<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 1969/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1969.99
Evidenčna številka:VSL45860
Datum odločbe:23.11.2000
Področje:civilno procesno pravo
Institut:načelo proste presoje dokazov

Jedro

Slovensko civilno procesno pravo temelji na načelu proste presoje dokazov. To pomeni, da neka vrsta dokaza (konkretno: zaslišanje priče na glavni obravnavi) nima a priori večje teže kot nek drug dokaz (zapisnik o zaslišanju te priče pri sodniku za prekrške).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bili toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati 1.320.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Obenem je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo naj povrne pravdne stroške prvotožene stranke v znesku 205.785,00 SIT, drugotoženi stranki pa v višini 163.039,00 SIT, oboje v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik uvodoma ponavlja svoje videnje škodnega dogodka, po katerem je bil glavni vzrok nesreče na strani prvotoženca (hitra vožnja). Pritožnik graja sodbo, ker naj bi bila oprta na izvedensko mnenje, ki je po mnenju pritožnika splošno, pavšalno in pomankljivo. Tako bi naj na več vprašanj ne bilo odgovorjeno. V tej zvezi pritožba izpostavlja, da ni nikjer zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, dalje naj bi izvedenec ne upošteval dejavnika goste megle. Pritožnik izpostavlja trditev izvedenca, ki ni izključil možnosti, da je prvotoženec vozil s hitrostjo 130 km/h. To, pravi pritožnik, pa je zagotovo prevelika hitrost, ki ni bila prilagojena razmeram na cesti. Ker bi se naj prvotoženec na prometno situacijo ne odzval ustrezno oziroma naj bi se sploh ne odzval, je po pritožnikovem naziranju podana vsaj deljena odgovornost. Nadalje pritožba opozarja na dejstvo, da je imel prvotoženec v krvi 0,8 promile alkohola, zavoljo česar je bil njegov reakcijski čas zagotovo v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. To bi bilo mogoče ugotoviti z natančnejšo časovno potno analizo. Nadaljnja ost pritožbenih izvajanj se nanaša na dokazni postopek: pritožnik sodišču očita, da je dalo prednost zapisniku o zaslišanju priče iz postopka pred sodnikom za prekrške namesto zaslišanju iste priče na glavni obravnavi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede odločitve prvega sodišča in sprejema tudi njegove razloge. Sodišče je skrbno in vestno presodilo vse razpoložljive dokaze, tako kot to določa 8.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Z logično in prepričljivo dokazno oceno je tudi razrešilo nasprotja med posameznimi dokazi. V našem pravdnem postopku velja načelo proste dokazne ocene. Pritožnikova navedba, da bi moralo sodišče dati dokazom, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (zaslišanje priče Stanka O.) a priori prednost pred listinskimi dokazi (zapisnik o zaslišanju iste priče pri sodniku za prekrške) tako nima opore v procesnih pravilih. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče dalo prednost izjavi na zapisniku, ker je bila ta dana časovno bistveno bližje samemu dogodku ter je imela priča dogodek še sveže v spominu. Iz tega razloga se zdi sodišču prve stopnje tudi neverjetno, da bi lahko priča toliko let kasneje na glavni obravnavi izpovedovala bolj natančno, že skoraj detajlno, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Takšna izpovedba, kot jo je dala priča O. pred sodnikom za prekrške, je tudi pravilneje in bolj dosledno umeščena v celoten dokazni postopek (predvsem v izvedenčeve izsledke ter izpovedbo prvotoženca). Dokazna ocena prvega sodišča ter na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje sta posledica pravilne presoje dokazov, z drugimi besedami: prvo sodišče je dokaze presojalo skrbno, vsakega posebej in v povezavi z drugimi dokazi. Pritožbene navedbe, ki napadajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, so v veliki meri pavšalne ter nimajo ne opore v izvedenih dokazih niti pritožnik ne predlaga izvedbe novih. Tako pritožnik očita, da izvedenec ni opravil natančne časovno potne analize ter pravi, da bi jo moral. V zvezi s tem se pritožnik sprašuje tudi, kje je skica prometne nezgode. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je izvedenec mnenje izdelal ob vseh razpoložljivih dokazih. Skice ni mogel upoštevati zato, ker je ni. Pritožnik skuša nadalje prikazati, da je izvedensko mnenje napačno, ker naj bi ne bil upoštevan faktor goste megle. Kar je v tej zadevi pomembno je to, kakšna je bila v času nesreče vidljivost. Eden izmed dokazov, ki je pomagal ugotoviti navedeno dejstvo, je bilo sporočilo hidrometereološkega zavoda o vremenskih razmerah v najbližji merilnici. Vendar pa to ni bil edini dokaz v tej smeri. Še pomembnejše so bile izpovedbe strank in priče, katerih skupni imenovalec je, da je megla vidljivost sicer nekoliko ovirala, vendar pa nanjo ni bistveno vplivala. Izvedenec je nadalje izračunal, da je bila toženčeva hitrost prilagojena razmeram na cestišču ter v mejah največje dovoljene hitrosti. Tega podatka sicer res ni mogel ugotoviti s stoodstotno gotovostjo, je bil pa takšen zaključek glede na vse razpoložljive podatke najbolj logičen in najbolj verjeten. Pritožbene navedbe, da izvedenec ni izključil možnosti, da je prvotoženec vozil s hitrostjo 130 km/h, kar naj bi bila nedvomno previsoka hitrost, so zato zavajajoče ter slonijo na sicer ne povsem izključeni, a vendar zelo malo verjetni hipotezi. Pritožbeno sodišče nadalje odgovarja, da so pritožnikove trditve o tem, da je reakcijski čas gotovo v zvezi z alkoholiziranostjo povsem splošne, predvsem pa nasprotujejo prepričljivi in natančni obrazložitvi prvega sodišča, ki je navedlo, zakaj vzročna zveza med stopnjo alkohola v toženčevem organizmu in trkom ni podana. Če pritožbeno sodišče izpostavi le ključni razlog, gre za to, da je izvedenec ugotovil, da je toženec reagiral takoj in instiktivno. Na nastalo prometno situacijo se je torej odzval tako, kot bi se odzval povprečen, torej trezen voznik. Iz vseh navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, pri čemer pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da ni podana niti v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka (14.točka II. odstavka 339.člena ZPP), niti ni podan noben drug razlog, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sdoišče izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 8, 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NTAzOA==