VSL sodba II Cp 1958/99

Jedro

Določbe ZZZDR imajo glede režima skupnega premoženja prisilno naravo. Za nastanek skupnega premoženja ni potrebna volja zakoncev, da bi pridobivala skupno premoženje, ampak je za nastanek odločilen le obstoj zakonske zveze in dejstvo, da je bilo premoženje pridobljeno z delom v času njenega trajanja. Zato okoliščina, da je bilo premoženje pridobljeno na ime pok. moža tožnice in kakšni so razlogi, da je tožnica to dopustila, ni odločilnega pomena. Pravno nepomembni so tudi razlogi, zaradi katerih je tožnica vložila tožbo in ali so bili tedaj odnosi med zakoncema skaljeni. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, da je bilo premoženje, ki je predmet uveljavljanega tožbenega zahtevka, pridobljeno še v času obstoječe življenjske skupnosti med tožnico in njenim sedaj pokojnim možem oz. očetom toženca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica solastnica do ene idealne polovice skupnega, v zakonu s tožencem F. Z. pridobljenega premoženja, ki obstoji iz vl. št. 2128 k.o. I. s parcelo št. 409/34 - stavbišče s stanovanjsko stavbo v izmeri 91 m2 in dvorišče 270 m2 in iz vl. št. 763 k.o. T. (Okrajno sodišče Kočevje), kakor vsega drugega premičnega premoženja in gotovine. Sedanjemu tožencu M. Z. je naložilo, da kot zakoniti dedič po pok. očetu F. Z. prizna, da tožnici pripada ena polovica celotnega zapustnikovega premoženja, ki je obravnavano v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. IV D 547/98. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške, odmerjene na 243.203,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do plačila. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje na naroku 8.7.1999, ko je obravnavo preložilo na 4.10.1999, toženca ni posebej opozorilo, da bo na naslednjem naroku izvedlo dokaz z zaslišanjem strank in da bo ta dokaz izveden tudi v primeru, če se katera od strank naroka ne udeleži. Ker je sodišče zaslišalo le tožnico, ne pa tudi toženca, ki na narok ni pristopil, je bistveno prekršilo določbe ZPP. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker tožena stranka ni prejela posebnega vabila na obravnavo po določbah novega ZPP. Opozorilo na pravdne posledice novega ZPP je dobila samo tožeča stranka. Vložitev tožbe z namenom preprečiti F. Z. razpolaganje s premoženjem dokazuje, da so bili odnosi tožnice z možem drugačni, kot jih zatrjuje. Dejstvo, da so bile nepremičnine kupljene na ime pok. moža, dokazuje trditev tožene stranke, da s premoženjem nista skupaj razpolagala, da nista skupaj odločala, kaj bosta z denarjem ukrenila, zlasti pa nista odločala o skupnih vlaganjih in pridobivanju. Tudi F. Z. je imel sina iz prejšnjega zakona, pojasnilo tožnice, zakaj se pogodbe glasijo na moževo ime, ni prepričljivo. M. Z., sedanji toženec, z očetom ni imel stika. Okoliščine, v katerih je živel s tožnico, mu niso bile znane. Te okoliščine je ugotovil šele 27.10.1999, ko je od tete S. P. in strica B. Z. dobil poslovilni pismi, ki ju je napisal oče. Obe poslovilni pismi kažeta, da je tožnica živela vse prej kot v harmoničnem zakonu s F. Z.. Popolnoma razumljivo je tudi, da se je zato od njega odselila, zapustila ga je zaradi hudih nesoglasij. Ugotovitev sodišča, da so dohodki tožnice in F. Z. primerljivi, je napačna, ker ni upoštevalo, da se je tožnik (verjetno je mišljen F. Z.) ukvarjal z uvozom računalnikov in je izjemno dobro zaslužil, poleg tega pa veliko delal honorarno, bil podjeten in sposoben človek, zato je nesoglasja in poniževanja s strani tožnice težko prenašal. Sodišče tako odločilnih dejstev, zlasti pa razlogov, zaradi katerih je tožnica sama prostovoljno odšla iz skupne stanovanjske hiše, ni ugotavljalo, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca. Tudi ni ugotovilo posameznih dejstev zlasti, da toženec s svojim očetom ni smel imeti stikov zaradi nesoglasij s tožnico, ni smel plačevati preživnine zaradi sporov v družini, s tožnico ni živel v soglasju in ni želel z njo ustvariti nič skupnega prav zaradi trajnih nesoglasij, ki v končni fazi izhajajo iz obeh poslovilnih pisem, ki dokazujeta, da je bila odločitev za sklenitev zakonske zveze s tožnico v celoti napačna. Sodišče je napačno uporabilo 51. čl. ZZZDR. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožnica je tožbo vložila proti pokojnemu očetu toženca F. Z. in je toženec dejansko dolžan plačati le tiste stroške, ki so nastali po njegovem vstopu v pravdo in ne vseh stroškov. Sodišče je napačno uporabilo določbe ZPP v delu, ko je odmerilo stroške. Pritožba je bila poslana nasprotni stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. S tem, ko je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 4.10.1999 zaslišalo le tožnico kot stranko ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za glavno obravnavo dne 8.7.1999 je toženec prejel tudi vabilo na njegovo zaslišanje. Ta dokaz tega dne ni bil izveden. Toženec in njegova pooblaščena odvetnica sta bila seznanjena z datumom nove glavne obravnave. Ker dokaz z zaslišanjem toženca kot stranke na obravnavi dne 8.7.1999 ni bil izveden, je bilo povsem jasno, da bo izveden na naslednji glavni obravnavi. Če se toženec in njegova pooblaščenka tega naroka nista udeležila, je bila izvedba dokaza z zaslišanjem toženca onemogočena iz razlogov na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je imelo v določbi drugega odst. 258. čl. ZPP podlago, da zasliši samo tožnico kot stranko. Sicer pa tožena stranka v pritožbi pritrjuje trditvi tožeče, da tožencu niso poznane okoliščine, v katerih sta živela njegov pok. oče in tožnica in bi sodišče smelo opraviti le zaslišanje tožnice tudi na podlagi določbe prvega odst. 258. čl. ZPP. Tudi s tem, ko po uveljavitvi novega ZPP toženi stranki ni poslalo novega vabila, pač pa je bila pouka v smislu tretjega odst. 499. čl. ZPP deležna le tožeča stranka, sodišče prve stopnje ni bistveno prekršilo določil ZPP. Opustitev pouka toženi stranki namreč ni vplivala na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve. Povsem jasno je, da ima določba tretjega odst. 499. čl. ZPP v mislih le tista nova dejstva in dokaze, ki so za odločitev pomembna. Tožena stranka takšnih navedb oz. dokazov ni predložila niti v pritožbi. Opustitev posebnega pouka v smislu določbe tretjega odst. 499. čl. ZPP torej ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti katere od drugih, po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odst. 339. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in pravilno ter popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka pravilno presojalo ob upoštevanju določbe drugega odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in na podlagi prvega odst. 59. čl. istega zakona pravilno ugotovilo, da toženec ni izpodbil v zakonu predpisane domneve o enakem deležu zakoncev na premoženju, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Določbe ZZZDR imajo glede režima skupnega premoženja prisilno naravo. Za nastanek skupnega premoženja ni potrebna volja zakoncev, da bi pridobivala skupno premoženje, ampak je za nastanek odločilen le obstoj zakonske zveze in dejstvo, da je bilo premoženje pridobljeno z delom v času njenega trajanja. Zato okoliščina, da je bilo premoženje pridobljeno na ime pok. moža tožnice in kakšni so razlogi, da je tožnica to dopustila, ni odločilnega pomena. Pravno nepomembni so tudi razlogi, zaradi katerih je tožnica vložila tožbo in ali so bili tedaj odnosi med zakoncema skaljeni. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, da je bilo premoženje, ki je predmet uveljavljanega tožbenega zahtevka, pridobljeno še v času obstoječe življenjske skupnosti med tožnico in njenim sedaj pokojnim možem oz. očetom toženca. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila nepremičnina v k.o. T... pridobljena po prenehanju zakonske skupnosti tožnice in očeta toženca. Ni tudi mogoče upoštevati navedbe v pritožbi, da je toženčev oče uvažal računalnike, saj za tako pritožbeno trditev tožena stranka ni ponudila nikakršnih dokazov, še manj pa zadostila pogoju iz prvega odst. 337. čl. ZPP, ki omejuje uveljavljanje pritožbenih novot. Kot že poudarjeno, je za odločitev o utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka odločilno le vprašanje, ali je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do razdora zakonske zveze, niso pomembni in tudi ne, ali je bila odločitev toženčevega očeta za sklenitev zakonske zveze s tožnico napačna, kar naj bi dokazovali pritožbi priloženi poslovilni pismi. Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Toženec je univerzalni pravni naslednik prvotnega toženca. Nanj so prešle ne le pravice iz materialnega (ZD) pač pa tudi iz procesnopravnega razmerja. Toženec je vstopil v tisto situacijo, v kateri je bila pravda ob smrti očeta. Procesno pravno razmerje je isto in se nadaljuje med tožnico in sedanjim tožencem. Zato je pravilna prvostopenjska odločitev, da mora sedanji toženec nositi vse nastale stroške ne le tiste, ki so nastali po njegovem vstopu v pravdo. Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija. Ker tudi niso podani razlogi, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker ni utemeljena in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP). Tožena stranka bo morala sama trpeti tudi nastale ji stroške z vložitvijo pritožbe. Odločitev je posledica dejstva, da s pritožbo tožena stranka ni uspela, temelji pa na določbi prvega odst. 154. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 869/2004
• VSK sodba I Cp 967/2005
• VSL sodba I Cp 98/99