VSL sklep II Cp 599/99

Jedro

Če je solastnik brez soglasja (ostalih solastnikov) opravil nujno in potrebno prenovo strehe, je stvar njegove izbire, proti kateremu izmed solastnikov bo sodno zahteval nadomestilo nujnih izdatkov, seveda v sorazmernem delu, ki ga je dolžan vsak izmed solastnikov plačati.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških v zvezi z odgovorom na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka plačati tožnikoma znesek 518.567,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1996 do plačila in jima povrniti stroške postopka v znesku 119.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožbeni zahtevek v znesku 563.509,86 SIT, to je v razliki do razširjenega tožbenega zahtevka v znesku 1.082.077,00 SIT, pa je zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nevzdržno stališče tožeče stranke, da mu ni bilo znano, kdo je lastnik poslovno stanovanjskega objekta na Slovenski 6 oziroma Rimski 6. Prvi tožnik je kot odvetnik prava vešča stranka in je dne 8.5.1995 sam podal zemljiškoknjižni predlog za vpis pogodbe, po kateri je kupil stanovanje v tem objektu. Tožnika sta si pred tem morala ogledati zemljiško knjigo. Ni tudi resnično navajanje tožnikov, da je o nujnih popravilih obvestil upravitelja SPL, sicer bi ta moral poskrbeti za nujne sanacijske ukrepe. Tožnika nista dokazala, da je šlo za nujno popravilo, ker je bila streha v fazi rušenja. V tem delu je sodišče povzelo odločbo Inšpektorata za okolje in prostor, pri čemer pritožnica opozarja, da se ta odločba ne nanaša na toženo stranko, čeprav naj bi bila obvezujoča tudi za toženo stranko. Popravilo je tožeča stranka opravila mimo upravitelja in v nasprotju z določili Stanovanjskega zakona. Sodišče je brez utemeljenih dokazov razsodilo, da sta tožnika ravnala kot poslovodji brez naročila in da je šlo za nujno popravilo. V tej smeri je oprlo svojo odločitev le na izpovedbo prvega tožnika, ki jo je podal na naroku za glavno obravnavo dne 28.3.1997, na katero pooblaščenec tožene stranke sploh ni bil vabljen. Med postopkom je tožena stranka zaman opozarjala, da tožnik o nujnem popravilu ni obvestil ne upravitelja ne solastnikov hiše. Po mnenju pritožnice sredi poletja ni mogla nastati nobena škoda, zato je tožnik ravnal samovoljno, ko je popravil streho, nato pa pričel zatrjevati, da je šlo za nujno popravilo. Pritožnica se tudi ne strinja z razlago sodišča prve stopnje, da ne pridejo v poštev določila Stanovanjskega zakona. Sodišče bi moralo upoštevati Stanovanjski zakon kot lex specialis in ne ZOR. Po mnenju tožeče stranke sporna zadeva ne spada v "sodno pristojnost", tožeča stranka pa bi morala v skladu z določili Stanovanjskega zakona pričeti postopek v nepravdnem postopku. Tožnik sam navaja, da je tožena stranka solastnica enotne zgradbe na Rimski in Slovenski 6. Tožnik ni upošteval ostalih solastnikov hiše, zato pritožnica meni, da je podano pomanjkanje pasivne legitimacije, saj bi tožnika morala tožiti vse solastnike hiše. Prvostopno sodišče je iz z.k. izpiska ugotovilo le-to, da je tožena stranka res solastnica 386,50 m2, ni pa ugotovilo, da gre za poslovni prostor v višjem in nižjem traktu dvoriščne zgradbe. V konkretnem primeru gre za večjo poslovno stanovanjsko hišo, ki ima klet, pritličje, prvo nadstropje in dvoriščne objekte oziroma gospodarska poslopja. Izpodbija tudi matematični izračun tožečih strank, da je tožena stranka solastnica do 41,78%, če ima od 1742 m2 veliko nepremičnino v lastništvu 386,50 m2 poslovnih prostorov. Po izračunu tožene stranke znaša ta delež 22,18%. Sodišče tudi ni ugotovilo, da je poleg tožene stranke v z.k. izpisku navedenih kar še nekaj solastnikov objekta. Po mnenju tožene stranke vpisi v zemljiški knjigi ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Tožeča stranka je v tožbi sama navedla, da gre za objekt, ki ima dva vhoda, tj. na Rimski 6 in Slovenski 6. Glede na to je tožena stranka pri upravitelju SPL pribavila izpisek stanovanj za oba vhoda. Iz izpiskov, ki jih pritožnica prilaga kot dokazni novoti, naj bi bilo razvidno, da ima poslovno stanovanjski objekt glede na vhod z Rimske ceste 6 bruto površino 705,40 m2 (neto 676,79 m2) in 7 lastnikov trinajstih enot stanovanj oziroma poslovnih prostorov, glede na vhod s Slovenske ceste 6 pa bruto kvadraturo 925,78 m2 (neto 910 m2) in 6 lastnikov sedmih enot stanovanj oziroma poslovnih prostorov. Sodišče je tudi brez utemeljitve povzelo napačno stališče tožene stranke, da je za obračun stroškov, ki naj bi odpadli na toženo stranko, primeren ključ, ki ga za en vhod Slovenska 6 uporablja upravitelj SPL za delitev stroškov energije, upravljanja, hladne vode in smeti. Po tem ključu je po mnenju pritožnice razumljivo, da odpade večji strošek na poslovne prostore kot pa na stanovanja, zato se tožena stranka ne strinja s takšno delitvijo. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Na pritožbo sta tožnika odgovorila, pri čemer predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu in priglašata svoje stroške. Pritožba je utemeljena. V obravnavanem primeru tožena stranka v pritožbi zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe Stanovanjskega zakona (SZ). Po določbi četrtega odstavka 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v povezavi z drugim odstavkom 31. členom SZ je za nujno popravilo strehe večstanovanjske hiše, ki je v solasti pravdnih strank, potrebno soglasje vseh solastnikov. Vendar pa, če do sporazuma med solastniki ne pride, posel pa je nujen in neodložljiv, se za odločanje v sporu uporabijo pravila o poslovodstvu brez naročila. Popravilo strehe v solastnini, ki ga brez soglasja opravi solastnik (gestor), je tuj posel, kolikor se nanaša na solastni delež drugega gospodarja; za povračilo nujnih in potrebnih izdatkov v zvezi s takšnim poslom pa se solastnik utemeljeno sklicuje na pravila o poslovodstvu brez naročila, če posla ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist (220. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). O gestijskem zahtevku pa sodišče odloča v pravdnem postopku, saj za razrešitev takšnega spornega razmerja ni predvidena uporaba pravil o nepravdnem postopku po 3. odst. 15. člena ZTLR, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za nujno gestijo in je pravilno odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Povsem utemeljeno je sledilo izpovedbi prve tožeče stranke, da je konec spomladi 1996 pričela zamakati streha, tako da je tožnikoma v kuhinji nastal dva do tri metre velik madež. Poleg tega je bilo s strani Inšpektorata za okolje in prostor ugotovljeno (A6), da je streha v fazi rušenja in jo je potrebno v 90 dneh popraviti, kar daje dodatno dokazno težo izpovedbi tožnika glede nujnosti prenove strehe. Četudi pooblaščenec tožene stranke ni bil vabljen na zaslišanje strank na narok dne 28.3.1997, to ne more iti v škodo procesnih pravic tožene stranke, kot procesno zmotno opozarja pritožba, ker je bila pravilno vabljena (list. št. 5 spisa), saj sta pooblaščenca tožene stranke vložila njeno pooblastilo v spis šele potem, ko so bile stranke že povabljene na glavno obravnavo in bi lahko o razpisanem naroku svojega pooblaščenca obvestila sama tožena stranka. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede razlogov sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki opravili nujno in potrebno prenovo dela strehe s tem, da sta najeli za izvajalca del podjetje G., ki sta mu plačali za opravljeno delo po izstavljenih računih. Neupoštevna je trditev pritožnice, da tožnika nista o nujnem popravilu pravočasno obvestila tožene stranke. Na opustitev notifikacijske dolžnosti tožnikov bi se lahko tožena stranka upravičeno sklicevala le v primeru, če bi zaradi ravnanja tožnikov izgubila možnost zavarovanja svojih koristi,česar pa ne zatrjuje. Kar zadeva sklicevanje pritožnice, da je odločba Inšpektorata ni zavezovala k popravilu, ker se poimensko ne nanaša na toženo stranko, je treba odgovoriti, da je iz vsebine odločbe razvidno, da je bila streha poslovno stanovanjske hiše v fazi rušenja, torej nujno potrebna takojšnjega popravila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka solastnica poslovno stanovanjske hiše, zato tožnika, ki sta delovala tudi v njeno korist, upravičeno tudi od nje zahtevata sorazmerni delež stroškov. Zavrniti je treba tudi ugovor tožene stranke, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Nobenega razloga ni, da bi tožnika morala tožiti vse solastnike poslovno stanovanjske hiše, saj le-ti s toženo stranko niso nujni sosporniki. Stvar tožnikov pa je, proti kateremu izmed solastnikov bosta uveljavljala pravico do nadomestila nujnih izdatkov, seveda v sorazmernem delu, ki ga je dolžan vsak izmed solastnikov plačati (šesti odstavek 15. člena ZTLR). Pač pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zgolj povzelo stališče tožnikov, da se za obračun deleža stroškov upošteva ključ, ki ga porablja upravitelj SPL za delitev stroškov energije, upravljanja, hladne vode in smeti. Pri tem je treba ugotoviti, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo razlogov o tem, kolikšen delež stroškov gre tožnikoma po navedenem ključu, niti ni pojasnilo uporabljenega kriterija, po katerem bi bilo moč preizkusiti vtoževano terjatev, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti priznalo tožnikoma. Tožnika sta v tožbi sicer med drugim res navedla, da je upravljalec zgradbe SPL tožnikoma poslal podatek o delilnem ključu, po katerem znaša delež stroškov v zgradbi, ki odpadejo na toženo stranko, 65,10%, vendar pa pri izračunu povrnitve stroškov potem navedenega ključa nista uporabila, kar prvostopno sodišče očitno prezre. Tožnika sta delež stroškov v znesku 518.567,14 SIT izračunala glede na solastniški delež tožene stranke pri poslovno stanovanjskem objektu, vpisanem v zemljiški knjigi v izmeri 386,50 m2, kar predstavlja po trditvah tožnikov 41,75% od kvadrature zgradbe 925,75 m2. Zato je imela prav tožena stranka, ko je med postopkom zatrjevala, da že matematični preizkus prisojenega zneska pokaže, da tožnika nista upoštevala delilnega ključa SPL. Tako se izkaže, da je podana torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, saj je izrek v nasprotju z razlogi o odločilnih dejstvih. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in na podlagi prvega odstavka 369. člena ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena ZPP (Ur.l.RS, št. 26/99) sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo torej o zadevi ponovno razsoditi. Glede na razveljavitveni razlog pa se bo moralo prvostopno sodišče šele opredeliti do trditvene podlage tožbe glede višine terjatve (ponujenega kriterija delitve stroškov popravila v sorazmerju s solastniškim deležem tožene stranke na hiši) in v tej zvezi tudi preveriti pravilnost zatrjevanih dejstev (ki predstavljajo podlago tožbenega izračuna vtoževanih stroškov), katerih spornost pritožba na novo uveljavlja. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 627/2006
• VSL sodba I Cp 1720/99
• VSL sodba II Cp 933/2001