VSL sodba II Cp 114/99

Jedro

Odvetnik je praviloma upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Toženec je zato tisti, ki mora dokazati, da je bil sklenjen dogovor o plačilu storitev in opravil v pavšalnem znesku, po katerem naj bi toženec v primeru neuspeha v pravdi ne bil dolžan plačati tožniku kot odvetniku ničesar.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane plačilni nalog Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. Pl 26/97, z dne 17.10.1997, v veljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 576.920,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1997 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 15.449,00 SIT z enakimi obrestmi od dneva prvostopne odločbe dalje do plačila. V ostalem delu je plačilni nalog razveljavilo in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 53.090,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Zoper to sodbo se je v njenem ugoditvenem delu pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče sicer sprejema izpovedbo toženca v delu, da sta se s tožečo stranko dogovorila, da mu v primeru neuspeha v pravdi ni potrebno ničesar plačati, vendar zaključuje, da takšen dogovor sam po sebi še ne predstavlja razloga, da bi tudi bilo tako, ker bi po mnenju sodišča moral biti tak dogovor sklenjen v pisni obliki. Toženec se je s svojim odvetnikom - tožnikom dogovoril za plačilo storitev v pavšalnem znesku in glede na to, da je tožnik odvetnik, ki mora biti seznanjen z določili tako Zakona o odvetništvu kot Odvetniške tarife, bi moral biti tožnik tisti, ki bi sklenil s tožencem pisni dogovor o plačilu v pavšalnem znesku. Toženec, ki ni pravnik in ne pozna določil Zakona o odvetništvu in Odvetniške tarife, ni mogel vedeti, da mora biti takšen dogovor sklenjen v pismeni obliki, temveč je menil, da zadostuje podpis pooblastila, o plačilu pa ustni dogovor. Izjave toženca je v celoti potrdila tudi priča Marko K., ki je s tožnikom kot svojim odvetnikom sklenil ustni dogovor, da mu bo plačal storitve v višini 10% tožbenega zahtevka, v nasprotnem primeru, če s svojim tožbenim zahtevkom ne bo uspel, pa mu ni potrebno plačati ničesar. Iz njegovega pričevanja izhaja, da je tožnik s svojimi strankami sklepal ustne dogovore o plačilu storitev v pavšalnem znesku. Tožnik je kot odvetnik v spornem obdobju zastopal tudi podjetje R... d.o.o. iz M..., katerega lastnik in ustanovitelj je toženec. V tem primeru ustnega dogovora o plačilu storitev v pavšalnem znesku ni bilo in mu je toženec vse stroške redno poravnaval. Prvostopno sodišče ni zavzelo stališča o tem, kdo je plačeval sodne takse. Toženec jih ni, zato je povsem nesprejemljiva izpovedba tožnika, da ima običaj, da stranki izda račun šele potem, ko je zadeva zaključena že tudi z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnik bi, v kolikor bi bila njegova izpovedba točna, tožencu vsaj zaračunal plačilo sodnih taks, saj je povsem nelogično, da bi pri tako visokem tožbenem zahtevku iz svojega žepa in vnaprej zalagal plačilo za sodne takse. Toženec se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je tožniku priznalo dvakratno odsotnost ter izgubo na zaslužku v višini 10.000,00 SIT, kar je pavšalni znesek, ki ga tožnik ni z ničemer dokumentiral. Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni nastopala kot odvetnik, ker pa je sodišče to odsotnost in izgubo ocenjevalo v pavšalnem znesku, bi moralo svojo odločitev o tem obrazložiti. Odločba o stroških zato v tem delu nima razlogov in jo ni možno preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je skoraj v celoti ugodilo zahtevku tožnika. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja: Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP/77). Pri tem tudi upošteva pravila o dokaznem bremenu, to je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (člen 219 ZPP/77). Ne drži trditev pritožbe, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče sprejema izpovedbo toženca v delu, da sta se s tožečo stranko dogovorila, da mu v primeru neuspeha v pravdi ni potrebno ničesar plačati. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe navedlo, da samo zatrjevanje tožene stranke, da sta se s tožečo stranko dogovorila, da v primeru, če s tožbenim zahtevkom ne uspe, tožniku, kot svojemu odvetniku, ni potrebno ničesar plačati, samo po sebi še ne predstavlja razlog, da bi bilo to tudi tako. Iz te obrazložitve sodišča jasno izhaja, da sodišče šteje, da tožena stranka ni dokazala, da bi obstajal takšen dogovor, da tožena stranka v primeru neuspeha v pravdi, ni dolžna plačati tožniku kot svojemu odvetniku ničesar. Štelo je namreč, da samo zatrjevanje tožene stranke, brez dokazov o sklenjenem dogovoru, kot ga zatrjuje, ni dovolj. Tudi pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tak dogovor glede na veljavne predpise moral biti sklenjen v pisni obliki, tega pa pravdni stranki nista sklenili, kaže na to, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Odvetnik je namreč praviloma upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Dogovor o plačilu storitev in opravil v pavšalnem znesku pa je izjema in mora biti zato sklenjen v pisni obliki. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato samo zatrjevanje tožene stranke dejstva, da je bil sklenjen dogovor o plačilu storitev v pavšalnem znesku (pri čemer naj bi bilo celo dogovorjeno, da v primeru neuspeha v pravdi tožena stranka ni dolžna tožniku plačati ničesar) ne more dokazati. Zato so pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni pravnik in da zato ni vedela, da mora biti dogovor sklenjen v pisni obliki, neutemeljene. Nerelevantne so pritožbene navedbe o tem, kakšen dogovor je s tožnikom sklenila priča Marko K., saj ta priča ni vedela povedati ničesar o tem, kakšen dogovor je sklenil toženec. Dejstvo, da je ta priča sklenila tak dogovor, pa ne more biti relevantno za odločitev v tej zadevi, kjer se obravnava pooblastilno razmerje med drugimi osebami. Dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi ne more omajati trditev pritožbe, da je toženec tožniku v neki drugi zadevi, kjer takšnega ustnega dogovora ni bilo, vse stroške redno poravnal. Tudi dejstvo, ki ga navaja tožena stranka, da je nelogično, da bi tožnik glede na dolgotrajnost postopkov za toženca zalagal denarna sredstva za plačilo sodnih taks, pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati. Takšna trditev pa je poleg tega tudi protispisna, saj je toženec sam izpovedal, da je sam plačeval sodne takse na podlagi taksnih nalogov, ki mu jih je pošiljal tožnik (listovna številka 16 spisa). V tem delu je torej pritožba neutemeljena. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Pritožba izpodbija le s strani sodišča priznane stroške za odsotnost odvetnika oziroma njegovo izgubo na zaslužku, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v pavšalnem znesku za vsak prihod na sodišče po 10.000,00 SIT. Ni smiselna trditev pritožbe, da bi moral tožnik svojo izgubo na zaslužku dokumentirati. Tožnik je namreč odvetnik, kar je samostojni poklic, zato ni mogoče zahtevati, da predloži kakršnokoli potrdilo o izgubi na zaslužku. Zato je edino smiselno, da se odvetnikovo izgubo na zaslužku oceni. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerno, da se za to oceno primerjalno uporabijo določbe Odvetniške tarife. Gotovo je, da tožnik v času, ko je bil prisoten na glavnih obravnavah in v času potovanja na obravnave, ni mogel opravljati svojega rednega odvetniškega dela. Zato bi tožniku v tem času gotovo pripadalo vsaj plačilo za odsotnost iz pisarne v višini 20 točk za vsake začete pol ure (3. odst. 13. člena OT), kar bi zneslo celo več, kot je tožniku priznalo sodišče prve stopnje. Tako se pokaže odločitev sodišča prve stopnje za pravilno. Odločitev sodišča prve stopnje pa je glede na navedeno tudi moč preizkusiti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cpg 627/94
• VSL sodba I Cp 1499/2000
• VDS sodba Pdp 1689/2001