VSL sklep II Cp 1211/99

Jedro

Sodišče naloži, naj priči povrne stroške, tisti stranki, ki je njeno zaslišanje predlagala. Stranka pa glede na uspeh v pravdi lahko zahteva povrnitev teh stroškov od nasprotne stranke.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj tožniku plača 105.000,00 ATS v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi od 1.7.1994 dalje ter naj mu povrne njegove pravdne stroške v znesku 265.825,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj plača priči Kseniji G. stroške za pristop v znesku 28.752,00 SIT. Proti takšnima sodbi in sklepu se je pritožil toženec. Proti sodbi se smiselno pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu sodnica na glavni obravnavi ni pustila do besede in je v zadevi sodila kot sodnica posameznica, čeprav ji zakon to prepoveduje, ker vrednost spornega predmeta presega 80.000,00 SIT. Nadalje navaja, da je bil v času, ko naj bi mu tožnik v Ljubljani posodil denar, sam v Lendavi. Sodišče mu ni dovolilo, da bi predlagal svoje priče, in je odločilo brez dokazov in prič, saj Janko K. in Ksenija G. to nista. Čudno je, da bi mu zakonca G. posodila toliko denarja za dva meseca in ga potem terjala šele čez dobra tri leta. Nelogično je tudi, da bi tožnik izgubil pogodbo. Edin pravi dokaz v postopku je predložil sam, in sicer listino z dne 22.4.1994 o lastnem plačilu svojemu podjetju v višini 1.500.000,00 SIT. Prilaga kopijo položnice in izpisek iz žiro računa ter navaja, d je izvirnik na registrskem sodišču v Ljubljani, kar bi sodišče moralo preveriti. Sodišče je obrazložilo, da ni razvidno, kdaj je bilo plačilo izvršeno, hkrati pa je na podlagi listine verjelo tožniku, da je denar posodil prav v ta namen. Iz listine je razvidno, da je bil znesek plačan osem dni prej, kot naj bi tožnik tožencu posodil denar. Sodišče zmotno navaja določbo 17. člena ZOR, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjaj za svojo izpolnitev. Najprej bi moralo ugotoviti, da takšno razmerje sploh obstaja. Toženec nasprotuje tudi listinam v zvezi z elektronski dopisovanjem, saj jih lahko vsakdo prilagodi svojemu namenu. Te niso dokaz, saj tudi ne vsebujejo nobenih podpisov. Sodišču predlaga, naj preveri njihovo pristnost pri ponudniku internet storitev. V pritožbi proti sklepu navaja, da Ksenija G. v zadevi ne more biti priča, saj ne more biti priča nekdo, ki je tožnik. S tožnikom imata stalno prebivališče v Ljutomeru in ne na Dunaju in on ne bo trpel njunih stroškov. Druge pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato jih sodišče druge stopnje ne povzema. Tožnik je na pritožbo proti sodbi odgovoril in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja tudi, da je našel posojilno pogodbo z dne 30.4.1994, ki sta jo podpisali obe pravdni stranki. Prilaga njeno fotokopijo. Pritožbi sta utemeljeni. O pritožbi proti sodbi Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu tožnikovih pritožbenih navedb ne v smislu razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar sodišče druge stopnje glede na pritožbene navedbe dvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi 1. točke 2. odstavka 99. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in 45/95) je za sojenje v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta ne presega dveh milijonov, pristojno okrajno sodišče. Na podlagi določbe 100. člena ZS vodi postopek in sodi oziroma odloča pri okrajnem sodišču sodnik posameznik. Sodišče prve stopnje je tako sodilo v pravilni sestavi in ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka v smislu 1. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Toženec se v pritožbi zmotno sklicuje na določbe ZPP o sestavi sodišča, ki se v delu, v katerem urejajo sestavo sodišča v nasprotju z ZS, ne uporabljajo od 1. januarja 1995 (3. odstavek 134. člena ZS). Ostale navedbe toženca, s katerimi smiselno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ker da mu ni dalo besede in dovolilo predlagati priče, so pavšalne in sodišče druge stopnje ob pregledu spisa zanje ni našlo podlage. Ko se toženec sklicuje, da mu sodišče ni dovolilo predlagati prič, pa le-te ne predlaga niti v pritožbi. Vendar pa se sodišče druge stopnje strinja, da je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je tožnik dne 30.4.1994 posodil 105.000,00 ATS, med drugim oprlo na potrdilo o dvigu gotovine pri Bank Austria, na izpovedi obeh zaslišanih prič ter na fotokopijo nakaznice z dne 22.4.1994 za plačilo dokapitalizacije v znesku 1.500.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje se ne strinja s tožencem, da Ksenija G. in Janko K. ne moreta biti priči v zadevi. Kot priča v pravdnem postopku je lahko zaslišan vsak, ki ve kaj povedati o dejstvih, o katerih naj priča. Na podlagi določbe 236. člena ZPP kot priča ne sme biti zaslišan le, kdor bi s svojo izpovedjo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Ksenija G. tudi ni pravdna stranka. Pra tako sodišče ni vezano zgolj na listinske dokaze, temveč vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi presoja po svojem prepričanju ter na podlagi uspeha celotnega postopka v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Kar pa zadeva razlogovanje sodišča prve stopnje, da dokazuje, da je tožnik denar posodil tožencu zaradi dokapitalizacije njegovega podjetja, tudi fotokopija položnice za dokapitalizacijo toženčeve družbe, pa se sodišče prve stopnje strinja s pritožbo, da bo sodišče prve stopnje moralo s poizvedbami, ki jih predlaga toženec, ugotoviti kdaj je bil znesek po položnici, ki je datirana pred datumom zatrjevanega posojila, v resnici plačan, ter v zvezi s tem znova oceniti ostale dokaze. Na fotokopiji položnice navedeni datum namreč zbuja dvom o tem, da je toženec denar res potreboval za dokapitalizacijo svojega podjetja, s tem pa tudi v razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj verjame tožniku, da je tožencu posodil denar. O pritožbi proti sklepu Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu zmotno naložilo, naj povrne stroške priči, ki jo je v dokaznem postopku zaslišalo na predlog tožnika, torej nasprotne stranke. Na podlagi določbe 152. člena ZPP predhodno vsaka stranka sama trpi svoje strošk in enako tudi stroške za izvedbo dokazov, ki jih predlaga. Glede na uspeh v pravdi pa sodišče na zahtevo stranke naloži njenemu nasprotniku, naj ji takšne stroške povrne, kolikor so bili potrebni z pravdo. Ob pravilni uporabi materialnega prava (249. člen ZPP) sodišč naloži, naj priči povrne stroške, tisti stranki, na predlog katere jo je zaslišalo. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek v skladu z zgornjimi navodili sodišča druge stopnje. Glede n to, da je tožnik k odgovoru na tožbo predložil fotokopijo posojilne pogodbe, pa naj tega še pozove, da predloži njen original, ter nato v novi sodbi oceni tudi ta dokaz. Po potrebi naj dopolni dokazni postopek tudi glede ocene verodostojnosti zapisov elektronske pošte med pravdnima strankama ter nato odloči o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato pritožbama ugodilo in na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo, izpodbijani sklep pa je razveljavilo na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v nov postopek. Če sodišče druge stopnje na katero od pritožbenih navedb ni posebej odgovorilo, je ravnalo tako, ker ni odločilnega pomena. Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških odgovora na pritožbo pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1485/2004
• VSK sklep II Cpg 60/2005
• VDS sodba Pdp 260/99