VSL sodba II Cp 2102/99

Jedro

Odločbe, s katero je končan postopek v sporih majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 31.505,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1995 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje toženec, uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. in 3. točke I. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku in sicer iz 1. odst. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodba naj bi bila izdana v nasprotju z določili 442. in 458. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi namreč odločilo na podlagi zabeležke, ne pa izvedenih dokazov. Iz celotnega ponovljenega postopka namreč izhaja, da priča Aleš P. ni povedal ničesar novega, prav tako ne ponovno zaslišana priča policist Branko K., na novo zaslišana priča policist Anže B. pa je izpovedal tako, da se njegov opis sklada z opisom toženca. Zagotovil je, da je predlog za uvedbo postopka pred sodnikom za prekrške pravilen, iz te prijave pa izhaja, da je P. trčil v toženca le tako, da je pripeljal za njim in ga je nato, ko je bil vsporedno z njim zaneslo v toženčev avto. Med izvedenimi dokazi in izrekom sodbe naj bi obstajalo takšno nasprotje, da ne bi moglo sodišče razsoditi tako kot je. Pri tem toženec vztraja tudi pri vseh svojih navedbah iz pritožbe z dne 31.8.1999, pri čemer vsa neskladja ostajajo tudi po ponovljenem dokaznem postopku. Nelogično naj bi bilo, da bi se policisti v 10 minutah odpravili na kraj dogodka. Če bi bilo temu tako, bi toženca tudi našli na kraju dogodka. Ni dokazano, da so policisti na kraju nezgode bili, niti da bi bil oškodovanec z njimi. Če obstaja sum vinjenosti, bi bila dolžnost policije, da bi toženca doma prijeli in ugotovili njegovo vinjenost, ni pa bil on dolžan čakati policijo v nedogled. Domnevna vinjenost toženca tako izhaja le iz navedbe priče P., ki pa je zainteresiran v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo materialno pravo, ko je v razlogih sodbe zapisalo, da ve le toženec sam za vzrok zapustitve kraja nesreče, pri tem pa oprlo svojo odločitev na 1. odst. 3.b točke 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje. Po mnenju pritožbe pa tudi višina škode ni ustrezno izkazana, saj naj bi po izpovedi prič tožencu nastala le praska na vozilu, ne pa vdrtina. Pritožba ni utemeljena. V danem primeru je treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku, ki se nanašajo na postopek v sporih majhne vrednosti. Tožbeni zahtevek namreč ne presega zneska 200.000,00 SIT (1. odst. 443. čl. ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa je dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V kolikor torej pritožba uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. odst. 339. čl. ZPP ni dovoljena, sicer pa pritožba niti ne zatrjuje, v čem naj bi bile podane relativne bistvene kršitve določb ZPP. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP po presoji pritoženega sodišča ni podan. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi, pri čemer pritožbeno sodišče ne najde v pritožbi zatrjevanega nasprotja med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med tistim, kar se o vsebini teh listin oziroma zapisnikov navaja v razlogih sodbe. Vse kar podrobneje navaja pritožba o posameznih izpovedbah, oziroma vsebini listinskih dokazov, je graja dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer pritožba podaja svojo dokazno presojo. To pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožba ne uveljavlja in ga glede na prej navedene določbe Zakona o pravdnem postopku tudi ne more uveljavljati. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pa je le-to tudi pravilno materialnopravno odločilo. Svojo odločitev o tem, da je toženec izgubil zavarovalne pravice in da je dolžan povrniti tožeči stranki znesek, ki ga je ta utemeljeno izplačala oškodovancu priči P., ne temelji na P.-evi izjavi, da je bi toženec vinjen, kot tudi ne na sami prvostopni ugotovitvi, da je toženec bil vinjen, temveč na ugotovljenem dejstvu, da je toženec zapustil kraj prometne nesreče pred prihodom policistov in se s tem izognil ugotavljanju alkoholiziranosti. V takšnem primeru pa se šteje upoštevajoč splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, da je bil toženec kot voznik pod vplivom alkohola (3.c točka 1. odst. 3. čl. Zavarovalnih pogojev). Prvostopna odločitev je tako tudi materilanopravno pravilna. Glede na pritožbene trditve je še dodati, da je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo tudi svojo odločitev višini zahtevka in v razlogih sodbe tudi navedlo ustrezno pravno podlago, torej pravilno tudi v zvezi z višino tožbenega zahtevka uporabilo materialno pravo. Noben v pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlog tako ni podan in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2/2008
• VSK sodba Cpg 318/99
• VSL sodba I Cpg 272/2004