VSL sklep II Cp 2078/99

Jedro

Nastop pravnih posledic dedovanja je vezan na trenutek uvedbe dedovanja. Oseba, ki na ta dan ni več živa, zato ne more biti dedič (1. odst. 125. člena ZD). To velja tako za dedovanje na podlagi ZD, ki trenutek delacije veže na razpustnikovo smrt, kot za dedovanje v skladu s posebnimi določbami ZDen, ki ta tretnutek veže na nastop pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je v predmetni zapuščinski zadevi edini dedič po zapustniku, na podlagi zakona, sin Miroslav Š.. Proti navedenemu sklepu sta se pritožila udeleženec Aleš R. in Leonija T.. Oba zatrjujeta, da sta na podlagi vstopne pravice dediča po pokojnem Lovru Š.. Aleš R. na podlagi oporočnega razpolaganja, Leonija T. pa na podlagi zakonitega dedovanja. Pritožujeta se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očitata, da ni pravilno ugotovilo, kdo vse je lahko dedič po zapustniku. Pri tem naj ne bi upoštevalo, da je bil pokojnik poročen z Leopoldino Š., ki je tako poleg njegovega sina dedinja v tem zapuščinskem postopku. Po njeni smrti je njeno premoženje dedovala njena sestra. Po njej pa je do dedovanja v tem postopku na podlagi zakona upravičena Leonija T., Aleš R. pa na podlagi oporočnega razpolaganja. Nadalje navajata, da je sodišče zmotno uporabilo 78. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po njunem mnenju omenjeni člen določa le to, da sta trenutek uvedbe dedovanja ter trenutek pridobitve zapuščine združena v eni časovni točki. Zato ga ni mogoče interpretirati tako, da zapustnikova žena ni upravičena dedovati samo zato, ker ni bila več živa na dan pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Uveljavljata tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V izreku sklepa je navedeno, da je edini dedič po zapustniku njegov sin, v obrazložitvi pa je navedeno, da je po zapustniku enkrat že dedovala, skupaj s sinom, tudi njegova žena Leonija T., ki ni sodelovala na prvi stopnji. Zatrjuje tudi pravni interes za vložitev te pritožbe. Pritožbeno sodišče je upoštevalo pritožbo Leonije T., čeprav je bila vložena po roku, ki ga določa 2. odstavek 30. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Pritožnica v njej zatrjuje obstoj dedne pravice na podlagi izkazanih sorodstvenih vezi s pokojnikovo ženo. S tem je izkazala pravni interes za vložitev pritožbe. Ker je višje sodišče le-to prejelo preden je odločilo o pravočasno vloženi pritožbi udeleženca Aleša R., jo je na podlagi 3. odstavka tega člena vzelo v presojo. Pritožbi nista utemeljeni. Bistven očitek obeh pritožb prvostopnemu sodišču je zmotna uporaba 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v posledici česar naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, kdo vse je lahko zapustnikov dedič. Očitek ni utemeljen. Stališče pritožnikov, da citirani člen ne izključuje dedne pravice osebam, ki na dan pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe niso bile več žive, ni pravilno. Nastop pravnih posledic dedovanja je namreč vezan na trenutek uvedbe dedovanja. Oseba, ki na ta dan ni več živa, zato ne more biti dedič (1. odstavek 125. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD). To pa velja tako za dedovanje na podlagi ZD, ki trenutek delacije veže na zapustnikovo smrt, kot za dedovanje v skladu s posebnimi določbami ZDen, ki ta trenutek veže na nastop pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. V takem primeru je dedovanje po umrlem dediču možno le na podlagi vstopne pravice, katera pa pritožnikoma, po načelu, da dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda, na gre. Dedni delež zapustnikove žene Leopoldine Š., ki je zaradi smrti odpadla od dedovanja in ni imela potomcev, po tem načelu pripade sodediču (t.j. osebi istega dednega reda). Preizkus v smeri ugotavljanja obstoja uveljavljanih pritožbenih razlogov je tako pokazal, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožbi pa neutemeljen. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku), zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 699/97
• VSL sklep II Cp 2115/2004
• VSK sklep I Cp 323/2004