VSL sklep I Cp 1091/99

Jedro

Občasno prihajanje D.J. v objekt ne pomeni izvrševanja posesti tožeče stranke na sporni nepremičnini, saj je tožeča stranka pravna oseba, ki ima neposredno posest takrat, kadar iz izvajanjem poslovne politike in z opravljanjem svoje dejavnosti izvršuje neposredno dejansko oblast nad stvarjo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugotovilo motenje posesti, ki so ga storili toženci v škodo tožeče stranke oziroma njene posesti parc.štev. 764/13 (poslovna stavba in dvorišče) ter parcele štev. 764/14, vse vl.št. 523 k.o. G.... Toženci so dne 22.10., dne 23.10. in dne 17.10.1998 pred vhodno ograjo postavili dva osebna avtomobila, navozili pesek ter razmetali kosovne odpadke ter z resnimi grožnjami preprečili tožeči strank vstop na navedene nepremičnine ter jo motili pri opravljanju njene gospodarske dejavnosti. Sodišče je toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, torej odstranitev vseh ovir, postavljenih pred vhodno ograjo. Tožencem je nadalje prepovedalo bodoče posege v posest tožeče stranke na navedenih nepremičninah. Tožencem je končno naložilo solidarno povračilo stroškov tožeče stranke v znesku 154.108,00 SIT. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je podana kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v medsebojnem nasprotju. Najprej je sodišče ugotovilo, da je objekt do sredine septembra za svojo dejavnost uporabljala tožeča stranka, iz česar v nadaljevanju sledi sklep, da od sredini septembra do dneva motitvenih dejanj tožeča stranka objekta ni uporabljala. Kljub številnim izvedenim dokazom sklep o tem nima razlogov. Kot sporno je sodišče v razlogih sklepa ugotovilo le, ali je bil oddan objekt v uporabo družbi Miko v celoti ali delno in tudi v tej smeri ni presojalo dokazov. Svojo odločitev o motenju je oprlo zgolj na izjave prič L., D. in S., ki naj bi direktorja tožeče stranke videli na dvorišču poslovnega objekta. Poudariti je treba, da je tožeča stranka pravna oseba, ki je imela sporne poslovne prostore sicer v nezakoniti posesti za svojo poslovno dejavnost. Nesporna ugotovitev, da je tožeča stranka v sredini septembra izpraznila poslovne prostore in v njih ni več vršila dejavnosti dokazuje, da je neposredno posest nepremičnine opustila. V postopku je povsem dokazano, da je tožeča stranka s pogodbo o prevzemu dolga z dne 9.9.1998 predmetne nepremičnine oddala v uporabo družbi M... v celoti. Tako je določno zapisano v sami pogodbi o prevzemu dolga, pri čemer je tožeča stranka družbi M... dala brezplačno pravico uporabe objekta in infrastrukture ter dvorišča ter naložila v plačilo vse stroške. Tožeča stranka pa ni lastnica objektov, da bi lahko vršila investicijsko vzdrževanje. Če bi bila med pogodbenima strankama dogovorjena delna uporaba prostorov, bi bilo gotovo v pogodbi tako tudi zapisano. Konkretizirana bi bila način in obseg uporabe in dogovorjen način delitve stroškov, ki odpadejo na posamezno pogodbeno stranko. Tega v postopku ni, ker je bil družbi M... oddan v uporabo celoten objekt z dvoriščem. Razlog delnega prevzema dolga ni bil v delni uporabi nepremičnine, ampak v dogovorjenem znesku, ki ga je bila družba M... pripravljena plačevati kot mesečno najemnino. Iz seštevka dogovorjenega zneska mesečnega obroka in dogovorjenega časa uporabe, to je do 1.8.2005, izhaja višina prevzetega dolga. Kako si je nadalje mogoče razlagati izjavo direktorja tožeče stranke, da so bile table tožeče stranke odstranjene iz objekta in reklama iz droga ob cesti, če bi tožeča stranka imela namen nadaljevati dejavnost v objektu. Zelo neprepričljivo je izjavil, da so nove table izdelane, pa tega ni dokazal, nadalje, da obstaja pogodba o poslovnem sodelovanju z družbo M..., pa je ni dostavil, da je bilo med pohištvom, ki ga je toženec dovolil naložiti preko ograje družbi M... mogoče tudi njegovo pohištvo, kar da je pozabil. Da je bila z družbo M... dogovorjena uporaba spornih nepremičnin v celoti dokazuje tudi velik interes direktorja družbe M... M. Š., da bi nastopil uporabo, saj je po obravnavanih motitvenih dejanjih preko svojega pooblaščenca stopil v dogovarjanja s toženo stranko, kar dokazuje pisna korenspodenca. V posledici neuspelih pogajanj z obema strankama je družba M... vložila tožbo zoper tožečo in toženo stranko za plačilo nastale škode. Navsezadnje je tudi direktor tožeče stranke zaslišan kot stranka izjavil, da bi tožeča stranka takoj opustila posest, če bi tožena stranka prevzela dolg. Ker je torej družba M... prevzela dolg, je tožeča stranka opustila posest. Vse to dokazuje, da tožeča stranka neposredne posesti spornih nepremičnin ni več imela, saj je v njih prenehala opravljati dejavnost in je posest izročila družbi M.... Občasno prihajanje D. J. v objekt, ko je bil ta v celoti izpraznjen, nikakor ni ohranilo neposredne posesti tožeče stranke. Lahko bi bila le v posredni posesti spornih nepremičnin. Ne glede na to pa je sodišče dolžno odločati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Za sama očitana motitvena dejanja pa je bistvena okoliščina, da tožena stranka za pogodbo o prevzemu dolga med tožečo stranko in družbo Miko ni vedela. Tožeča stranka je od leta 1995 v nezakoniti posesti nepremičnin, last tožene stranke. Ko je tožena stranka dne 21.10.1998 ugotovila, da namerava D. J. njene nepremičnine prodati neki tretji osebi, je bila zanju takšna situacija nesprejemljiva. Ker so bili poslovni prostori prazni, je bila prepričana, da je tožeča stranka končno opustila nezakonito posest. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, v zvezi z listinami, predloženimi v pritožbi pa meni, da novote niso dovoljene. Tožeča stranka ni opustila posesti, nenadna akcija tožene stranke je tožeči stranki onemogočila poslovanje. Predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Pritrditi je pritožbi, da so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in v medsebojnem nasprotju. Prvostopno sodišče po nepotrebnem v sklepu reproducira izpovedi posameznih prič, ko pa naj bi pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in to utemeljilo z oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, se izkaže, da je dokazna ocena pomanjkljiva. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih o posesti tožeče stranke, saj le zanesljivo ugotovljena posest (v smislu 70. člena ZTLR) dovoljuje posestno varstvo (78. člen ZTLR). Prvostopno sodišče samo ugotavlja, da je sporno, ali je bil objekt oddan v najem (družbi M... d.o.o.) v celoti, kar zatrjuje tožena stranka ali delno (na način organiziranja skupne prodaje), kot trdi tožeča stranka, vendar prvostopno sodišče v razlogih sklepa ne pojasni, katero varianto šteje za dokazano. Uvodoma prvostopno sodišče zaključuje, da je tožeča stranka poslovne prostore, v zvezi s katerimi so toženci storili motilno dejanje dne 22.10., dne 23.10. in dne 27.10.1998, izpraznila v prvi polovici septembra 1998. Temu je dodana ugotovitev, da je tožeča stranka svojo poslovno dejavnost v tem objektu opravljala do sredine septembra 1998. Iz navedenega bi bilo zakljuiti, kot kažejo dokazi, predvsem pa pogodba o prevzemu dolga, da naj bi od sredine septembra 1998 dalje uporabljala prostore, v zvezi s katerimi je bilo storjeno motilno dejanje, družba M... d.o.o., ne pa tožeča stranka. Iz pogodbe z dne 9.9.1998 ne izhaja možnost, da bi družba M... d.o.o. delno uporabljala sporne objekte oziroma, da bi jih uporabljala skupaj s tožečo stranko. Kljub takim zaključkom pa prvostopno sodišče v nadaljevanju, ne da bi se opredelilo, ali je bil objekt oddan v najem v celoti ali ne, zaključi, da tožeča stranka ni opustila posesti objektov, ker sta dve priči direktorja tožeče stranke D. J. po 15.9.1998 večkrat videli na dvorišču trgovine. Če držita prvotni ugotovitvi, da je tožeča stranka poslovne prostore izpraznila (kar potrjuje dopis Policijske postaje B... z dne 15.12.1998, list.št. 20) in da je za svojo dejavnost uporabljala objekt do sredine septembra 1998, ne more biti sprejemljiv nadaljnji zaključek o nadaljnji posesti tožeče stranke tudi po 15.9.1998. Pravilno poudarja pritožba, da občasno prihajanje D. J. v objekt ne pomeni izvrševanje neposredne posesti tožeče stranke na sporni nepremičnini. Tožeča stranka je P... J... d.o.o., torej pravna oseba, ki ima neposredno posest takrat, kadar z izvajanjem poslovne politike in z opravljanjem svoje dejavnosti izvršuje neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Z dokazno oceno prvostopnega sodišča o obstoju neposredne posesti torej zaradi opisanih protislovij ni mogoče soglašati. Ker tožeča stranka zahteva varstvo neposredne posesti in ne morda posredne posesti, ki bi jo izvrševala preko koga drugega, se torej pokaže, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, obremenjena z bistvnoe kršitvijo določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče v celoti preizkusiti, ker manjkajo razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih, v preostalem pa gre za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno oceniti izvedene dokaze ter po skrbni presoji navesti vse relevatne razloge v zvezi z ugotovitvijo obstoja neposredne posesti tožeče stranke in v zvezi z motenjem tožene stranke. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1586/99
• VSL sklep I Cp 438/2000
• VDS sodba in sklep Pdp 1862/2003