VSL sodba I Cp 309/2000

Jedro

Če dolžnik obrazloženo ugovarja plačilu terjatve, se postopek nadaljuje v pravdnem postopku. V takem primeru sporni račun, ki ga je izdala tožeča stranka v okviru svoje dejavnosti, sam po sebi v pravdnem postopku nima dokazne teže o zatrjevanem pogodbenem razmerju med strankama.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. I III 1012/93-2 z dne 5.5.1993 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 65.178,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1999 do plačila. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja materialnopravne legitimacije strank. Ne strinja se z obrazložitvijo, da vtoževani račun kot enostranska listina ne predstavlja obstoja poslovnega razmerja med strankama. Prvostopno sodišče je s svojo odločitvijo posredno zanikalo, da je faktura verodostojna listina, čeprav toženec sami fakturi ni od začetka postopka sploh oporekal. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in navaja, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med obrazložitvijo sodbe in med listinami - fakturo ter zapisnikom o tehničnem pregledu stanovanja, kakor tudi dopisom Kraškega zidarja z dne 17.8.1992. Nadalje navaja, da je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Sodišče ni zaslišalo strank in ne predlaganih prič. Toženec ne zanika, da bi bila vtoževana dela opravljena. Ne zanika pa tudi, da so bila ta dela opravljena izven pogodbenega odnosa s X in je toženec le-ta posebej naročil. To naj bi po mnenju pritožnika izhajalo iz zapisnika o primopredaji stanovanja, ki je bilo prevzeto brez pripomb. Dela naj bi toženec naročil ob prisotnosti predstavnikov X Milivoja Š. in Hinka K., ki jih je tožeča stranka predlagala kot priči. Tožeča stranka je med postopkom navajala, da je X odstopil terjatev, vendar je to storila iz razloga pravne varnosti, saj je obstajala podlaga za obračunavanje del na podlagi dogovora. X je dne 17.8.1992 z dopisom potrdil dogovor v smislu odstopa terjatve, sodišče pa je ta dokaz zavrnilo kot nepotrebnega. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja stvarnopravne legitimacije strank z obrazložitvijo vseh odločilnih dejstev o neobstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. V smislu določbe drugega odstavka 23.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je račun tožeče stranke verodostojna listina, na podlagi katere se dovoli izvršba. Kot takšna izkazuje verjetnost, da terjatev iz poslovnega razmerja do dolžnika obstoji; če pa dolžnik ugovarja plačilu terjatve (62.člen ZIZ), se postopek nadaljuje v pravdnem postopku, v katerem upnik oziroma tožeča stranka nosi dokazno breme, da dokaže obstoj terjatve, izhajajoče iz verodostojne listine. Sporni račun, ki ga je izdala tožeča stranka v okviru svoje dejavnosti, sam po sebi v pravdnem postopku nima dokazne teže o pogodbenem razmerju med strankama. V obravnavanem primeru je toženec ugovarjal, da za izvedbo spornih parketarskih del sploh ni bil dogovorjen s tožečo stranko, temveč s X. Zato je potrebno zavrniti zavajajoče trditve pritožnika, da toženec ni zanikal, da so bila dela opravljena izven pogodbenega odnosa s X. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da bi ji toženec naročil izvedbo del, ki mu jih je zaračunala na podlagi računa. Prvostopno sodišče je utemeljeno opozorilo, da je tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi izrecno navedla (list. št. 33), da se je toženec o izvršitvi teh del izrecno dogovoril s X in ne s tožečo stranko. Predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič predstavnikov X in strank je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Kar zadeva dokazno vrednost zapisnika o tehničnem pregledu stanovanja (A 4), je potrebno pritožniku odgovoriti, da iz njega ni razbrati okoliščin, ki bi kazale na to, da bi imel s tožencem sklenjen zatrjevani dogovor, saj je kot izvajalec del v omenjenem zapisniku naveden in podpisan SGP X, tožeča stranka pa pri primopredaji stanovanja sploh ni bila navzoča. Prav tako pa ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer pritožnik ne obrazloži očitanega nasprotja med obrazložitvijo sodbe in med listinami - fakturo ter zapisnikom o tehničnem pregledu stanovanja, kakor tudi dopisom X z dne 17.8.1992. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da listina z dne 17.8.1992 po svoji vsebini ne predstavlja pogodbe o odstopu terjatve med X in tožečo stranko. Enostranske izjave volje X ni moč niti smiselno enačiti s pogodbo o odstopu terjatve, zaradi česar sodišče prve stopnje tej listini utemeljeno ni priznalo dokazne vrednosti. Ker tožeča stranka ni izvajala spornih parketarskih del po naročilu toženca, ni pomembno, če in v kakšni vlogi je sodelovala s X kot pogodbenim izvajalcem del (A4), upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da ji X glede na izkazani pogodbeni odnos s tožencem, iz tega razmerja ni odstopil terjatve, ki jo vtožuje tožeča stranka do toženca. In ker se tako izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353.člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1824/98
• VSL sklep II Cpg 1138/99
• VSL sklep II Cpg 863/2000