<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 1388/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1388.2000
Evidenčna številka:VSL45949
Datum odločbe:20.09.2000
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izločitvena pravica

Jedro

Smisel določila 1. odst. 68. čl. Zakona o davčnem postopku - ZDavP ni v obvestilu tretjega, za katerega dolžnik izjavi, da je lastnik zarubljene stvari, da je ta stvar zarubljena, ampak v opozorilu, da ta tretja oseba lahko v osmih dneh po opozorilu vloži pri sodišču izločitveno tožbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da izvršba na motornem kolesu znamke Kawasaki, tip ZX 600 F2, zarubljenem v izvršilnem postopku Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, Izpostava Kamnik, št. 416/972-1110, zoper davčno zavezanko Antonijo J., ni dovoljena in je naložilo toženi stranki v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 169.656,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Navedena odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je zarubljeno motorno kolo last tožnika. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Navaja, da se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, ker jo je sodišče v celoti oprlo na izpovedbo tožnika in prič J. Antonije ter Nataše, ki sta tožnikovi bližnji sorodnici, mati in sestra. Pri tem pa je prezrlo druge dokaze, zlasti račun z dne 14.3.1997, dopis upravne enote z dne 22.9.1997, izpoved priče Č. Bojana in vlogo z dne 19.2.1998. Zatrjuje, da je napačen tudi zaključek sodišča, da je bil tožnik o rubežu obveščen šele z obvestilom toženke z dne 23.3.1999, saj je sam tožnik, zaslišan kot stranka izpovedal, da je za rubež motorja izvedel že v januarju 1998 in da je bil motor v prometni nesreči 7. marca istega leta popolnoma uničen. Če bi tožnik želel zavarovati svoje interese, bi takoj, ko je izvedel za rubež, vložil tožbo in ne bi čakal nekaj tednov do prejema pismenega obvestila toženke. Namen obvestila po 68. čl. Zakona o davčnem postopku je, da so druge osebe, v katere pravice se z rubežem neupravičeno poseže, o tem obveščene in lahko zahtevajo sodno varstvo za svoje pravice. Tožnik je nedvomno bil obveščen že pred prejemom pismenega obvestila toženke. Tudi sicer toženke ne zadeva nobena krivda v zvezi z obveščanjem, ker tožnika ni mogla obvestiti, saj nista bili znani ne njegova identiteta in ne naslov, o čemer je prepričljivo in natančno izpovedala priča Č. Bojan. Nadalje toženka opozarja na dejstvo, da je bil motor uničen v prometni nesreči 7.3.1998 in prodan za dele. V času vložitve tožbe motorja tako ni več bilo in ni bil v posesti tožnika. Glede na povedano je tožnik tožbo vložil prepozno in tudi ni več imel pravnega interesa za vložitev le-te. Iz teh razlogov bi moralo sodišče tožbo zavreči. Prometno dovoljenje je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej napisano. Dokazna vrednost javne listine je brez dvoma večja, posebej še, če je podprta tudi z drugimi dokazi, kot izpoved tožnika ali prič. Predmetni motor je bil vpisan v evidenco pri Upravni enoti Kamnik, prometno dovoljenje pa je bilo izdano na ime J. Antonije, ki je podpisala tudi vse listine, od računov za njegov nakup do vseh ostalih. J. Antonija vodi motor tudi v poslovnih knjigah kot svojo osnovno sredstvo. Tožena stranka opozarja na 13. čl. ZOR in da je tožnik z vložitvijo tožbe izvrševal zakonsko pravico v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila pravica ustanovljena. Pravica izločitvene tožbe je v tem, da zaščiti lastninsko pravico lastnika premične stvari, ki se v trenutku rubeža nahaja v posesti davčnega dolžnika. Pritožba ni utemeljena. V stališču, da je bila predmetna tožba vložena pravočasno, se pritožbeno sodišče v popolnosti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, obrazloženem v zadnjem odstavku na drugi strani izpodbijane sodbe. Smisel določila 1. odst. 68. čl. Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Ur.l. RS št. 18/96 in 87/97) ni v obvestilu tretjega, za katerega je dolžnik izjavil, da je lastnik zarubljene stvari, da je ta stvar zarubljena, ampak v opozorilu, da ta tretja oseba lahko v osmih dneh po opozorilu vloži pri sodišču izločitveno tožbo. Takšno opozorilo za vložitev tožbe tožniku pa je bilo nedvoumno vsebovano šele v dopisu tožene stranke z dne 23.3.1998, katerega je po svoji pooblaščenki prejel tožnik dne 30.3.1998 (dopis priloga A4). Ker je bila tožba vložena 6.4.1998, je torej bila vložena v okviru 8-dnevnega zakonskega roka in je bila pravočasna. Zmotna je trditev tožene stranke v pritožbi, da tožnik ob vložitvi tožbe ni imel pravnega interesa, ker je bil takrat motor že uničen in prodan. Kot je ugotovljeno, je tožnik imel prometno nesrečo, v kateri je bil motor uničen, dne 7.3.1998. Kdaj ga je prodal, pa ni ugotovljeno, torej ni ugotovljeno, da bi ga tožnik odsvojil že pred vložitvijo tožbe. Edini podatek v zvezi s časom odsvojitve je izpovedba tožnika, zaslišanega kot stranka (list.št. 25 v spisu), ko izpove, da ga je prodal kakšen mesec po nesreči. En mesec po nesreči pa je že po vložitvi tožbe. Je pa dokazno breme, da je tožnik motor prodal pred vložitvijo tožbe, na toženi stranki, ki to okoliščino zatrjuje. Vendar četudi bi tožnik motor resnično prodal pred vložitvijo tožbe, ima pravni interes na ugotovitveno tožbo, kar tožeča stranka v postopku zatrjuje, da izvršba na ta motor ni dovoljena. S takšno ugotovitvijo se namreč izogne posledicam, ki jo lahko zadenejo, če odtuji zarubljeno stvar, med katerimi je lahko tudi kazenski pregon za storjeno kaznivo dejanje. Nadalje se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil predmetni motor ob rubežu last tožnika in ne njegove mame, davčne dolžnice Antonije J., kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazloženo in utemeljeno. Z razlogi v izpodbijani sodbi v tem delu s pritožbeno sodišče v celoti strinja in se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je v skladu z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni v celoti oprlo na izpovedbe tožnika in prič, njegove matere in sestre, povsem pa prezrlo druge dokaze. Sodišče prve stopnje je namreč dovolj izčrpno in nedvoumno ocenilo vse izvedene dokaze v postopku in prepričljivo obrazložilo, kaj ga je vodilo k temu, da je poklonilo vero tožniku in njegovi materi ter sestri. Številne okoliščine so namreč govorile v prid njihovim izpovedbam, da je bil lastnik motorja prav tožnik. Zlasti so to dejstvo, da je bil motor ob rubežu pri tožniku, ki je živel pri dekletu in da ga tudi Č. ob rubežu ni videl; da je imel 7.3.1998 nesrečo z motorjem kot voznik prav tožnik, kar zopet potrjuje, da je motor imel v posesti tožnik; zakaj je bil motor kupljen na ime Antonije J.. Res je, da je prometno dovoljenje javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej napisano, je pa dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (224. čl. ZPP). Kot je že bilo navedeno, dokaze ocenjuje sodišče samo in po svojem prepričanju in se v obravnavanem primeru z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti pritožbeno sodišče strinja. Brez osnove so trditve tožene stranke v zvezi z izvrševanjem zakonskih pravic, katere naj bi tožnik izvrševal v nasprotju z namenom, za katerega so ustanovljene, s čimer naj bi kršil prepoved zlorabe pravic po 13. čl. ZOR. Prepoved zlorabe pravic po 13. čl. ZOR se namreč nanaša na obligacijska razmerja. Pravdni stranki pa v zvezi z motorjem, ki je predmet tega postopka, nista v obligacijskem razmerju in pravica vložitve tožbe ni pravica iz obligacijskega razmerja. Ker tako sodišče ni ugotovilo nepravilne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, niti ni ugotovilo kršitev postopkovnih določb, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

 


Zveza:

ZDavP člen 68, 68/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDUxMg==