VSL sodba II Cp 1900/99

Jedro

Dejansko stanje, ki ga je potrebno ugotoviti upoštevaje določbo 26. člena ZBP, sestavljata predvsem dve vprašanji: Prvo se nanaša na to, ali je bil kupec v vnaprejšnje plačilo primoran, drugo pa na samo višino zneska, od katerega je kupec upravičen zahtevati plačilo obresti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi v izpodbijanem obsodilnem delu (1.odstavek izreka) in izreku o stroških ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnikoma plača 2.092.606,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1996 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožebi zahtevek je sodišče zavrnilo. Obenem je še odločilo, naj tožna stranka tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 210.032,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Proti sodbi se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik uvodoma podaja svoje pravno naziranje, po katerem naj bi v obravnavani zadevi ne bilo nikakršne osnove za uporabo 26.člena Zakona o blagovnem prometu - ZBP. Sodišče naj bi pogrešilo že s tem, ker je štelo izpovedbo tožeče stranke za verodostojno. Po mnenju pritožnika je sodišče pravdni stranki neenakovredno obravnavalo ter favoriziralo tožečo stranko do te mere, da je negiralo avtonomijo pogodbenih strank. Pritožnik pojasnjuje, da je tožnik hotel prav to stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe ter da na samo vsebino njenega zapisa ni imel pripomb. Po mnenju pritožnika v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, kot jo obravnava 26.člen ZBP, marveč sta se stranki zgolj dogovorili za način plačila, ki je tudi kupcu nudil ugodnosti. Iz tega razloga sodišču tudi očita, da vseh teh okoliščin ni ugotavljalo. Poleg tega tožena stranka niti ni zahtevala takšnega načina plačila, marveč je imel kupec na izbiro še drugačne načine. Iz navedenega pritožnik zaključuje, da v tej zadevi prodajalec ni izsilil vnaprejšnega plačila kupnine. Pritožba je utemeljena. Določilo 26.člena Zakona o blagovnem prometu - ZBP je namenjeno varstvu potrošnikov in je v razmerju do Zakona o obligacijskih razmerjih specialne narave ter sankcionira le dogovore o nesočasni izpolnitvi kupoprodajnih pogodb, pri katerih podjetje pogojuje prodajo stvari kupcu kot potrošniku z vnaprejšnjim plačilom dela ali celotne kupnine, kupec pa nima možnosti drugačnega nakupa. Pravno pravilo 26.člena ZBP tako kupcu daje pravico do obresti od zneska, ki ga je bil s strani močnejšega pogodbenega partnerja na tak ali drugačen način primoran plačati vnaprej. Dejansko stanje, ki ga je za uporabo te določbe potrebno ugotoviti, sestavljata tako predvsem dve vprašanji. Prvo se nanaša na to, ali je bil kupec v vnaprejšnje plačilo primoran, z drugimi besedami: ali je bila sklenitev pogodbe pogojevana s takšnim načinom plačila kupnine, drugo vprašanje pa se nanaša na samo višino zneska, od katerega je kupec upravičen terjati plačilo obresti. V obravnavani zadevi pritožnik meni, da sta obe vprašanji ostali nedorečeni. Pritožbeno sodišče pritožniku vsaj deloma pritrjuje glede obojega. Ni namreč mogoče obiti ugodnosti, ki jih je tožena stranka nudila tožniku (predvsem 10 odstotno znižanje kupnine). Iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, izhaja, da je imela tožeča stranka možnost izbire med dvema načinoma plačila. Pri obeh je bil pogoj, da je določen znesek plačan vnaprej. Po eni različici bi moral kupec plačati 60% vnaprej, 40 % pa ob izročitvi stanovanja. Po drugi različici (ta, ki jo je izbral) pa se je zavezal plačati celotno kupnino vnaprej, pri čemer pa mu je prodajalec garantiral fiksno ceno ter 10 % popust. Že iz navedenega je mogoč vsaj en zaključek: iz celostnega pogajalskega razmerja izhaja, da je bil kupec primoran največ v vnaprejšnje plačilo 60 % kupnine. Drugo možnost (plačilo celotne kupnine vnaprej) je izbral sam. Izbral pa jo je zato, ker mu je prodajalec zagotavljal dodatne ugodnosti. Iz tega pa sledi, da v obravnavanem pogodbenem razmerju ni šlo zgolj za navidezno avtonomijo strank, ki bi v resnici pomenila le diktat močnejšega, marveč so prisotni tako elementi prave avtonomije strank kot tudi diktata pozicije močnejšega, ki zahteva ustrezno varstvo šibkejšega, torej potrošnika. Fiksne cene sodna praksa ne priznava kot bonitete, od katere bi bila pravica do obresti za vnaprej plačano kupnino kakorkoli odvisna (npr. II Ips 519/95, II Ips 119/96), saj gre le za navidezno ugodnost, po kateri kupec dobi stvar s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi jo praviloma moral dobiti takoj. Drugače pa je s priznanjem popusta. Tukaj se kupčeva ugodnost odraža v denarju, prav tako kot se v denarju odražajo obresti. Takšne okoliščine pa ob uporabi 26.člena ZBP ni mogoče spregledati, kot je to storilo prvo sodišče. Iz navedenih razlogov je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, posledica tega pa je tudi napačna odločitev. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek (370/1 člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, katerega določbe je bilo potrebno upoštevaje 498.člen sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). V novem postopku naj sodišče razišče dve ključni dejanski vprašanji. Najprej bo potrebno ugotoviti do kolikšne mere (do kolikšnega zneska) je bila pogodba pogojevana z vnaprejšnjim plačilom, kolikšen del vnaprejšnjega plačila pa je posledica svobodne odločitve strank. Nato pa je potrebno ugotoviti še to, od kolikšnega zneska gre kupcu pravica do obresti. Ta znesek namreč ni nujno enak znesku vnaprej plačane kupnine. Vse navedeno pa bo moč ugotoviti le upoštevaje celostno pogodbeno situacijo ter ob finančni primerjavi obeh različic plačila kupnine.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1206/93
• VSL sklep II Cp 1314/98