VSL sklep II Cp 1437/99
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1437.99 |
Evidenčna številka: | VSL45948 |
Datum odločbe: | 20.09.2000 |
Področje: | zavarovalno pravo |
Institut: | zastaranje terjatve iz zavarovalnih pogodb |
Jedro
Terjatev zavarovalnice proti zavarovancu na povrnitev plačanega zneska odškodnine iz naslova zavarovanja odgovornosti zaradi kršitve pogodbe ali zavarovalnih pogojev zastara v 3 letih, kar je zavarovalnica plačala odškodnino oškodovancu.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ji toženec plača znesek 133.076,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.11.1997 dalje in ji povrne njene pravdne stroške. Nadalje je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 58.308,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti taki sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zastaralni rok začel teči, ko je bil primer prijavljen. Zavarovalnica ima, če plača odškodnino regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu. Tak zahtevek zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine. Škoda je bila v zadevi poravnana 19.11.1997 in zahtevek zato ni zastaral. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Tožeča stranka, ki je zavarovalnica, zahteva od toženca kot svojega zavarovanca povračilo zneska odškodnine, ki jo je plačala tretjemu iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, saj je toženec izgubil zavarovalne pravice. Sodišče prve stopnje je na toženčev ugovor ugotovilo, da je terjatev zastarala. Pri tem je zmotno uporabilo določbo 6. odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na podlagi katere začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Tako je po mnenju sodišča prve stopnje zastaranje terjatve zavarovalnice proti zavarovancu pričelo teči 3.7.1995, ko je izvedela za zavarovalni primer, in je triletni zastralni rok potekel pred vložitvijo tožbe dne 28.8.1998. Zavarovalnica v tej pravdi ne uveljavlja regresnega zahtevka proti tretjemu, ki bi povzročil nastanek zavarovalnega primera, temveč povračilo oškodovancu izplačanega zneska od zavarovanca oziroma sklenitelja zavarovanja, ki ni ravnal v skladu z zavarovalno pogodbo oziroma zavarovalnimi pogoji (2. odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/94). Zahtevek zavarovalnice ne izvira iz zakonite cesije, kot v primeru terjatve proti oškodovalcu kot tretji osebi, temveč predstavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Teka zastaranja takšne terjatve tako ni mogoče presojati po določbi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, temveč teče zastaranje po splošnem pravilu za zastaranje odškodninske obveznosti od takrat, ko je zavarovalnica plačala škodo in je s tem nastala škoda njej sami (1. odstavek 376. člena ZOR), in nastopi po izteku treh let v skladu s pravilom o zastaranju pogodbene škode (3. odstavek 376. člena v zvezi s 3. odstavkom 380. člena ZOR). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju zato ugotoviti, kdaj je tožeča stranka oškodovancu izplačala znesek, katerega vračilo zahteva od toženca, in nato ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti o ugovoru zastaranja. Zatem pa ugotoviti še obstoj ostalih elementov pogodbene odškodninske obveznosti ter odločiti o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, UR. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009