VSL sklep II Cp 1435/99

Jedro

Določilo 223. člena ZPP/77 določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, kadar ima stranka pravico do odškodnine, denarnega zneska ali nadomestnih stvari. Če se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev lastninske pravice, sklicevanje na prosti preudarek pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni utemeljeno.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne spada v zapuščino po pokojnem tožničinem možu Jožefu P., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. D 28/95, ena četrtina nepremičnin, ki so vpisane pod vl. št. 1095, 803, 769, 114, 115 vse k.o. V... in 546, 497, 494 vse k.o. R... in se ta četrtina izloči v korist tožnice in so njena last, kar so dolžni toženci priznati. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je bilo odločeno, da pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške. Zoper sodbo so iz vseh pritožbenih razlogov vložili pritožbo toženci in predlagali, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. V pritožbi navajajo, da ni vsako delo podlaga za ugoditev zahtevku po 32. členu ZD, ampak je to lahko samo delo, ki je prispevalo k povečanju in ohranitvi premoženja. Da bi bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, bi sodišče glede na to moralo ugotoviti, kakšna je bila vrednost kmetije ob sklenitvi zakonske zveze med tožnico in zapustnikom in ob smrti zapustnika. Ni namreč dovolj, da je tožnica 25 let delala na kmetiji in prispevala k zakonski skupnosti, ampak tudi, da je njeno delo imelo za posledico konkretno povečanje ali ohranitev vrednost zapustnikovega premoženja. S pomočjo izvedenca, za katerega tožnica ni hotela založiti predujma, je treba ugotoviti, kolikšen del predstavljajo tožničini prispevki v razmerju do celotne vrednosti premoženja. Zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je delež tožnice presojalo po prostem preudarku. Tudi sicer je prispevek tožnice v izpodbijani sodbi precenjen, medtem ko je prispevek zapustnika in tožencev podcenjen. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tudi tožnica in predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu ugodi. V pritožbi navaja, da je prispevek tožnice ovrednoten prenizko, saj je bila kmetija pred njenim prihodom v slabem stanju. Tožnica pa je v kmetijo vložila veliko dela in znatna sredstva. Ker tožnica meni, da je njen delež večji, v pritožbi predlaga izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, predvsem gradbene stroke. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile. Pritožbi sta utemeljeni. Ker se obe pritožbi ukvarjata z istim problemom, le da vsaka z drugačnega stališča, bo pritožbeno sodišče obema odgovarjalo skupaj. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 2. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, sodišče upošteva med drugim tudi opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Čeprav je za odločitev v pričujočem sporu relevantna pravna podlaga ZZZDR o delitvi skupnega premoženja zakoncev in ne 32. člen Zakona o dedovanju (ZD), kot meni pritožba tožencev, pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo 51. člena ZZZDR, ki opredeljuje skupno premoženje kot tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Iz zemljiškoknjižnih podatkov, ki jih vsebuje priloženi zapuščinski spis opr. št. D 28/95 Okrajnega sodišča v Krškem, je razvidno, da je večino nepremičnin, na katerih tožnica sedaj uveljavlja lastninsko pravico in ki v naravi predstavljajo predvsem gozdove, njive in travnike, zapustnik pridobil s prodajnimi pogodbami v letih 1955, 1957 in 1961, torej pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico v letu 1970. Nekaj nepremičnin je zapustnik pridobil tudi z dedovanjem. V navedenem obsegu torej tožbeni zahtevek zajema premoženje, ki ga tožnica in zapustnik nista pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, ampak predstavlja posebno premoženje zapustnika, ki je ostalo tudi po sklenitvi zakonske zveze njegova last (1. odstavek 51. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica 25 let obdelovala zemljišča zapustnika, vendar zgolj na podlagi vlaganja dela v obdelovanje predmetnih zemljišč, ne da bi se vrednost zemljišč zaradi tega bistveno povečala, tožnici na njih praviloma še ni mogla nastati lastninska pravica. Drugače kot potomci in posvojenci zapustnika (ne pa tudi njegov zakonec), ki so zapustniku pomagali pri pridobivanju z delom in zaslužkom in lahko zato na podlagi 32. člena ZD zahtevajo izločitev dela zapuščine, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, lahko zakonec uveljavlja svoj delež samo na v času zakonske skupnosti ustvarjenem premoženju. Zato rezultatov dela tožnice brez nadaljnega ne bo mogoče upoštevati v obliki deleža na vsem zapustnikovem premoženju, treba pa bo njeno delo in v skupno premoženje vložene prihranke upoštevati pri ugotavljanju deleža na premoženju, ki sta ga z zapustnikom pridobila z nakupom (po ugotovitvah izpodbijane sodbe: njiva, vinograd, traktor, kosilnica in motorna žaga), oziroma na premoženju, ki bi utegnilo postati skupno zaradi bistvene spremembe vrednosti. Zaradi nepravilnega materialnopravnega naziranja sodišča prve stopnje dejansko stanje tako ni bilo popolno ugotovljeno in bo v novem sojenju treba natančneje ugotoviti, katere izmed v tožbenem zahtevku vsebovanih nepremičnin predstavljajo skupno premoženje, in ob sodelovanju izvedenca tudi ugotoviti vrednost tega premoženja ter prispevek tožnice k njegovemu nastanku. Pritrditi gre stališču pritožbe tožencev, da deleža tožnice ni mogoče ugotavljati po prostem preudarku. Določilo 223. člena ZPP/77 namreč določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, kadar ima stranka pravico do odškodnine, denarnega zneska ali nadomestnih stvari. Ker se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev lastninske pravice, sklicevanje na prosti preudarek pri ugotavljanju odločilnih dejstev v pričujoči pravdi ni utemeljeno. V novem sojenju se tako ne bo mogoče izogniti postavitvi izvedenca ustrezne stroke, ki ga tožnica sedaj tudi predlaga v pritožbi. Ob tem ne drži pritožbena navedba tožencev, da tožnica ni hotela založiti predujma za stroške izvedenca, saj dokaz z izvedencem sploh ni bil predlagan. Glede na zgoraj navedeno je bilo zaradi nepopolno ugotovljenega stanja treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. člen ZPP/77). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 274/2003
• VSK sodba I Cp 389/2004
• VSL sodba I Cp 1201/99