<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 624/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.624.99
Evidenčna številka:VSL45946
Datum odločbe:20.09.2000
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:materialna škoda - trditvena podlaga

Jedro

Res imajo po čl. 7 ZPP/77 odločilno vlogo pri zbiranju t.i. trditvenega gradiva stranke. Kadar pa temu ni tako, kot je bilo v obravnavanem primeru, pa tudi sodišče ne sme ostati pasivno, ker ima po čl. 298 ZPP v okviru t.i. materialno procesnega vodstva določene pravice in dolžnosti. Glede na to bi moralo prvostopno sodišče s tožnikom razčistiti, iz katerih elementov je sestavljena v tožbi zatrjevana škoda v znesku 51.000,00 SIT oziroma mu predočiti, da vtoževana škoda ni dovolj specificirana niti z dodatnimi tožnikovimi navedbami na glavni obravnavi. Ker tega ni storilo, je storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zaradi česar je pritožbeno sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77).

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu ter glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 274.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za povzročeno mu materialno škodo in mu povrniti pravdne stroške v znesku 23.360,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka zatrjuje, da v dokaznem postopku ni nobenega dokaza, da je očitano dejanje storila, vsekakor pa ni dokazana vzročna zveza med nastalo škodo in njeno krivdo. Sodišče le predvideva, da je v hišo vstopila nasilno, za kar pa nima dokazov. Navaja, da je nemogoče, da bi vrata razbila s 45 cm dolgo kovinsko palico, saj nima te moči. Prav tako jo o tem ni nihče zaslišal kljub prijavi dogodka tožnika na policijo, niti ni bil zoper njo sprožen kazenski postopek. Glede sporočil, naslovljenih na D. D., ki so bila najdena na vratih hiše, pa navaja, da jih je vedno puščala, ko je hotela iz svoje solastne hiše vzeti svoje stvari. Policijo pa je poklicala zato, da je povedala, da je v hiši našla tuja ženska oblačila. Prav tako opozarja, da se sodišče ni ukvarjalo za vprašanjem, kakšna tekočina je bila po hiši polita. Ker ima takšno tekočino v posesti sam tožnik, jo je zato po mnenju toženke on sam po hiši polil z namenom, da jo tako moralno kot finančno onemogoči. Nadalje še navaja, da je sodišče brez osnove navedlo stvari, ki so bile poškodovane, ne da bi bile te navedene v policijskem zapisniku in kar verjame tožniku glede poškodovanja stvari le na podlagi predloženih računov o nabavi raznih stvari. Tožnik pa se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da toženi stranki naloži v plačilo poleg prisojenega zneska še znesek 51.000,00 SIT oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Po mnenju pritožnika je stališče sodišča, da tožniku ne prizna stroškov čiščenja hiše, ker jo je počistil sam, sporno in nepravilno. Navaja, da mu je čiščenje vzelo čas, pomagali so mu starši, uporabil je čistila, tistim, ki so mu pomagali, pa je nudil hrano. Če bi čiščenje prepustil profesionalni organizaciji, bi bilo to dražje, kar dokazuje tudi s predložitvijo računa podjetja, ki je očistilo hišo po enem izmed "obiskov" toženke v letu 1993 (126.000,00 SIT). V kolikor bi sodišče tožnika podrobneje izprašalo o okoliščinah čiščenja, bi lahko dobilo ustrezne podatke o vloženem času in delu ter stroških, tako da bi potem sodišče lahko po svoji prosti presoji odločilo tudi o tem delu zahtevka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožnika je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

Toženkino prepričanje, da ji očitano škodno dejanje ni dokazano, češ da glede storitve škode tožnik ni ponudil nobenega dokaza, sodišče pa svojo odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti utemeljuje le z nekakšnimi indici, je zmotno. Prvostopno sodišče je namreč nasprotno prepričanju pritožnice razpolagalo s številnimi dokazi, ki so potrjevali tožbeno trditev, da je škodo v hiši v K. storila prav toženka, pri čemer je po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, sprejelo pravilno odločitev (čl. 8 ZPP/77). Pritožnica se moti, v kolikor meni, da bi lahko predstavljal edini sprejemljiv dokaz o njeni krivdi za povzročeno škodo njeno lastno priznanje, pri čemer v obravnavanem primeru odsotnost le tega prav nič ne vpliva na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je toženka na razbitih vhodnih vratih pustila sporočilo: "g. D.! Ponovno vas pozivam, da hiše pred menoj ne zaklepate, izselite se za tri mesece, da hišo preuredim, da bova s sinom v miru lahko živela na svoji zemlji!", je več kot očitno, da je v hišo vstopila le na ta način, da je poškodovala pred njenim dejanjem nepoškodovana zaklenjena vhodna vrata. Da je v hiši bila ne zanika, pri čemer, ne glede na že vse navedeno, izzveni njena trditev, da bi bila hiša - v odsotnosti stanovalcev - kar odklenjena, izrazito neprepričljivo. Poleg tega je citirano sporočilo toženka pustila tudi v notranjosti hiše. Da je do vdora in poškodovanja hišnega inventarja prišlo, nadalje izhaja tudi iz zapisnika Uprave za notranje zadeve, Urada kriminalistične službe, o ogledu kraja dejanja, pri čemer je v obvestilu, ki ga je navedeni urad poslal Temeljnemu javnemu tožilstvu v Ljubljani, enota v Domžalah, zapisano, da vse kaže, da je Irena Z. D. tudi tokrat poškodovala vrata na hiši, ki je še vedno last obeh zakoncev, saj je podobna dejanja že večkrat storila, o čemer je bilo tožilstvo predhodno obveščeno s sporočilom oziroma kazensko ovadbo. Da tovrstna dejanja toženki niso tuja, ugotavlja še posebej tudi prvostopno sodišče, ko navede, da je bil zoper toženko uveden kazenski postopek zaradi podobnega vdora v hišo in povzročitve škode tožniku v približnem znesku 1.500.000,00 SIT (glej v spisu nahajajočo se obtožbo Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani, enote v Domžalah, opr. št. Kt 106/94 z dne 15.9.1994). Poleg tega je v priloženi pravdni zadevi pod opr. št. P 197/94, ki izvira iz istega škodnega dogodka, zaslišani F. Š., lastnik v hiši pravdnih strank nahajajoče se poškodovane sedežne garniture izpovedal, da mu je sama toženka po telefonu, ko jo je vprašal, zakaj mu je poškodovala sedežno garnituro, izjavila, da je hišo dezinficirala. Storitev obravnavanega škodnega dejanja pa po prepričanju pritožbenega sodišča le še potrjuje lastno sporočilo toženke, ki ga je sama po obravnavanem dogodku poslala na Policijsko postajo Kamnik in v katerem jim sporoča, da je v hiši našla tuja ženska oblačila in prazne škatljice parfumov, pri čemer policiji naroča, da v primeru, da izsledi lastnico, ji pove, naj se ji javi, da ji najdene stvari izroči in da ji osebno prepove nadaljnje tako početje oziroma bivanje v njeni solastni hiši. Navedeno nenavadno sporočilo očitno kaže razburjenje in stisko toženke, vendar se njenega dejanja s tem ne da opravičiti. Glede na vse navedeno se izkažejo nasprotne pritožbene navedbe o tem, kako kot ženska sploh ni mogla nasilno vstopiti v hišo, da zoper njo ni bil sprožen kazenski postopek (po toženkini logiki bi moral biti, če bi nasilno vstopila), o zmotni oceni sporočil, naslovljenih na D. D., pritrjenih na vratih hiše, o nerazumljivosti lastnega sporočila na policijsko postajo, v kolikor bi nasilno vstopila v hišo, kot neprepričljiva in zato nesprejemljiva. Kot že rečeno, je sodišče pri svoji odločitvi ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov, ker pomeni, da je dokaze ocenilo po zakonih logike, psihologije in življenjskih izkušenj ter na ta način prišlo do prepričanja o toženkini krivdi za povzročeno škodo, v katero ne more dvomiti noben povprečno razumen in izkušen človek. Ker iz policijskega poročila izhaja, da sta bila notranjost hiše in hišni inventar polita z neznano brezbarvno tekočino močno smrdečega vonja, je po prepričanju pritožbenega sodišča brezpredmeten pritožbeni očitek, da se sodišče v dokaznem postopku sploh ni ukvarjalo z ugotavljanjem, za kakšno tekočino naj bi šlo, prav tako nadaljnji očitek, da je nelogično, da če bi toženka res z njo polivala, da bi jo pustila na kraju dejanja. Glede na vse ugotovljeno je nesprejemljiva tudi pritožbena trditev, da je dejanje storil sam tožnik, da bi toženko finančno in moralno onemogočil. Kar pa se tiče pritožbenega ugovora, da sodišče svojo dokazno oceno gradi zgolj na, po prepričanju pritožnice neprepričljivi izjavi F. Š. ter na nedokončanem kazenskem postopku, ki se vodi zoper toženko, pa ji je potrebno pojasniti, da je glavni dokaz, torej sporočilo, pripeto na močno poškodovanih vratih, naj jih tožnik pred njo več ne zaklepa, pustila na kraju dogodka kar sama toženka, ki je evidentno tudi edina zainteresirana za škodna dejanja v sporni hiši. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek glede višine škode in sicer, da naj bi sodišče kar brez podlage ugotovilo stvari, ki naj bi jih toženka poškodovala ob obravnavanem škodnem dogodku. Podlaga za prisojo višine škode je navedena v razlogih sodbe in sicer jo predstavljajo policijski zapisnik ob ogledu, zaslišanje tožnika ter specifikacija škode njegove sedanje žene A. D., poslana policijski postaji, pri čemer glede na uradne ugotovitve glede storitve škodnega dejanja, prvostopno sodišče pravilno sledi trditvam o škodi in ne dvomi v opis škode. Prav nič ne navadnega tudi ni, da policijski zapisnik ne vsebuje natančne specifikacije škode, ki pa sta jo v obravnavanem primeru podala in s tem zapisnik dopolnila oškodovanec - tožnik in njegova žena. Poleg tega je še potrebno povedati, da je glede na opis prostorov, razviden iz zapisnika o ogledu, v katerih je bila polita tekočina ter glede na (delno) zapisniško ugotovljeno poškodovanje inventarja, jasno, da tožnik, vtožuje le poškodovanje tistih stvari, ki se nahajajo v zapisniku opisanih prostorih, kjer je toženka polivala tekočino neznanega izvora. Zato je sodišče storilo prav, ko je verjelo tožniku, da predloženi računu predstavljajo potrdilo o plačilu tistega stanovanjskega inventarja, ki ga je zaradi toženkinega poškodovanja moral znova nabaviti. Na podlagi povedanega se izkaže pritožba toženke za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77). K pritožbi tožnika: Tožnik pa se pritožuje proti zavrnitvi povračila škode, ki mu je po njegovih tožbenih navedbah nastala z čiščenjem prostorov v hiši v znesku 51.000,00 SIT, pri čemer je na glavni obravnavi dne 5.6.1998 še navedel, "da je hišo očistil sam in da je tudi sam napravil račun, ker če bi čiščenje opravilo podjetje, bi bilo to štirikrat dražje, pri čemer je za generalno čiščenje porabil 4 do 5 dni, kljub temu pa se smrad v hiši še vedno zadržuje". Glede na to pa, da prvostopno sodišče zavrne navedeni tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, "da čeprav o dejstvu, da je bila hiša potrebna čiščenja, ne dvomi, pa tožnik ni upravičen do povračila denarnega zneska 51.000,00 SIT, ker jo je sam očistil in mu v zvezi s tem niso nastali stroški oziroma jih tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal", je utemeljena pritožba tožnika, ki očita sodišču, da bi "sodišče lahko, v kolikor bi tožnika podrobneje izprašalo, dobilo ustrezne podatke o času, ki ga je tožnik vložil v to delo in o stroških, ki so bili s tem povezani", s čimer, pravno gledano, prvostopnemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77 v zvezi s čl. 298 ZPP/77. Res imajo po čl. 7 ZPP/77 odločilno vlogo pri zbiranju t.i. trditvenega gradiva stranke, saj morajo one (praviloma) navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Kadar pa temu ni tako, kot je bilo v obravnavanem primeru, pa tudi sodišče ne sme ostati pasivno, ker ima po čl. 298 ZPP v okviru t.i. materialno procesnega vodstva določene pravice in dolžnosti in sicer mora s postavljanjem vprašanj ali na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se tičejo navedb strank in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so potrebna, da bi se ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločbo. Glede na to bi moralo prvostopno sodišče s tožnikom razčistiti, iz katerih elementov je sestavljena v tožbi zatrjevana škoda v znesku 51.000,00 SIT oziroma mu predočiti, da vtoževana škoda ni dovolj specificirana niti z dodatnimi tožnikovimi navedbami na glavni obravnavi. Ker tega ni storilo, je torej storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zaradi česar je pritožbeno sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77). Glede na to, da tožnik sedaj šele v pritožbi stroške čiščenja vsaj pojasnjuje, ko pove, da je čiščenje trajalo nekaj tednov, kar je povezano z izgubo časa, da so mu pri čiščenju pomagali starši, da je uporabljal čistilna sredstva, ki niso zastonj, svojim pomagačem nudil hrano itd., pri čemer sicer zatrjevane škode še vedno ne specificira, kot bi jo moral, bo moralo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku v skladu z načelom materialnopravdnega vodstva po čl. 285 ZPP/99 na prvem naroku za glavno obravnavo (2. odst. 498. čl. v zvezi s 3. odst. 499. čl. ZPP/99) od tožnika zahtevati specifikacijo zatrjevane škode. Le na takšni trditveni podlagi bo lahko, ob upoštevanju člena 189 ZOR, ugotovilo, ali je tožniku nastala škoda in v kakšnem znesku. V kolikor pa tožnik zatrjevane škode spet ne bo specificiral, bo v nadaljevanju prvostopno sodišče njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo, je v skladu s 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP/77 odločilo, da se pridrži odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke za končno odločbo.

 


Zveza:

ZOR člen 189, 189.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDUwOQ==