z dne 10.12.1998. Zato sodišče druge stopnje ni moglo obravnavati pritožb v delu, v katerem izpodbijani sklep vsebinsko obravnava tudi predloga Mihaela R. in Joe V. za denacionalizacijo solastninskih deležev (vsakega do 1/14 nepremičnin, takrat vpisanih v vl. št. 148 in 223 k.o. ...), ki so bile predmet sporne pogodbe, čeprav bo v napotkih prvemu sodišču opozorilo na nekatera dejstva, ki jih naj sodišče upošteva pri obravnavanju njunega predloga. Ni mogoče zavrniti pritožbene ocene pritožnikov, da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Kot bo v nadaljevanju navedeno, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti toliko nejasni, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Verjetno je pomanjkanje razlogov mogoče pripisati delno tudi dejstvu, da so navedbe predlageteljev skope, delno pa tudi nepopolne. Pravna podlaga za odločitev o predlogu upravičencev oz. njihovih pravnih naslednikov je 5. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDEN). Upravičenec do denacionalizacije po tem zakonu je oseba, katere premoženje je prišlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti. Zato bo moralo prvo sodišče naprej ugotoviti ali so predlagatelji tisti, ki so sklenili sporno kupno pogodbo z dne 19.1.1948 oz. ali so njihovi pravni nasledniki (60. čl. ZDEN), pri čemer bo potrebno upoštevati, da so s prodajno pogodbo prodajalci kot solastniki razpolagali le s svojimi solastninskimi deleži (Mihaela V. do 1/2, ostali prodajalci pa vsak do 1/14 nepremičnin, takrat vpisanih v vl. št. 148 in 323 k.o. D...), in da vsak izmed upravičencev lahko zahteva denacionalizacijo le tistega premoženja (solastninskega deleža), ki mu je bilo s pravnim poslom podržavljeno, in za vsakega izmed njih je potrebno ugotoviti, ali je sklenjena kupna pogodba izraz njegove svobodne volje. Res je napako volje v času sklenitve pravnega posla potrebno ugotavljati (ob upoštevanju namena določbe 5. člena ZDEN - poprava krivic) ob upoštevanju družbenih razmer v takratnem času, vendar pa morajo predlagatelji trditi in dokazati, da je bila npr. grožnja konkretna, torej usmerjena v sklenitev prav spornega pravnega posla. Za obstoj pravnega posla iz 5. čl. ZDEN torej ne zadošča ugotovitev, da so bile družbene razmere, ki jih je ustvarila država takšne, da so se zaradi njih ljudje odločali za odtujitev svojega premoženja državi. Predlagatelji takšne konkretne grožnje zaenkrat niso dovolj določno zatrjevali oz. dokazovali, zato tudi izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Skratka: predlagatelji bodo morali dokazati, da je vsak izmed prodajalcev sklenil sporno kupno pogodbo za svoj solastninski delež zaradi konkretne grožnje državnega organa ali predstavnika oblasti. Zgolj ugotovitev prvega sodišča, oprta na izpovedbo predlagateljice Elizabete F. in Marije K. (verjetno dedinje Marije K. roj. 5.7.1906 - A 40), iz katerih izhajajo družinske in družbene razmere, v katerih je prišlo do sklenitve sporne prodajne pogodbe, in da so organi oblasti prisilili prodajalce s prodanim, ne dokazuje konkretne sile ali grožnje (ni jasno ugotovljena vsebina grožnje) pri sklenitvi konkretne pogodbe. V ponovljenem postopku bodo lahko predlagatelji svoje navedbe določneje obrazložili, sodišče pa bo v nakazani smeri po ponovni oceni izvedenih dokazov oz. tistih, ki bi jih predlagatelji še utegnili ponuditi, odločilo o njihovem predlogu na pravni podlagi 5. čl. ZDEN in moralo svojo odločitev obrazložilo tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Glede predloga predlagateljev Mihaela R. in Joe V., ki ju zastopa odvetnik B., je prav tako potrebno opozoriti, da so razlogi izpodbijanega sklepa nepopolni, saj v glavnem ponavljanjo vsebino odločbe Ustavnega sodišča in ne obravnavajo razlogov, zaradi katerih predlagatelja trdita, da je prodaja solastninskega deleža upravičencev - njunih prednikov po skrbniku bila zvijačna oziroma so razlogi precej nejasni. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče tudi ugotoviti, ali so vsi nasprotni udeleženci pasivno legitimirani glede na zatrjevanja (zaenkrat brez dokazov), da so se nekateri v celoti lastninili (P. d.o.o., Obrtno komunalno podjetje U.). Po 2. odst. 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS št. 55/92 in nadaljnji) so v primeru, da bivši lastnik oz. dediči niso zavarovali svojih pravic v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij, le ti upravičeni do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije, po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. RS št. 44/97) pa so tudi tista zemljišča in stavbe v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih in na katerih ima fizična oziroma pravna oseba pravico uporabe, njihova last (originalni način pridobitve lastninske pravice, čl. 1, 2., 3., in 4). Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbama proti vmesnemu sklepu ugodilo in ga v obsegu, ki izhaja iz izreka tega sklepa, razveljavilo po določbi 3. točke 380. čl. ZPP/77 v zvezi s čl. 37 ZNP. Prvo sodišče je na predlog tistih predlagateljev, ki jih zastopa odvetnica Sonja D., dne 14.4.2000 izdalo začasno odredbo, s katero je nasprotnemu udeležencu P. d.o.o, prepovedalo izkoriščanje in kopanje peska v peskokopu parc. št. 149/15 vpisani v vl. št. 310 k.o. .... Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je z izdanim vmesnim sklepom njihova terjatev, da se vrne te parcele njim v last in posest, verjetno izkazala, ter da je izpolnjen tudi drugi pogoj iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju za zavarovanje nedenarne terjatve. Proti temu sklepu je nasprotni udeleženec ugovarjal (pesek je rudno bogastvo v lasti države, P. je od države dobil koncesijo za izkoriščanje peska, na parceli 149/15 se že 15 let peska ne izkorišča, P., se je lastninil, parc. št. 149/15 je nastala z združitvijo parcel 149/19 in 149/33, ki ne more biti predmet denacionalizacije...), prvo sodišče pa je njegov ugovor zavrnilo. Navedlo je, da je parc. št. 149/15 odprti kop, sodišču pa je znano, da je zaradi izgradnje avtoceste ... povečano izkoriščanje peska. V izogib ponavljanju se sklicuje na svoj sklep z dne 14.4.2000. V pritožbi proti temu sklepu nasprotni udeleženec P. d.o.o. utemeljeno očita prvemu sodišču, da na navedbo njegovega ugovora sploh ni odgovorilo. Iz gornjega povzetka obrazložitve izpodbijanega sklepa in navedb njegovega ugovora v tem sklepu, to nedvomno izhaja. Sklep je torej obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP in 15 ZIZ, kar je že iz tega razloga terjalo njegovo razveljavitev po določbi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP in 15 ZIZ. Drugi razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa pa ni procesne narave. Prvo sodišče sicer pravilno povzema določbo 272. čl. ZIZ in ugotavlja, da je z izdajo vmesnega sklepa terjatev verjetno izkazana. Ker je sodišče druge stopnje vmesni sklep razveljavilo, drugih razlogov za to, da je terjatev verjetno izkazana pa prvo sodišče ni navedlo, obstaja dvom o tem, ali je terjatev predlagateljev verjetno izkazana. Pri tem ni prezreti, da predlagatelji zahtevajo vrnitev parc. št. 149/15 v last in posest. O tem, ali je zahtevajo vrnitev parcele v last in posest utemeljena, v sklepu ni razlogov, oziroma obstajajo resni pomisleki (lastninjenje), ali predlagatelji utemeljeno zahtevajo tudi parcelo v last in posest. V ponovljenem postopku bo torej moralo prvo sodišče ponovno odločiti o ugovoru pritožnika in svojo odločitev obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti, torej določno odgovoriti na vse (relevantne) ugovore pritožnika. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP in 15 ZIZ.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 982/00
• VSK sodba I Cp 74/2004
• VSL sodba in sklep II Cp 1805/2000