VSL sodba II Cp 2077/99

Jedro

Za škodo, ki jo povzročijo otroci do sedmega leta starosti, odgovarjajo starši po načelih objektivne odgovornosti. Svoje odgovornosti se lahko zato razbremenijo le iz razlogov po 177. členu ZOR.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da obstoji v celoti odškodninska odgovornost tožene stranke ob požaru tožnikovega gospodarskega poslopja - skednja, ki se je zgodil 24.4.1991." Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec S. R. dolžan plačati tožniku 1/2 odškodnine za nastalo škodo ob požaru tožnikovega skednja. Višji tožbeni zahtevek po temelju je sodišče zavrnilo, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni in naloži tožencu v plačilo celotno odškodnino za povzročeno škodo ter povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa naj sodišče sodbo v zavrnilem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik ne sprejema razlogov sodišča, češ da je karkoli soprispeval k nastanku škode. Navaja, da se ne čuti odgovornega za ravnanje otrok sedaj že pokojne tožene stranke. Pritožnik vnovič poudarja, da je otroka večkrat odvračal od tega, da bi kadila in se igrala z ognjem ter ju opozarjal, da lahko nastane škoda, poleg tega pa naj bi jima povedal tudi to, da je kajenje zdravju škodljivo. Nikakor pa ni res, da bi otroka kakorkoli spodbujal h kajenju ali karkoli podobnega. Pritožnik dalje poudarja, da se ne čuti odgovornega za skrb nad otrokoma, saj je to dolžnost njunih staršev. Svoje navedbe zaključuje z naziranjem, da je prvo sodišče določila ZOR-a uporabilo napak. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pa se proti sodbi pritožuje tudi tožena stranka ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, tožeča stranka pa naj ji povrne pravdne stroške. Pritožnik uvodoma graja dokazni postopek v tistem delu, ko se opira na policijsko poročilo z dne 25.4.1991 ter na zaslišanje priče R. K.. Izjave slednjega (sicer policista) naj bi izgubile vso verodostojnost. Navedeno pritožnik utemeljuje s tem, da so policisti na mesto požara prišli kakšno uro po vžigu, ko se je okrog gorečega senika nabralo kup ljudi, dodatno pa še s tem, ker naj bi priča izpovedoval tako, kot se je bil naučil iz omenjenega poročila. Pritožnik pravi, da bi zgorela cela lopa, če bi otroka požar povzročila z vžigalicami in cigaretami. Ob izbruhu požara naj namreč otroka (3 in 5 let) gotovo ne bi bila sposobna razmišljati v tej smeri, da je potrebno vžigalice skriti v lopo, marveč bi enostavno zbežala s kraja dogodka, kot bi storil vsak otrok. Brez dokaza naj bi bila nadalje izjava policista K., da je stara mati oba otroka preoblekla. V tem primeru naj bi šlo zgolj za policistovo sklepanje in razmišljanje. Dalje navaja, da ni nujno, da so bile otroške sledi res njune. Policist pa naj bi navkljub sicer drugačni izpovedbi na koncu izjavil, da z otrokoma ni govoril. Nadalje se pritožnik ne strinja, da je sodišče odvzelo vero pričanju N. R. in to zgolj zato, ker se je zmotila, kdo jim je spornega dne pomagal pri žaganju drv. Pritožnik nadaljuje, da ne glede na sporna dejstva, ki jih sicer graja, ni podana njegova objektivna odgovornost, saj naj bi bila izključena zaradi "zunanjih vplivov". Po mnenju pritožnika je zato v celoti odgovoren tožnik, h kateremu sta otroka večkrat prihajala ter ga celo klicala ata. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca pa neutemeljena. O pritožbi toženca: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pritožnik sicer graja dokazno oceno, a njene pravilnosti ne omaje. Pritožbeno sodišče razloge prvega sodišča sprejema ter se nanje sklicuje, saj bi njihovo ponavljanje pomenilo nepotrebno podvajanje. V odgovor na pritožbene navedbe pa je potrebno odgovoriti naslednje: Prvostopno sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek ter na podlagi razpoložljivih dokazov s stopnjo prepričanja, ki izključuje razumen dvom, ugotovilo, da sta otroka tožene stranka tista, ki sta s svojim ravnanjem povzročila vžig gospodarskega poslopja tožnika ter s tem nastalo škodo, glede katere teče pravda v obravnavani zadevi. Do takšnih dejanskih zaključkov pa je sodišče prišlo po poprejšnji presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ( 8.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navedeno pritožbeno sodišče posebej izpostavlja zato, ker je pritožniku sicer mogoče deloma pritrditi, ko izpostavlja, da je od vžiga skednja do prihoda policistov preteklo dobro uro časa ter da si je policist R. K., ki je bil zaslišan kot priča, pred izpovedbo dogodek osvežil s pomočjo policijskega poročila. Nedvomno bi bilo v dokazne namene bolje, če bi bili policisti na kraju požara prej, prav tako bi bilo tudi bolje, če bi bila časovna odmaknjenost med dogodkom in zaslišanjem priče R. K. manjša in spomin še bolj živ, a vendar so ti dokazi verodostojni in jih je sodišče upoštevalo kot take in v povezavi z drugimi dokazi ter jim ni pripisovalo teže, ki je sami po sebi ti dokazi nimajo. Glede dokaza z zaslišanjem stare mame obeh otrok N. R., pa pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvega sodišča, da tej priči odreče verodostojnost. Ne gre namreč le za to, kot skuša prikazati pritožba, da bi se priča zmotila o tem, kdo je tistega dne pri njih žagal drva, marveč je priča svojo prvotno izpovedbo, spremenila potem, ko se ni skladala z ostalimi izvedenimi dokazi, spremenila pa jo je tako, da sta izpovedbi povsem neskladni. Razen navednih pritožbenih navedb, ki pa so neutemeljene, pritožnik dejanskega stanja ne graja s konkretnimi navedbami, niti ne predlaga, da bi sodišče dejansko stanje kakorkoli dopolnilo ali izvedlo nove dokaze, skratka na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne omaje. Druga ost toženčeve pritožbe pa se nanaša na vprašanje izključitve objektivne odgovornosti toženca. O ekskulpacijskih razlogih govori 177.člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Toženec bi bil v skladu z navedenim določilom prost odgovornosti, če bi dokazal, da je podana ena izmed v nadaljevanju navedenih sestavin dejanskega stanu: 1. da je škoda posledica višje sile (177/1 čl. ZOR), 2.) da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (177/2 čl. ZOR) ali 3.) koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (177/3 čl. ZOR). Ko pritožnik navaja, da je njegova objektivna odgovornost izključena zaradi zunanjih vplivov, katerih starši niso mogli imeti pod nadzorom ter v nadaljevanju pojasnjuje, da sta se otroka slabih navad (kajenja) navzela drugod, zgoraj navednih ekskulpacijskih razlogov ne potrjuje. Tisto, kar smiselno zatrjuje pritožnik je to, da ne more oče odgovarjati za prav vsa otrokova dejanja. Po pritožnikovem pravnem stališču, naj bi namreč starši sicer odgovarjali za ravnanje svojih otrok, vendar pa naj bi bila odgovornost izključena, če je "dejanje otrok nerazumno zaradi zunanjih vplivov". S takšno pritožbeno pozicijo pa pritožnik ne trdi, da v danem primeru ni podana objektivna odgovornost, marveč skuša doseči, da bi sodišče razsodilo po krivdnem kriteriju. Navedeno pa bi nasprotovalo materialnopravnemu pravilu iz 1. odstavka 165.člena ZOR, po katerem starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo njihovi otroci do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Zakonodajalec je določil objektivno odgovornost staršev ravno zato, ker je štel, da so otroci do sedmega leta starosti deliktno nesposobni. Pritožbeno razlogovanje o krivdi staršev za ravnanje otrok je tako pravno nepomembno. Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, v delu, ki ga izpodbija, pa tudi niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu potrdilo (353.člen ZPP). O pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče pa v zvezi s pritožbo tožnika ugotavlja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik za nastalo škodo soodgovoren do 1/2. Prvostopno sodišče je namreč ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tožniku očitalo opustitev dolžnega ravnanja, za katero pa v zakonu ni podlage. V določbah ZOR, ki govorijo o odgovornosti za drugega (164-169 člen) namreč ni podlage, po kateri bi za ravnanja toženčevih otrok odgovarjal tožnik kot sosed. Skrbi za sosedove otroke tožniku ne nalaga tudi noben drug predpis in mu tako tudi ni mogoče naprtiti odškodninske odgovornosti zaradi opustitve skrbi, h kateri ga pravni red ne zavezuje. Kot je bilo povedano že ob obravnavi pritožbe toženca, za ravnanje otrok do sedmega leta starosti objektivno odgovarjajo starši, razen v primerih, ko so podani ekskulpacijski razlogi (177.člen ZOR). Le-ti pa ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju v obravnavani zadevi niso podani. Ker je prvo sodišče v tem delu (zavrnilni del) napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (4.točka 358. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 571/99
• VSL sodba I Cp 2020/99
• VSL sodba I Cp 1332/2000