VSL sklep I Cp 1006/99

Jedro

Sodišče prve stopnje je zakonsko domnevo o enakosti deležev zakoncev le povzelo, kljub temu, da je tožnik že med postopkom zatrjeval, da je imel pokojni oče vsaj dve tretjini višjo pokojnino kot toženka in bi bil zato lahko njegov prispevek bistveno višji.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (tretji odstavek izreka) in glede odločitve o stroških postopka (drugi odstavek izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojnem R. Č., nazadnje stanujočem A... 17, Ljubljana, ena polovica trosobnega stanovanja št. 12 v III. nadstropju stanovanjskega bloka T... ulice 16 v Ljubljani, v izmeri 64,71 m2, ki stoji na parc. št. 19/2 k.o. P.... Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče ni ravnalo zakonito, predvsem pa neobjektivno, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, da v zapuščino po njegovem pokojnem očetu spada celotno stanovanje. Pokojni R. Č. je bil od leta 1963 pa do sklenitve kupoprodajne pogodbe dne 8.11.1991 imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Odkupil ga je sam, po znižani ceni, to je bila njegova osebna pravica in ne tudi toženke, da bi z ugodnim nakupom po določbah Stanovanjskega zakona postala solastnica stanovanja. Stanovanjsko pravico je pokojni oče tožnika pridobil za svojo družino, torej zase, za tožnika in svojo prvo ženo. Pri pridobivanju stanovanjske pravice toženka ni imela nobene vloge, zato ji ne gre lastninska pravica od sedanje vrednosti stanovanja, pač pa le v deležu, v kolikor bi dokazala, da je pri nakupu po znižani ceni sodelovala. Samo zakonska domneva, da zakonca živita skupaj, še ni dovolj za pridobitev njunih premoženjskih pravic v deležu 1/2: 1/2, kot je to storilo prvo sodišče. Res je najbolj enostavno, v konkretni zadevi pa ni pravično in ne ustreza dejanskemu stanju. Predvsem ni bil namen pokojnega očeta in tudi ne toženke v letu 1991, da za oba skupaj ugodno kupita stanovanje, na katerem je imel pokojnik stanovanjsko pravico, pri čemer bi moralo sodišče v tej smeri upoštevati izpoved toženke. Pokojnik je stanovanje kupil za svoje eventuelne potrebe in za svoje potomce, toženka ni imela namena pridobiti lastništva na stanovanju, čeprav je bila pokojnikova žena. Vsa kupnina je bila plačana iz sredstev na pokojnikovi hranilni knjižici, kar potrjuje namen pridobitve lastninske pravice na stanovanju. Toženka je sama izpovedala, da sta imela s pokojnikom vsak svojo pokojnino in kadar sta rabila denar, sta dajala vsak polovico, le za stanovanje toženka iz lastnega ni dala ničesar. Sodišče sploh ni izvedlo predlaganih dokazov tožnika o tem, da se ugotovi tudi materialno stanje toženke v času zakona s tožnikovim očetom. Ne more trditi, da je bil denar na hranilnih knjižicah pokojnika skupen, denar na njenih vlogah pa samo njen. Zato je tožnik predlagal sodišču, da se vpogledajo vse toženkine hranilne vloge. Ker ni ničesar prispevala za stanovanje, je neupravičeno obogatena, saj je lastna sredstva zadržala zase. V kolikor pa bi se sodišče kljub tem ugotovitvam odločilo, da je sporno stanovanje skupno premoženje pokojnega Č. in toženke, bi bilo dolžno dejansko stanje po pravici in popolno ugotoviti, najprej z vpogledom hranilnih vlog toženke, nato z ugotovitvijo višine pokojnine obeh, saj je imel pokojni Č. več kot eno polovico večjo pokojnino od toženke. Tožnik vztraja pri trditvi, da je očetu izročil 3,000,00 DEM, iz tedaj enostavnega razloga, da je očetu izročil gotovino, on pa je lahko s knjižice za nakup stanovanja odkupil "lastne zamrznjene devize". Ta denar sta oče in toženka porabila za njune potrebe, žal pa tožnik tega ne more dokazati. Pritožba je utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka, da spada v zapuščino po pokojnem tožnikovem očetu celotno stanovanje na T... ulici 16 v Ljubljani, temelji na ugotovitvi, da je to stanovanje skupno premoženje pokojnega očeta in toženke, ne pa posebno premoženje tožnikovega očeta, da bi kot tako v celoti sodilo v zapuščino. Da je bilo stanovanje prodano pokojnemu R. Č. s kupoprodajno pogodbo z dne 8.11.1991 na podlagi določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki urejajo pogoje privatizacije stanovanj, ki so bila v času uveljavitve zakona v družbeni lastnini, med strankama ni sporno, ravno tako ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama. Sporno med strankama pa je bilo, ali je bilo stanovanje kupljeno s sredstvi obeh zakoncev, ali pa le iz sredstev, ki so bila posebno premoženje pokojnega tožnikovega očeta. O tem je prvostopno sodišče izvedlo temeljit dokazni postopek, dokazna ocena vseh izvedenih dokazov pa je prepričljiva in z njo pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Kljub temu, da je bila kupnina za stanovanje plačana iz denarja, ki ga je imel pokojni naloženega na svoji devizni hranilni knjižici Ljubljanske banke št. 78434/53, zgolj ta okoliščina ni odločilna. Pomembno je, da sta toženka in pokojni R. Č. od sklenitve zakonske zveze v letu 1983 do smrti moža v letu 1992 bivala skupaj, prispevala za stroške skupnega gospodinjstva in za druge izdatke, del denarja pa varčevala vsak na svojih hranilnih knjižicah. Zato ne more biti dvoma, da so tudi ti prihranki njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Prvostopno sodišče je v tem delu svojo odločitev pravilno oprlo na določbe členov 51 do 59 ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci in materialnopravno pravilno zaključilo, da ima sporno stanovanje značaj skupnega premoženja. Glede pritožbenih trditev o nezakonitosti in neobjektivnosti takšnega stališča glede na dejstvo, da je bilo stanovanje kupljeno po določbah SZ o privatizaciji stanovanj, torej po znižani ceni, kar naj bi bila ugodnost le za pokojnega očeta tožnika, ne pa tudi za toženko, pa gre za zmotno stališče pritožbe. Ni pomembno, kdo od zakoncev je formalni pridobitelj nepremičnine, niti to, ali je bilo premoženje kupljeno po tržni ali znižani ceni oziroma z ugodnostmi, ki jih je uveljavil takrat novi SZ, pač pa je pomemben čas pridobitve premoženja in njegov način oziroma vir sredstev, s katerimi je bilo premoženje pridobljeno. Enako nepomemben je namen nakupa stanovanja, ki ga tožnik tudi v pritožbi izpostavlja in zatrjuje, da je pokojni oče stanovanje kupil za svojo vnukinjo, tožnikovo hčerko. Te trditve tožnika je že prvostopno sodišče zavrnilo kot pravno nepomembne, kar je pravilno. Enako velja za trditve tožnika, da je očetu za nakup stanovanja izročil 3.000,00 DEM, pri čemer pa že sam ugotavlja, da tega ne more dokazati. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZZZDR se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokazujeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Sodišče prve stopnje je navedeno zakonsko domnevo o enakosti deležev zakoncev v sodbi le povzelo, kljub temu, da je tožnik že med postopkom zatrjeval, da je imel pokojni oče vsaj dve tretjini višjo pokojnino kot toženka in bi bil zato lahko njegov prispevek bistveno višji. Za te svoje trditve je predlagal tudi dokaze z vpogledom v devizne vloge toženke in s poizvedbami pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o višini pokojnine obeh za obdobje trajanja zakonske zveze. Do tega vprašanja se prvostopno sodišče v izpodbijani odločbi ni opredelilo, čeprav zakon izrecno dopušča možnost izpodbijanja zakonite domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, to domnevo pa je tožnik med postopkom izpodbijal. V pritožbi tožnik ponovno očita sodišču, da ni ugotavljalo deleža toženke na skupnem premoženju. Zato je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v izpodbijanem delu, torej glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem očetu spada tudi druga polovica stanovanja (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kolikšen je bil prispevek posameznega zakonca na skupnem premoženju, ki je predmet obravnave in o tem sprejeti dokazno oceno na podlagi že izvedenih dokazov oziroma v postopku že predlaganih dokazov. Nato pa v preostalem delu o zahtevku ponovno odločiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 166. člena ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba in sklep Kp 303/2000
• VSL sodba I Cpg 646/2000
• VSL sodba II Cp 849/2000