VSL sklep II Cp 312/99

Jedro

Zgolj dejstvo, da popravilo avtomobila zaradi njegove vrednosti ni ekonomsko upravičeno, še ne pomeni, da oškodovanec ni upravičen do povračila stroškov popravila. Če je bilo popravilo (po poprej predloženem predračunu zavarovalnici) opravljeno, pa zavarovalnica na predračun oz. višino stroškov ni negirala, oškodovancu ni mogoče očitati, da je kriv za večjo škodo, kot bi bila sicer.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločba v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano odločbo toženi stranki naložilo, naj tožnikoma plača odškodnino v znesku 250.116,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.8.1994 do plačila in jima poravna pravdne stroške v višini 130.450,56 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1998 do plačila, vse v 15-ih dneh, pod pretnjo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V sodbo pa je povzelo še sklep, s katerim je vzelo umik tožbenega zahtevka za znesek 149.884,00 SIT na znanje in pravdni postopek v tem delu končalo. Predlog tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče zavrnilo. Proti sodbi in sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika ter sodišču predlagata, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, sklep pa tako, da bosta oproščena plačila sodnih taks. Pritožnika navajata, da sta sicer res skrčila zahtevek, vendar le za glavnico, ne pa tudi za zakonite zamudne obresti od skrčenega zneska. Glede glavne stvari pa pravita, da tožnika nista strokovnjaka, ki bi lahko ugotavljala, ali je neko popravilo ekonomsko upravičeno ali ne. Zavarovalnica pa ju po prejemu predračuna tudi ni obvestila, da stroškov popravila ne namerava plačati. Zaradi navedenega tožnika menita, da jima mora povrniti škodo, ki sta jo tožnika imela s popravilom, saj sta bila zavedena. Dalje navajata, da bi morala zavarovalnica, če gre za povračilo totalne škode, prevzeti razbitine ter plačati celotno vrednost avta. Pritožnika grajata tudi odločitev o stroških postopka. Pravita, da sodišče ni upoštevalo tega, da je do skrčitve zahtevka prišlo po plačilu, poleg tega pa jima sodišče ni priznalo stroškov za takse, čeravno sta jih priglasila. V pritožbi zoper zavrnitev predloga za taksno oprostitev pa navajata, da bi moralo sodišče upoštevati, da so dohodki štiričlanske družine z dvema šoloobveznima otroka tako nizki, da gre za vprašanje mesečnega preživetja. 1 ha posestva, katerega sodedič je tožnica, pa ne prinaša nobenih dohodkov. Pritožba je utemeljena. V obravnavani zadevi ni sporno, da je do škodnega dogodka prišlo po krivdi in zaradi dejanja zavarovanca tožene stranke. Iz tega razloga sta tožnika nedvomno upravičena do odškodnine po pravilih odškodninskega prava. V skladu s 190. členom ZOR tako sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (1. odstavek 185. člena ZOR). Glede na naravo stvari je restitucija možna v več oblikah. V obravnavani zadevi gre za tisto različico, ko oškodovanec poškodovano stvar nadomesti z novo ali jo popravi in podobno. Ker je škoda v tej zadevi v tem, da je bil avto tožnikov poškodovan, se je njun restitucijski zahtevek spremenil v denarnega: tožnika zahtevata povračilo stroškov, ki sta jih imela s popravilom. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le delno ter odločitev obrazložilo s tem, da glede na vrednost avtomobila pred nesrečo, takšno popravilo ni bilo ekonomsko upravičeno. Slednje dejstvo ni sporno in ga tudi pritožba ne izpodbija, vendar pa samo zase še ne predstavlja dejanskega stanu, zaradi katerega bi bilo potrebno uporabiti katerokoli pravilo odškodninskega prava, po katerem tožnika ne bi bila upravičena do povračila celotnega zneska. Na tem mestu je sicer potrebno pripomniti, da ugotovljeno dejstvo v povezavi z nekaterimi drugimi dejstvi (takšna, ki predstavljajo očitek oškodovancema, da sta tudi sama kriva, da je škoda večja kot bi bila sicer) tvori konkretni dejanski stan, ki sodišču nalaga uporabo 192. člena ZOR ter prisoditev ustrezno zmanjšane odškodnine. Toženca temu nasprotujeta, pritožbeno sodišče pa ob tem ugotavlja, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje se je namreč zadovoljilo z ugotovitvijo, da popravilo poškodovanega avtomobila v obravnavani zadevi ni bilo ekonomsko upravičeno. Pritožba opozarja na to, da je bil zavarovalnici že pred popravilom izročen predračun ter ob tem ni zavrnila plačila celotnega zneska, čeravno bi se takrat ekonomsko neupravičenemu popravilu še dalo izogniti. O teh dejstvih, ki so za obravnavano zadevo odločilnega pomena, izpodbijana sodba ne govori. Pritožnika pa zatrjujeta, da sta ravnala z vso dolžno skrbnostjo, kar bi v primeru, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična, tudi držalo. Pritožba ima prav tudi v tem, ko smiselno pravi, da je zavarovalnica dolžna ravnati z večjo skrbnostjo. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da je dolžna ravati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Temu pravnemu standardu (2. odstavek 18. člena ZOR) pa nedvomno nasprotuje, če zavarovalnica po predloženem predračunu za popravilo škode, le-temu ne nasprotuje, češ da popravilo ne bi bilo ekonomsko upravičeno. Ker izpodbijana sodba o navedenih dejstvih nima razlogov (poleg tega pa manjka tudi pravna utemeljitev prvostopne odločitve) ter je tako ni mogoče preizkusiti, je bilo potrebno sodbo v zavrnilnem delu točke I. razveljaviti (čl. 369/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), kajti podana je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Ne glede na to, da je bilo sodbo potrebno v izpodbijanem delu razveljaviti, pa pritožbeno sodišče glede na navedbe pritožnikov opozarja še na naslednje: sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da sta tožnika na glavni obravnavi dne 16.10.1998 umaknila tožbeni zahtevek tako za znesek 149.884,00 SIT kot tudi za znesek zakonitih zamudnih obresti od tega zneska. Ne le, da umika za znesek zakonitih zamudnih obresti tožnika nista podala, marveč sta celo izrecno dejala, da vtrajata pri zakonitih zamudnih obrestih glede tega zneska in sicer od zapadlosti do plačila (l.št. 27). Ker je sodišče zmotno štelo, da je ta del zahtevka umaknjen, o njem vsebinsko ni odločalo, kar pa bo v ponovljenem postopku potrebno storiti. Izrek o stroških postopka je bilo potrebno razveljaviti zato, ker o glavni stvari še ni v celoti odločeno. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jim je treba pritrditi, ko grajajo odločitev sodišča, da šteje umaknjeni del zahtevka kot propad tožnikov. Ker sta tožnika ta del zahtevka umaknila takoj, ko ga je tožena stranka izpolnila, bi bilo potrebno uporabiti določbo 185. člena ZPP v skladu z argumentom nasprotnega razlogovanja (a contrario). Naposled je pritožbeno sodišče odločalo še o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predloga tožnikov za taksno oprostitev. Iz razlogov prvega sodišča je moč razbrati, da so dohodki obeh tožnikov nizki, celo daleč pod zneskom povprečne plače. Ob dveh otrocih, ki hodita v šolo, se tako tudi pritožbenemu sodišču zastavlja vprašanje, ali bi s plačilom taks ne bilo ogroženo njihovo preživljanje. Odločitev v tem delu (2. točka izreka pod II) je pritožbeno sodišče razveljavilo, saj je za odločitev potrebno ugotoviti, ali posestvo, ki ga ima tožnica, prinaša dohodek (pritožba navedeno zanika). Od tega dejstva ter upoštevaje konkretno višino sodnih taks v tej zadevi, je odvisna odločitev o predlogu za taksno oprostitev. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno v izreku. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče v skladu z napotki tega sklepa ugotovi vsa odločilna dejstva ter zanje in za odločitev navede potrebne razloge. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odst. 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 148/2001
• VSL sodba I Cp 1774/2002
• VSL sklep II Cp 1561/99