VSL sodba II Cp 158/2000

Jedro

Darilna pogodba res ne nastane z golim konsenzom, ampak mora biti sklenjena v pisni obliki ali pa mora biti darilo dejansko izročeno. Sporna darilna pogodba je bila nedvomno realizirana. Obdarovanec sicer ni podal izrecne privolitve, vendar pa je darilo nedvomno sprejel. Obdarovanec je pri hiši delal, jo vzdrževal in plačeval račune v zvezi z njo, torej je sporni nepremičnini prevzel v posest. V zemljiški knjigi pa je bil obdarovanec že ves čas vpisan kot lastnik spornih nepremičnin, zato je podan tudi pogoj iz 33. člena ZTLR za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica sicer pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah (s priposestvovanjem), vendar pa jo je z darilno pogodbo prenesla na pravnega prednika tožencev, zato njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi: 1./ ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. 74 in 1533, ki sta vpisani v vl. št. 80 k.o. O...; 2./ tožencema naložilo, da sta dolžna v 15 dneh izstaviti tožnici za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na njeno ime pri zgoraj navedenih nepremičninah in 3./ tožencema naložilo, da sta dolžna tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da je v 15 dneh dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 156.088,00 SIT. Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah s priposestvovanjem. Po njenem mnenju je treba torej le ugotoviti, kaj predstavlja tožničina pisna izjava z dne 1.7.1995. Ta listina ne predstavlja dodatka k kupoprodajni pogodbi, ker ne gre za dvostranski pravni posel; listina tudi ni darilo oz. drug pravnoveljavni posel, na podlagi katerega je mogoče pridobiti lastninsko pravico. Za dvostranski pravni posel je predpogoj za veljavnost soglasje volj ter posebna obličnost. Kritična izjava torej ni pravni naslov na podlagi katerega je mogoče pridobiti lastninsko pravico. Nepremičnine po navedeni izjavi niso bile izročene v posest in če lahko zanemarimo dejstvo, da je bil pokojni S. B. zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, ostali pogoji za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom niso bili izpolnjeni. Vzdrževanje in delo pri sporni hiši namreč nista pridobitna naslova. Tožencema ni uspelo dokazati, da je bilo podano soglasje volj tožnice in pokojnega S. B., kot nekritično zaključuje sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi M. B.. Na neobstoj soglasja volj kaže dejstvo, da je imela tožnica tudi po 1.7.1995 sporni nepremičnini v posesti. Tožnica je dovolj jasno in prepričljivo pojasnila, kaj predstavlja njena izjava z dne 1.7.1995. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo določbo 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Pritožnica zato predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Podredno pa pritožnica predlaga razveljavitev sodbe. Poleg kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je v sodbi podano tudi nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe ter vsebino listin. Sodišče na več mestih navaja napačne listine oz. datume teh listin, kar ne more biti zgolj pomota v zapisu. V ponovljenem postopku naj sodišče znova izvede vse že izvedene dokaze in o tožbenem zahtevku znova odloči. Pritožba ni utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 20., 28. in 33. člena ZTLR, pravna pravila Občega državljanskega zakonika o darilni pogodbi ter določba 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Podano tudi ni nasprotje med tem kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe in vsebino listin. Pritožnica le pavšalno očita sodišču prve stopnje navajanje napačnih listin oz. datumov listin v obrazložitvi sodbe. Verjetno pa ima v mislih navedbo sodišča prve stopnje (v četrtem odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe) - "dodatek k kupoprodajni pogodbi z dne 5.oktobra 1997". Kljub napačni navedbi letnice v spornem delu besedila, pa je povsem jasno na katero listino se sklicuje sodišče prve stopnje. V oklepaju je celo navedeno, da gre za listino, ki se v spisu nahaja kot priloga B2. Uveljavljani pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podan. Tudi dokazna ocena izpovedi drugotoženca je povsem ustrezna, pritožbeni očitki pa vanjo ne vzbudijo nobenega dvoma. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP torej ni podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je imela tožnica upoštevaje kupoprodajno pogodbo z dne 5.10.1971 (priloga A2 v spisu) sporni nepremičnini več kot dvajset let v dobroverni posesti. Glede na takšno ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v skladu z določbama 28. in 72. člena ZTLR s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, čeprav je bil zemljiškoknjižni lastnik tožničin brat S. B.. Po takšnem zaključku je moralo sodišče prve stopnje za odločitev o tožbenem zahtevku, kot pravilno opozarja tudi pritožnica, le ugotoviti, kakšen je pomen "dodatka k kupoprodajni pogodbi z dne 5. oktobra 1971", z datumom 1.7.1995 (priloga B2 v spisu). Na stališča tožnice o pomenu sporne listine je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje; pritožbeno sodišče pa takšne zaključke sprejema. Tožnica v zvezi s tem v pritožbi le navede, da je dovolj jasno in prepričljivo pojasnila, kaj predstavlja njena izjava z dne 1.7.1995. Tako splošna navedba pa ne more povzročiti dvoma v prepričljive zaključke sodišča prve stopnje in dodatne obrazložitve ne terja. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je med pokojnim S. B. (pravnim prednikom tožencev) in tožnico prišlo do sklenitve pravnega posla v smislu 20. člena ZTLR. Višje sodišče dodaja, da sporni dodatek k kupoprodajni pogodbi z dne 1.7.1995 predstavlja darilno pogodbo. Iz sporne listine je jasno razviden tožničin darilni namen ("...sem se samovoljno odločila, da to vrnem S. B...."). Razviden je tudi nagib, ki jo je vodil k sklenitvi pogodbe (starost in težave z zdravjem). Pogodba, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sicer nima ustrezne oblike; na njej pa tudi ni podpisa obdarovanca. Darilna pogodba res ne nastane z golim konsenzom, ampak mora biti sklenjena v strogi (pisni) obliki ali pa mora biti darilo dejansko izročeno. Sporna pogodba pa je bila nedvomno realizirana v smislu določbe 73. člena ZOR. Obdarovanec sicer ni podal izrecne privolitve, vendar zadošča, da je darilo dejansko sprejel, kar je nedvomno storil. Tožnica namreč niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je S. B. pri hiši delal, jo vzdrževal in plačeval račune v zvezi z njo, torej je sporni nepremičnini v letu 1995 prevzel v posest (kolikor le-te ni imel že prej). V zemljiški knjigi pa je bil S. B. že ves čas vpisan kot lastnik spornih nepremičnin, česar ni mogoče spregledati, zato je podan tudi pogoj iz 33. člena ZTLR za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica sicer pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, vendar pa jo je z darilno pogodbo prenesla na pravnega prednika tožencev, zato njen tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe ZTLR. V postopku na prvi stopnji, kot je bilo pojasnjeno, tudi ni bila storjena uveljavljana, niti kakšna od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 870/2004
• VSL sklep I Cp 39/00
• VSL sodba I Cp 1414/99