VSL sklep II Cp 1332/99

Jedro

V primeru, da je pogodba, na podlagi katere je kupec plačal kupnino, nična, ima pravico do njenega vračila, v skladu z načelom denarnega nominalizma.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo, naj tožnikoma plača 292.637,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 252.637,00 SIT od 19.9.1991 dalje do plačila in od zneska 40.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe dalje, vse v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo ter še odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj sodbo v ugoditvenem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik se zoperstavlja prvemu sodišču, saj, pravi pritožnik, sodišče ni tisto, ki bi ocenjevalo, ali je neko zakonsko pravilo pravično ali ne. V zvezi s tem opozarja na vnovično kršitev načela denarnega nominalizma. Dalje zatrjuje, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Glede odškodninskega dela tožbenega zahtevka še vedno ugovarja pasivno legitimacijo saj naj bi škoda nastala z opustitvijo dejanja javnega pravobranilca. Glede tega dela pa, pritožnik navaja še, da je sodišče napačno priznalo valorizirane zneske na dan ugotovitve ničnosti, čeprav je škoda nastala takrat, ko sta tožnika projekt plačala in ne šele z ugotovitveno sodbo. Ker pa tožnika ne zahtevata zakonitih zamudnih obresti od dejanskega trenutka nastanka škode, marveč od sodbe iz leta 1991 dalje, bi jima moralo sodišče priznato obresti šele odtlej in to od nevalorizirianega zneska. Pritožnik zaključuje, da sta po podatkih sodbe tožnika prevozila 565 km, kilometrina za to razdaljo pa znaša 20.340,00 SIT. V presežku sodbe torej ni mogoče preizkusiti. Pritožba je utemeljena. Vtoževani in obenem prisojeni znesek se sestoji iz treh delov. 211.537,00 SIT predstavlja vsoto, do katere naj bi bila tožnika upravičena, ker je bila prodajna pogodba nična ter sta zato po določbi 104/1. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR upravičena do kupnine, ki sta jo na podlagi te pogodbe plačala toženi stranki. Prvo sodišče pa je ob odločanju o tem delu zahtevka vnovič napačno uporabilo materialno pravo, saj se je poslužilo pravnega pravila iz drugega dela navedene določbe. Sodišče gradi na izhodišču, da zaradi padca vrednosti denarja ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let ter denominacije, vrnitev danega ni mogoča. Navedeno pa ne drži ter izrecno nasprotuje načelu denarnega nominalizma (394.člena ZOR), v skladu s katerim mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost. Pogodbena izpolnitev tožnikov je bila plačilo kupnine (v splošnem jeziku 104/1 čl. ZOR to pomeni, da sta na podlagi pogodbe dala denar). V skladu s citirano določbo mora torej tožena stranka ta denar vrniti. Na to, da mora vrniti točna ta in ne kakšen drug znesek pa napotuje uporaba pravila iz 394.člena ZOR. Ker je vrnitev danega torej mogoča, sodišče ne bi smelo uporabiti drugega dela pravila iz 104.člena ZOR, po katerm mora dolžnik dati ustrezno denarno nadomestilo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je v obravnavani zadevi ostalo nerazčiščeno tudi dejansko stanje. Dejstvo, ki ga je upoštevaje načelo kontradiktornosti potrebno v pravdi še ugotoviti je, kolikšna je bila kupnina. Od tega vprašanja je namreč odvisno, koliko je tožena stranka dolžna. Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (370/1 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Drugi del zahtevka predstavlja vsota 41.000,00 SIT, kolikor naj bi bila škoda, ki sta jo utrpela tožnika s tem, ker sta v dobri veri, da je pogodba veljavna, naročila in plačala projektno dokumentacijo za svojo parcelo. Sodbo je bilo potrebno tudi v tem delu razveljaviti. Prvo sodišče se je postavilo na stališče, da v tem primeru ne gre za čisto denarno obveznost, saj naj bi tožencema škoda nastala šele tedaj, ko projektne dokumentacije nista mogla uporabljati, to pa je odtlej, ko je bila ničnost sodno ugotovljena. Od takrat dalje je sodišče tožnikoma tudi priznalo zakonite zamudne obresti. Takšna odločitev je nedvomno napačna, razlogi prvega sodišča pa so nejasni in odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kadar gre za škodo, ki jo je v denarju šele potrebno ovrednotiti (nedenarna terjatev), se ta odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (189/2 člen ZOR). Kadar pa gre za čisto denarno terjatev (škodo, ki se že v svojem bistvu odraža v denarnih sredstvih - čista denarna terjatev), pa je ta izražena v denarnem znesku že od samega začetka (v obravnavani zadevi bi to pomenilo od takrat, ko sta tožnika izdelavo glavnega projekta plačala). Vsakršna drugačna rešitev je brez pravne podlage, izvzemši možnost, da kakšen drug zakon odreja kaj drugega (189/2 čl. ZOR). Prvo sodišče pa je, ne da bi za to navedlo razloge, ubralo tretjo pot, ko se je postavilo na stališče, da gre v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, odškodnino pa je odmerilo po cenah na dan ugotovitve ničnosti. Odločitve sodišče ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi nejasni (se pa nakazuje, da je odločitev iz zgoraj navedenih razlogov napačna). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, kdaj je odškodninska terjatev zapadla (torej z drugimi besedami: kdaj je nastala škoda - 186. člen ZOR). Glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje (da sta tožnika plačala stroške glavnega projketa, a od tega nista imela nobene koristi, ker je bila pogodba nična) velja v napotkih prvemu sodišču opozoriti na določbo, ki pravi, da je škoda zmanjšanje nekega premoženja (155.člen ZOR); v skladu z navedenim je namreč za ugotovitev dneva zapadlosti bistveno to, kdaj je bilo premoženje tožnikov zmanjšano. Tretji del tožbenega zahtevka, ki predstavlja znesek 40.000,00 SIT pa predstavlja odškodnino za škodo, ki sta jo imela tožnika s prevoznimi stroški. Sodišče se je pri ugotovitvi višine škode oprlo na določbo 223.člena ZPP/77, torej je višino škode ugotovilo po prostem preudarku. Ugotavljanje višine škode po prostem preudarku je še vedno ugotavljanje dejanskega stanja, pri katerem sodišče ni v celoti odvezano dolžnosti, da resničnost dejstev ugotavlja z dokazi, opravi dokazno oceno ter navede razloge o odločilnih dejstvih. Namen citiranega procesnega pravila je v tem, da zapolni vrzel med razpoložljivimi dokazi in matematično natančnim zneskom škode oziroma, da v primerih, ko bi natančno ugotavljanje višine škode povzročalo nesorazmerne težave, zaradi načela ekonomičnosti postopka le-tega poenostavi. Poudarek navedenega je predvsem v tem, da sodišče prekrši pooblastilo, ki mu ga daje določilo 223.člena ZPP/77, če s tem opravičuje samovoljnost. Sodišče mora namreč upoštevati vse okoliščine, ki so mu na voljo. V danem primeru pritožba ugotovitev višine škode graja ter navaja, da je znesek odločno presega dejansko škodo. Ker prvo sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, kako je upoštevaje razpoložljiva dejstva in dokaze s pomočjo prostega preudarka ugotovilo višino denarnega zneska, odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče ugotavlja, katere poti vse sta morala tožnika opraviti, koliko kilometrov so te poti dolge, nato pa se že nasloni na prosti preudarek in določi, da je 40.000,00 SIT tisti znesek, ki ga je v tej zadevi potrebno priznati. Ker je uporaba prostega preudarka v tem delu povsem neobrazložena, sodbe ni mogoče preizkusiti ter jo je bilo potrebno tudi v tem delu razveljaviti. Sodišče naj v ponovljenem postopku upoštevaje razpoložljive dokaze ter splošno znana dejstva ter življenske izkušnje ugotovi in obrazloži do kolikšnega zneska odškodnine sta iz tega naslova upravičena tožnika. Morebitno vrzel zaradi velike časovne odmaknjenosti pa naj premosti z uporabo prostega preudarka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu (1.in 3. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem se je poslužilo možnosti iz 371.člena ZPP/77, saj je prvo sodišče v ponovljenem postopku ravnalo v popolnem nasprotju z napotki, ki mu jih je v skladu s 377.členom ZPP/77 dalo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 84/2000
• VSK sodba I Cp 185/2004
• VSL sodba I Cpg 1188/99