VSL sklep II Cp 1016/2000

Jedro

Posestno varstvo ima vsak posestnik, zato je v motenjskih pravdah potrebno ugotoviti, ali je tožnik stvar imel v posesti, ali ne, ne pa tudi koliko časa je to posest izvajal.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi v II. in III. točki izreka, razen glede posesti drvarnice. V ostalem pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom: I. Zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v skladu s katero bi bil toženec dolžan tožnici izročiti vse ključe v stanovanjsko hišo in zidani del drvarnice na vrtu na naslovu Sp. R..., Cesta IV/9, Ljubljana, ter ji tako omogočiti nemoten dostop do teh prostorov, sicer bi tožnica sama in po tretji osebi ter v sodelovanju sodnega izvršitelja in policije nasilno odprla vrata; II. Zavrnilo tožbeni zahtevek: - (1.) na ugotovitev, da je toženec motil tožnico v njeni posesti pritličja in prvega nadstropja, ter souporabi skupnih prostorov in naprav v sporni stanovanjski hiši in zidanem delu drvarnice na vrtu s tem, da naj bi dne 25.11.1999 zamenjal ključavnico vhodnih vrat v stanovanjsko hišo ter zamenjal ključavnico na zidanem delu drvarnice na vrtu ter ji tako onemogočil dostop do njenih nepremičnin, - (2.) na izročitev ključev novonameščenih ključavnic oziroma namestitev prejšnje ključavnice ter s prepovedjo takšnih ali podobnih motitvenih dejanj v prihodnje. III. Sodišče pa je tožeči stranki še naložilo, naj povrne pravdne stroške toženca v višini 111.245,00 SIT, v 15-ih dneh pod izvršbo. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnica ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ali pa naj sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica se strinja z ugotovitvami sodišča, da naj bi imel toženec posest spornih nepremičnin. Toženec je bil po najemnici J. kvečjemu posredni posestnik dveh prostorov v 1. nadstropju. Po drugi strani pa je pritožnica prepričana, da je sama imela sporne prostore v posesti, saj je imela 24.11.1999 ključ in je posest izvrševala. Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da je za varovanje posesti potreben določen čas, saj meni, da je posest pridobljena s trenutkom prevzema. V obravnavani zadevi naj tudi ne bi šlo za prekarij, saj tožnici ključi niso bili izročeni zgolj za en dan. Glede zavrnitve začasne odredbe pa pritožnica pravi, da je njena izdaja utemeljena z vrsto dokazil o nastajanju visoke škode zaradi motitvenega ravnanja toženca. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožničinim pravnim naziranjem, da zakon ne zahteva preteka časa, da bi bilo posestniku zagotovljeno sodno varstvo posesti. Posestno varstvo ima vsak posestnik, iz česar izhaja, da je v motenjskih pravdah potrebno ugotoviti, ali je tožnik stvar imel v posesti ali ne, ne pa tudi, koliko časa je to posest izvajal. Posestnik je tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest) ali tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest). Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje neposredno posest. Običajno bo sicer res težko govoriti o tem, da ima nekdo neposredno dejansko oblast nad stvarjo zgolj s tem, da jo je enkrat uporabil (obiskal nepremičnino, uporabil premičnino...), vendar pa tega a priori ni mogoče izključiti. Pojem posesti je pravno vprašanje, ki ga je potrebno razreševati upoštevaje vse dejanske okoliščine. V obravnavani zadevi tako ni sporno, da je toženec tožnici izročil ključe. Prav tako ni sporno, da je tožnica 24.11.1999 vstopila v prostore, katerih posest zatrjuje in nazadnje ni spora niti o tem, da je bila dan kasneje ključavnica zamenjana (zamenjal jo je toženec), tako da tožnica fizično v hišo več ni mogla priti. Za odločitev v tej zadevi so bistvenega pomena okoliščine izročitve ključev. Iz doslej ugotovljenega dejanskega stanja tako ni mogoče razbrati, s kakšnim namenom je toženec tožnici izročil ključe: zgolj zato, da enkrat vstopi v hišo (torej le za ta dan), čemur pritožba nasprotuje, ali pa morebiti za vselej, torej zato, da bi tožnica svoj del hiše prevzela v posest. Predvsem od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali je tožnica 24.11.1999 na sporni nepremičnini pridobila posest ali ne. Ob vsem navedenem pa je potrebno izpostaviti, da iz doslej ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da posestnega stanja vseh prostorov ni mogoče enačiti. Tožnik je imel namreč kuhinjo in kopalnico v prvem nadstropju v posredni posesti in sicer preko najemnice J.. Ob tem se zato zastavlja vprašanje, ali je tožnica na teh dveh prostorih sploh lahko pridobila posest oziroma ali se glede tega dela nepremičnine tožnik ni poslužil dovoljene samopomoči, kot je za celotno nepremičnino ugotavljalo prvo sodišče. Za ostale dele pritličja in prvega nadstropja pa posredna posest tožene stranke ni ugotovljena, ali je posest tožeče stranke na teh delih sporna, pa tudi ni ugotovljeno. Ker so ostala vsa v tem sklepu izpostavljena vprašanja nerazčiščena, je bilo potrebno sklep razveljaviti ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrniti prvemu sodišču v ponovno sojenje (3. tč 365. člena ZPP), v katerem bo odgovore na ta vprašanja potrebno dokončno ugotoviti. Kot je moč razbrati že iz izreka tega sklepa, pa je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvega sodišča, da zavrne zahtevek v delu, ki se nanaša na drvarnico. Tožnica namreč niti ne zatrjuje dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da je imela nad drvarnico neposredno dejansko oblast in s tem posest. Ob takšnem stanju stvari pa ji posestno varstvo ne gre, poleg tega pa tudi pritožba o sami drvarnici molči. Ker je pritožba v tem delu neutemeljena ter prvo sodišče ob ustreznih razlogih tudi ni zagrešio nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na drvarnico, potrditi (2. tč. 365. člena ZPP). Pritožba formalno sicer napada tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, vendar pa svoje graje ne podkrepi s konkretnimi navedbami ter ostaja pri trditvi, da je začasna odredba utemeljena, saj grozi visoka škoda. Takšna posplošena navedba ne more spreobrniti odločitve prvega sodišča. Le-ta je pravilna, ne le zato, ker tožnica ni izkazala nujnega pogoja iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ter ene izmed predpostavk, ki so navedene v drugem odstvku istega člena, marveč tudi zato, ker začasna odredba, kot je predlagana, presega vsebino samega tožbenega zahtevka. Če bi sodišče takšni začasni odredbi (izročitev vseh ključev) ugodilo, bi preseglo namen začasne odredbe, ki je v tem, da se zavaruje terjatev (1. odstavek 273. člena ZIZ). Ker je pritožba v tem delu neutemljena ter prvo sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2222/2004
• VSK sklep I Cp 364/2005
• VSL sklep II Cp 252/99