<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 1687/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1687.2000
Evidenčna številka:VSL45914
Datum odločbe:25.10.2000
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pretrganje zastaranja

Jedro

Ne gre za pripoznavo dolga, ki pretrga zastaranje, kadar tožena stranka kot zavarovalnica ponudi tožniku v poravnavo celotne škode znesek 126.000,00 SIT, ki ga tožeči stranki tudi nakaže, pri tem ko istočasno izrecno izjavi, da vztraja pri ponudbi odškodnine v znesku 126.000,00 SIT. To namreč pomeni, da pripoznava dolg le do te višine, ne pa tudi v višjem znesku, kot jo zahteva tožnik.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko, da je dolžna plačati tožniku znesek 953.244,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 912.788,00 SIT od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, od zneska 40.455,00 SIT pa od 1.1.1994 dalje do plačila, vključno s pravdnimi stroški. Zavrnilo pa je tudi predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 128.623,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1999 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnikova terjatev zastarala in da niso obstajale okoliščine, ki bi zastaranje pretrgale. Zoper zavrnilno sodbo in sklep se je pritožila tožeča stranka. Ugovarja zastaranju njegove terjatve in poudarja, da za škodo tožnik ni mogel vedeti pred 24.6.1996, ko je bilo izdelano prvo strokovno mnenje mag. B. F., dokončno pa je ugotovila škodo šele s pridobitvijo izvida in mnenja J. L. 7.10.1996, ko so bile dokončn znane poškodbe in obseg škode pri psici. Potek njenega zdravljenja izkazujejo tudi potrdila o plačilu veterinarskih storitev, datiranaz dne 15.2.1995, 17.6.1996 in 14.1.1997, kar naj bi dokazovalo, da pred 24.6.1996 ni mogel vedeti za škodo. Vzrejni list z dne 11.9.1994 ne pomeni ničesar glede obsega škode, saj se je tožnik zanašal na veterinarje, ki so usposobljeni za dokončno oceno o obsegu škode. Zat naj se v zvezi z dilemo, kdaj je začelo teči zastaranje, zaslišita dr B. F. ali pa I. O. ali pa izvedenec veterinar. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 11.9.1994 že vedel za obseg škode, bi bilo moralo sodišče opreti na izvedenca, brez tega pa je zaključek sodišča brez razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka. Pritožnik tud poudarja, da je prišlo tudi do pretrganja zastaranja, ker je tožena stranka pripoznala dolg posredno s tem, ko je plačala tožniku odškodnino 126.000,00 SIT še v času zastaralnega roka. Tožnik nasprotuje tudi zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Navaja, da je v letu 1997 dostavil tedaj potrebno potrdilo o premoženjskem stanju in da se je z zaslišanjem sodišče lahko prepričalo, da bi s plačilom takse bila občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje in preživljanje njegove žene in otroka. Sodišče je nepravilno odločilo na podlagi spremenjene zakonodaje, ki ne velja za nazaj. Ker pa vztraja na oprostitvi, sedaj prilaga potrdila o svoji plači in plači žene A. L. in dohodninski odločbi za oba za leto 1998. Navaja tudi, da preživljata mladoletnega otroka, starega dve leti, zato meni, da so podani pogoji za oprostite plačila sodnih taks. Predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep spremenita v njegovo korist, podrejeno pa, da se sodba in sklep razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijanih odločitev, pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zlasti tudi ne gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in je očitek tožnika sodišču prve stopnje, da je sodba o odločilnem dejstvu, to je, da je tožnik 11.9.1994 že vedel za povzročitelja in obseg škode, brez razlogov, neutemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče odločilne okoliščine prav ugotovilo in tudi pravilno zaključilo, da je odškodninska terjatev tožnika zastarana glede na določbo 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Razlogi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bilo zdravljenje psice Orke zaključeno najkasneje 11.9.1994, kar naj bi posledično pomenilo, da je tedaj tudi vedel za obseg škode, so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Da je bilo zdravljenje psice končano pred 11.9.1994, je jasno razvidno iz dopisa asistenta mag. B. F. tožniku z dne 1.7.1994 in tudi z dne 24.6.1996, ko je podal poročilo o zdravljenju psa. Različni občasni kontrolni pregledi, pote ko terapija ni več potrebna, oziroma je zdravljenje končano, ne morej preprečiti začetka teka zastaralnega roka ali pa ga pretrgati. Le morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja, ne pa pričakovanje morebitnega izboljšanja, bi lahko povzročilo začetek teka zastaralnega roka, vendar pa le za dotedaj neznano škodo. Glede na končano zdravljenje so tudi povsem neutemeljeni ugovori tožnika, da je za škodo zvedel šele potem, ko je zaprosil veterinarsko fakulteto za končno mnenje dne 27.3.1995, ki ga je prejel šele 24.6.1996 oziroma 7.10.1996, saj bi si na tak način sam oškodovanec določal kdaj bo zvedel za škodo. Takega razpolaganja pa mu prvi odstavek 376. člena ZOR ne daje. V tem pogledu je zato tudi povsem nepotrebno dopolnjevati dokazni postopek z zaslišanjem dr. Ba F. ali pa I. O. oziroma angažirati izvedenca veterinarja, ki naj bi odpravi dileme o tem, kdaj je zastaranje začelo teči. Kdaj je zastaranje začelo teči je presoja sodišča, ki jo je tudi opravilo, ne pa izvedenca, ki je lahko le povedal, kdaj je bilo zdravljenje končano, kar je tudi razvidno iz zgoraj citiranega dopisa Ba F.. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je terjatev tožnika, ker je za škodo zvedel najkasneje 11.9.1994, glede na tožbo, ki je bila vložena 17.11.1997, zastarana. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da zastaranje terjatve ni bilo pretrgano s plačilom tožene stranke iz naslova potnih stroškov in plačilom zneska 126.000,00 SIT, s čimer naj bi tožena stranka pripoznala svoj dolg. Na podlagi odškodninskega zahtevka je tožena stranka 12.12.1997 tožeči stranki ponudila poravnalno izjavo za celotno škodo v znesku 126.000,00 SIT. Ko je tožena stranka dne 7.5.1997 po predlogu tožeče stranke, da ji v primeru, če ne sprejme ponudbe Vinka L. v celotnem zahtevanem znesku odškodninskega zahtevka plača vsaj akontacijo v višini znanega dela škode, le-to tudi nakazal oškodovancu tožniku, vendar pa z obvestilom, da vztraja pri ponudbi odškodnine, kot izhaja iz dopisa z dne 12.2.1997, to pa je za 126.000,00 SIT. Prav glede na dopis z dne 7.5.1997 je povsem jasno, d tožena stranka svojega dolga nad zneskom 126.000,00 SIT ni pripoznala v smislu 387. člena ZOR, kar bi povzročilo pretrganje zastaranja, nit neposredno niti posredno. Plačila 126.000,00 SIT namreč ni mogoče šteti kot plačilo na račun, ampak kot plačilo tistega zneska, za katerega je bila tožena stranka mnenja, da tožniku gre. Da bi lahko šteli, da je pripoznava dolga veljavna, mora ta na jasen način izražati dolžnikovo voljo, česar pa v danem primeru, razen da iz izjave z dne 7.5.1997 izhaja, da več kot 126.000,00 SIT ne bo tožena stranka plačala, ni bilo. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka svojega dolga ni pripoznala in da zato tudi zastaranje terjatve ni bilo pretrgano ter je v posledici tega skladno z določbami materialnega prava tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP/77. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno odločilo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ob ugotovitvi, da je tožnik zaposlen in da je zaposlena tudi njegova žena ter da imata za preživljati le enega mladoletnega otroka, kljub temu, da tožnik nima nepremičnega premoženja, ki bi bilo obdavčeno. Tudi v pritožbi ponujeni dokazi o tožnikovem dohodku cca. 70.000,00 SIT in za njegovo ženo cca. 114.000,00 SIT, ne narekujejo drugačne odločitve, saj kar morajo ta sredstva zadoščati za preživljanje tročlanske družine. Zato šteje odločitev sodišča prve stopnje kot materialnopravno pravilno, ne glede na to, ali bi bilo uporabiti za odločanje o tem ZPP/77 ali ZPP/99, saj zaradi plačila takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani glede na vrednost takse za tožbo in sodbo, ki znaša 23.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 380. člena ZPP/77. Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem ima podlago v členih 166 in 154 ZPP/77, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP/77.

 


Zveza:

ZOR člen 387, 387.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDc1OQ==