VSL sodba II Cp 476/99

Jedro

Z objavo seznama v časopisu je tožena stranka kršila pravice tožnikov do osebnega dostojanstva, zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Sklicevanje tožene stranke na pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja v tem primeru ni utemejeno, ker je ta pravica zaradi poseganja v druge človekove pravice omejena.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka V d.o.o. Ljubljana, je dolžna plačati tožniku Milanu F. 700.000,00 SIT, tožniku Antonu R. prav tako 700.000,00 SIT, vse to z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1998 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 58.084,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 30.187,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku Milanu F. 1.500.000,00 SIT odškodnine, tožniku Antonu R. pa prav tako 1.500.000,00 SIT odškodnine, oboje z obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dne 22.9.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek (za vsakega do zahtevanih 5.000.000,00 SIT) je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 58.084,00 SIT. Tako je razsodilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka kot izdajatelj lista D... dne 14.11.1996 objavila članek z nadnaslovom Udbovski dosjeji in podnaslovom Cilji, organizacija in imena tajne politične policije ter naslovom Tajno prisluškovanje in snemanje, tudi seznam delavcev PC SDV M..., ki ga je poimenovala Izvirni seznam aktivnih delavcev Udbe in vojaških rezervistov (veljaven za leto 1990) ter v tem seznamu imeni obeh tožnikov. Zaradi kršitve njunih ustavnih pravic je ugotovilo, da sta tožnika pretrpela duševne bolečine ter zanje vsakemu prisodilo odškodnino. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka odgovorna za duševno stisko, ki sta jo po ugotovitvah sodišča utrpela tožnika zaradi objave njunega imena. Sodišče sprejema izpovedbo tožnikov, da sta bila v rezervnem sestavu službe državne varnosti ter le to in prav nič drugega je o tožnikih navedla tožena stranka. Ko je tožena stranka ob imenih obeh tožnikov zapisala tudi, kje sta zaposlena, je iz tega implicite razvidno, da tožnika nista bila aktivna delavca Udbe, ampak sta bila vojaška rezervista v rezervnem sestavu SDV, kot sta tudi sama izpovedala. Tožena stranka je torej objavila resnično informacijo, ki je tožnika nista zanikala. Podatkov, ki so o njiju navedeni v "seznamu", tožnika nista zanikala. V članku, v okviru katerega je bil objavljen seznam, o tožnikih ni zapisana niti beseda. Članek ju ne omenja, govori pa na sploh, kaj je delala Udba, to je predhodnica SDV. Tožena stranka ni ravnala protipravno, saj je podatke o tožnikih objavila, ker so resnični in kot taki služijo kot prikaz konkretne, osebne dimenzije organizacije, o kateri je pisala pet let po osamosvojitvi kot o zgodovinskem fenomenu na Slovenskem v prejšnji državi. Tožena stranka pri objavi člankov in konkretnih oseb, ki so bile delavci ali rezervisti SDV ni bila nikakršen "upravljalec zbirke podatkov" v smislu Zakona o varstvu osebnih podatkov. Zato je zmotno zaključevanje prve sodbe, da naj bi tožena stranka kršila določbo 1. odst. 10. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov. Sodba tudi trdi, da naj bi šlo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, časti ali pravice osebnosti, vendar ne pove, za katero pravico osebnosti naj bi šlo in v čem naj bi bila kršitev določene konkretne pravice osebnosti. Sodišče tudi ne navaja, v čem naj bi bila z objavo podatkov tožnikov podana razžalitev dobrega imena in časti tožnikov, saj tožena stranka z objavo njunih podatkov razžalitve ni storila. Vsi podatki so točni in resnični in jih tožnika nista zanikala. Kot rezervista SDV sta neprofesionalno opravljala določeno uradno dolžnost v okviru državnega organa prejšnje države. Vsak državljan je za svoje delo in ravnanje odgovoren. Če sta tožnika to, da sta bila vojaška rezervista SDV svojcem, sodelavcem in znancem prikrivala in so ti šele z objavo zvedeli za to resnično pripadnost tožnikov ter jih na podlagi objave povsem neustrezno poimenovali "Udbomafijca" ali se celo odvrnili od njiju, tožena stranka za to škodo ni odškodninsko odgovorna. Tožena stranka je objavila zgolj resnične podatke za ilustracijo zgodovinskega dokumentiranja dela nekega državnega organa. Duševno stisko morata tožnika pripisati kar sama sebi, če sta je deležna. Ob takem stanju stvari je za toženo stranko nesprejemljiva odločitev sodišča glede višine odškodnine. Sodišče je zmotno štelo, da je šlo za takšno stopnjo bolečin ter njihovo trajanje v smislu določbe 200. čl. ZOR, da bi bila upravičena tako visoko dosojena odškodnina, ki ni v nikakršnem sorazmerju z nižjimi odškodninami za duševne bolečine zaradi obrekovanj, žaljivih obdolžitev in razžalitev, če se omenijo samo ta škodna dejanja, storjena s tiskom. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da pritožba ni utemeljena in poudarja, da tožeča stranka ni vlagala tožbe zaradi nepravilnosti v osebnih podatkih tožnikov, ampak zaradi nedopustne manipulacije s podatki tožnikov, ko je tožena stranka v okviru članka z izrazito pejorativno konotacijo o delu organizacij Udbe in SDV vključila osebne podatke o tožnikih, ki s početjem obeh navedenih organizacij, ki jih omenja članek, nista nima imela nikakršne povezave. Ustava zagotavlja varstvo osebnih podatkov in prepoveduje njihovo uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Tožena stranka je torej kršila določbe Ustave, zato je sodišče določilo primerno odškodnino. Pritožba je delno utemeljena. Tožena stranka ne izpodbija dejanskega stanja, zato šteje pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča za pravilne in tudi sicer nima pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja. Ko pa tožena stranka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, nasprotuje tako odškodninski odgovornosti tožene stranke v širšem smislu oziroma podlagi ter višini prisojene odškodnine. V prvem delu je pritožba neutemeljena, glede višine odškodnine pa je delno utemeljena. Tožena stranka je v listu D... dne 14.11.1996 na 17. strani pod nadnaslovom Udbovski dosjeji objavila seznam "aktivnih delavcev Udbe in vojaških rezervistov" za leto 1990 in sicer seznam oseb PC SDV M..., med katerimi sta tudi tožnika. Ugotovljeno je, da sta bila tožnika po vojaškem razpredu res v rezervnem sestavu navedenega podcentra službe državne varnosti, kar iz seznama ni razvidno. Tožena stranka sicer v pritožbi trdi, da je ob imenih obeh tožnikov na seznamu zapisano, kje sta zaposlena, kar naj bi pomenilo, da nista bila "aktivna delavca Udbe". Ta pritožbena trditev ne drži, kajti pri vseh trinajstih osebah s seznama je napisana njihova zaposlitev, kar pomeni, da iz seznama ni mogoče ugotoviti, kateri so bili aktivni delavci Udbe in kateri vojaški rezervisti. Navedena okoliščina pa ni odločilna, saj tožeča stranka ne utemeljuje svojega zahtevka na objavi neresničnih podatkov v seznamu in so zato večkratne pritožbene trditve, češ, da so o tožnikih objavljeni podatki resnični, brezpredmetne. Bistvena pa je povezanost članka z nedovoljenim "seznamom", ki je pripeljala do pripisovanja splošnega delovanja SDV (oziroma Udbe oziroma Politične policije), kot jo opisuje članek Tajno prisluškovanje in snemanje (3) konkretnim osebam, naštetim v seznamu poleg tega članka, torej tožnikoma in posledično do njune prizadetosti v časti in ugledu. Seznam oseb PC SDV M..., v katerem sta tožnika, je po svoji obliki in vsebini zbirka osebnih podatkov, ki ga je sestavil določeni državni organ v zvezi s svojim delovanjem, pri čemer niso utemeljene pritožbene trditve, da ne gre za nikakršne podatke iz kakšne evidence in da podatki ne predstavljajo nikakršne tajnosti. Glede na v spornem času veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS št. 8/90 in 19/91) predstavlja sporni seznam zbirko osebnih podatkov oseb, ki so bile v določenem razmerju (aktivni delavci in vojaški rezervisti) do določenega organa (PC SDV M...), upravljalec, (sestavljalec, zbiralec, obdelovalec, shranjevalec in posedovalec) zbirke podatkov, ki je bila po izpovedbah prič (H., B.), zaupna, pa je bil navedeni organ ali višji organ SDV v okviru svoje pristojnosti. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov proti ugotovitvi prvostopnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru časopisne objave spornega seznama za objavo osebnih podatkov iz zbirke osebnih podatkov, ki je bila objavljena v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Osebni podatki, zbrani v zbirki osebnih podatkov, se namreč lahko uporabljajo samo za namen, določen v zakonu (8. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov). Tožena stranka res ni upravljalec zbirke podatkov, kot pravilno trdi pritožba, vendar izpodbijana sodba tega niti ne zatrjuje. Sodba namreč pravilno ugotavlja, da je tožena stranka nepooblaščeno posredovala osebne podatke tožnikov javnosti, ko je seznam objavila, kar je pravilno ocenjeno kot kršitev 38. čl. Ustave, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov in prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Prvostopno sodišče je pravilno presojalo zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine zaradi posega v čast in ugled po Zakonu o obligacijskih razmerjih, ki z opredelitvijo splošnih načel za nastanek odškodninske obveznosti uresničuje varstvo človekovih pravic. Določbe navedenega zakona je treba tolmačiti v skladu z veljavno Ustavo Republike Slovenije in z ratificiranimi ter objavljenimi mednarodnimi konvencijami, zlasti s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS št. 33/94, MP št. 7). Tožeča stranka se je sklicevala na pravico do osebnega dostojanstva (34. čl. Ustave RS), pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. čl. Ustave RS) in na pravico do varstva osebnih podatkov (38. čl. Ustave RS). Navedene pravice varuje tudi 8. čl. EKČP. Tožena stranka pa se v postopku na prvi stopnji in v pritožbi sklicuje na pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja (39. čl. Ustave RS oziroma 10. čl. EKČP). Nobenega dvoma ni, da ustavne pravice posegajo druga v drugo in jih s tem omejujejo, tako da je potrebno ugotavljati ravnovesje med človekovimi pravicami in tehtati, ali je opravičen poseg sodišča. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče zaključilo, da sklicevanje tožene stranke na pravico do svobodnega izražanja in informiranja ne opravičuje tožene stranke do kršitev 34., 35. in 38. čl. Ustave RS in Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki jih je storila s sporno objavo. Pritožbeno sodišče se strinja s tem zaključkom, saj je pravica in dolžnost informiranja omejena tedaj, ko posega v drugo človekovo pravico, to je pravico do varovanja časti in ugleda, na katero se sklicujeta tožnika. Tožena stranka trdi, da je z objavo imen aktivnih delavcev Udbe in vojaških rezervistov uresničevala svobodo izražanja, saj je s tem prikazala del polpretekle zgodovine države. Čeprav je tožena stranka objavila članek o Udbi oziroma SDV in je res, da vsako organizacijo sestavljajo ljudje, objavljeni seznam "aktivnih delavcev Udbe in vojaških rezervistov" niti formalno niti vsebinsko ne prispeva k informiranju, po drugi strani pa skupaj z besedilom članka posega v čast in ogled tožnikov. Kot je bilo že navedeno, je tožena stranka kot nelegalni uporabnik zbirke podatkov nezakonito posredovala tajni seznam delavcev podcentra SDV M... in s tem kršila Zakon o varstvu osebnih podatkov. Vsebinsko pa je tožena stranka z objavo seznama trinajstih oseb kot članov podcentra SDV M... ustvarila vtis, da so te osebe ravnale tako nezakonito in negativno, kot je opisano v članku Tajno prisluškovanje in snemanje (3), katerega sestavni del je navedeni seznam. Delo službe državne varnosti je za polpretekli čas opisano s skrajno negativno konotacijo, pri tem pa tožena stranka v tem pravdnem postopku ni niti trdila niti dokazala, da bi tožnika, kot osebi z navedenega seznama, delovala tako, kot je opisano v članku. Ta službo Državne varnosti imenjuje Udba in Tajna politična policija ter opisuje tajno prisluškovanje, tajno sledenje ter tajno pregledovanje pisemskih pošiljk. Tožnika pa sta kot člana podcentra SDV M... bila kot rezervista (z drugo redno zaposlitvijo) zadolžena za globinsko zaščito državne meje v zvezi z emigrantskimi vpadi. Takima izpovedbama tožnikov ter njunemu zanikanju delovanja, kot je opisano v članku, je prvostopno sodišče utemeljeno verjelo, saj ni bilo niti nasprotnih trditev, niti dokazov. Tako se pokaže, da je tožena stranka objavila sicer prave osebne podatke obeh tožnikov in tudi resnični podatek, da sta bila oba vojaška rezervista v službi državne varnosti. V celoti gledano pa ne gre za resnično informacijo, kot trdi tožena stranka v pritožbi, saj je treba upoštevati pojavljanje tožnikov na seznamu "aktivnih delavcev Udbe in vojaških rezervistov" v kontekstu članka o Udbi v okviru enotnih naslovov, nadnaslovov in podnaslovov (Udbovski dosjeji; (cilji, organizacija in imena tajne politične policije; Tajno prisluškovanje in snemanje). Upoštevaje vse skupaj kot celoto, česar tožena stranka ne zanika, saj sama v pritožbi pripisuje seznamu naravo "ilustracije", je torej očitno, da informacija o tožnikih, ki izhaja iz celote, ni resnična, saj so jo napačno razumeli bralci, kot sta prepričljivo opisala tožnika v njunih izpovedih o reakcijah njune okolice na objavljeno v razmerju do njiju. Inforamcije v zvezi s tožnikoma so torej manipulirane, kakršne po Ustavi ne morejo biti varovane, predvsem pa, ko posegajo v druge človekove pravice, opravičujejo nujnost posega sodišča v zaščito teh drugih človekovih pravic. Zato je prvostopno sodišče utemeljeno dalo sodno varstvo tožnikoma, prizadetima v časti in ugledu zaradi ravnanja tožene stranke, ki je protipravno, v nasprotju s predpisu o varstvu osebnih podatkov objavilo informacijo, to je seznam delavcev PC SDV M..., vsebujoč navedbo obeh tožnikov in umeščen v članek s podnaslovom Cilji, organizacija in imena tajne politične policije. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z objavo kršila pravice tožnikov iz 34., 35. in 38. čl. Ustave RS, saj je bilo kršeno osebno dostojanstvo, zasebnost in osebnostne pravice ter varstvo osebnih podatkov, ker so bili podatki o tožnikih kot članih rezervnega sestava PC SDV M... objavljeni v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da prvostopno sodišče navaja, da naj bi šlo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, časti ali pravice osebnosti, vendar ne pove, za katero pravico osebnosti naj bi šlo in v čem naj bi bila kršitev določene konkretne pravice osebnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre prav za kršitev pravic, opisanih v navedenih treh členih Ustave oziroma v 8. čl. EKČP, za katere je civilnopravno varstvo v obliki odškodnine urejeno v 1. odst. 200. čl. ZOR, ki predvideva pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali pravice osebnosti. Protipravna objava podatkov pomeni poseg v zasebnost in osebno dostojanstvo, najkrajše rečeno, poseg v čast in ugled, kot je v bistvu presodilo tudi prvostopno sodišče, ko je ugotovilo močno prizadetost tožnikov zaradi sporne objave in to prizadetost tudi natančno obrazložilo. Iz razlogov prve sodbe je ugotoviti, da je bila prizadeta tako čast tožnikov, to je njuna zavest o lastni vrednosti, kot tudi ugled, to je veljava tožnikov v očeh drugih. Duševne bolečine oziroma prizadetost zaradi posegov v čast in ugled tožnikov predstavljajo pravno priznano vrsto škode, za katero gre prizadetim pravična denarna odškodnina. Tožena stranka v pritožbi meni, da ravnanje tožene stranke ni protipravno ravnanje in da za škodo ni odškodninsko odgovorna, če sta tožnika svojcem, sodelavcem in znancem prikrivala pripadnost tožnikov. Take trditve so zmotne iz razlogov, ki so bili že navedeni, poleg tega pa je dejstvo, da sta bila vojaška rezervista pri službi državne varnosti, njuna zasebna stvar in ne stvar javnosti, saj ni niti zatrjevano niti dokazano, da bi sama storila kakšno nezakonito dejanje, o katerem bi bilo treba obvestiti javnost. Poleg tega pa ni šlo za nevtralno objavo nekega seznama oseb, temveč za objavo kot ilustracijo članka, ki je negativno opisoval delovanje službe državne varnosti oziroma njene predhodnice Udbe. Zaradi takega konteksta so bralci časopisa D... v seznamu navedenim osebam pripisovali negativna dejanja Udbe oziroma službe državne varnosti, ki za oba tožnika niso izkazani, kar pa seveda bralcem ni znano. Od tod izvirajo reakcije okolice oziroma znancev proti tožnikoma, ki sta jih podrobno popisala, zaradi katerih so utemeljeno ugotovljene duševne stiske in prizadetosti tožnikov, torej škoda, ki izvira iz ravnanja tožene stranke, ki je sporni seznam objavila. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in pripada tožnikoma na podlagi 200. čl. ZOR denarna odškodnina, kot je pravilno razsodilo prvostopno sodišče. Pritožba tožene stranke, kar se tiče temelja, torej ni utemeljena. Prvostopno sodišče je na podlagi 200. čl. ZOR tožnikoma prisodilo denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, časti oziroma pravice osebnosti vsakemu po 1.500.000,00 SIT. Tožena stranka v pritožbi meni, da je odškodnina previsoka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu pritožba delno utemeljena, saj je prvostopno sodišče res delno zmotno uporabilo materialno pravo. Škodo, ki sta jo utrpela tožnika zaradi duševnih bolečin, ki so posledica protipravnega posega v njuno čast in ugled, je prvostopno sodišče precenilo. Ob ugotovitvi, da je bil poseg v pravice tožnikov storjen s tiskom v časopisu, je pravilno verjelo tožnikoma, da je bila zaradi časopisne objave prizadeta njuna čast. Ker so na prebrane informacije reagirali tudi sodelavci, okolje in družina, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, je bil nedvomno prizadet tudi ugled tožnikov. Njuno prizadetost oziroma duševno trpljenje je ob upoštevanju meril iz 200. čl. ZOR mogoče ob primerjanju z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse za tovrstne posege in škodo uvrstiti med srednje težke. Ker odškodnina v našem pravu nima penalne funkcije, ampak je satisfakcija oziroma zadoščenje za povzročeno negativno občutenje v človekovi duševnosti, je potrebna primerjava tudi z odškodninami v drugih škodnih primerih, ko gre za odškodnine za duševne bolečine v zvezi s poškodbami. Vse navedeno je narekovalo pritožbenemu sodišču presojo, da je v konkretnem primeru primerna odškodnina za vsakega tožnika v znesku 700.000,00 SIT in je zato spremenilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem je določena pravična odškodnina, sicer pa je pritožbo v preostalem delu, ker po uradni dolžnosti ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče odločitve o pravdnih stroških ni spremenilo. Prvostopno sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki, ocenjujoč, da je tožeča stranka uspela s približno 33 % svojega zahtevka. Tu gre za delno zmotno uporabo materialnega prava, ker je upoštevan samo uspeh strank po višini, ne pa tudi po temelju. Ob pravilni materialnopravni uporabi 2. odst. 154. čl. ZPP je bil delni uspeh tožeče stranke večji kot uspeh tožene stranke, kar velja še vedno tudi po odločitvi pritožbenega sodišča o spremembi višine odškodnine. Ker pa se je pritožila samo tožena stranka, odločitve o pravdnih stroških ni bilo mogoče spremeniti v njeno škodo. V pritožbenem postopku je tožena stranka delno uspela. Ni sicer uspela z bistvenim delom pritožbe v zvezi s temeljem zahtevka, glede višine odškodnine pa je uspela malo več kot s polovico. Uspeh tožene stranke v pritožbi je mogoče v celoti oceniti s 25 %, zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev tolikšnega deleža pritožbenih stroškov tožene stranke v znesku 30.187,00 SIT. Pri tem je upoštevalo v pritožbi sporni znesek 3.000.000,00 SIT ter Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 143/2005
• VSL sodba II Cp 1530/2004
• VSL sodba I Cp 1235/04