VSL sklep II Cp 1308/2000

Jedro

Zastaranje obveznosti za povrnitev izdatkov za preživljanje začne teči šele s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi očetovstva.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (1. in 3. točka izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 5,485.539,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2000 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo ter toženca zavezalo, da mora tožnici povrniti 523.862,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 19 %-nim davkom na dodano vrednost od 15.5.2000 dalje. Zoper ugoditveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje toženec in navaja, da je tožničina terjatev zastarala ter da je zato upravičena kvečjemu do izdatkov, ki jih je imela za preživljanje svoje hčerke v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožbe. Nepravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je sporna terjatev nastala v trenutku pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi očetovstva. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o izdatkih, ki jih je imela tožnica s preživljajem hčerke. Sodišče se sklicuje zgolj na seznam, ki ga je sestavila hčerka pravdnih strank, in na katerega se je tožnica sklicevala, ter štelo za dokazano, da je tožnica dokazala tudi višino zahtevka. Omenjeni seznam pa je v bistvu le spisek želja, ne pa dokaz, da so bili vsi navedeni predmeti dejansko kupljeni. Tožnica ni predložila nobenega računa ali drugega dokazila, da so bili ti predmeti v resnici kupljeni. Višino izdatkov za preživljanje hčerke bi bilo treba dokazati z izvedencem. Tožnica je specificirala obleko in obutev, ki naj bi bila kupljena od 1.10.1989 do 1.10.1990, pri čemer so enake potrebščine navedene za naslednje leto, torej za čas od 1.10.1990 do 1.10.1991. V tem času si je hči pravdnih strank kupila skupaj 6 parov čevljev, 2 para športnih copat, 2 jakni, 5 puloverjev, 4 bluze in ostalo. Več kot očitno je, da v dveh letih hči pravdnih strank takih potreb ni imela ter da ji toliko garderobe ni bilo treba kupiti. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni ugovarjal valorizacijam. Zmotna pa je tudi ugotovitev, da je stroške le grajal, saj je osporaval stroškom v celoti. To pa pomeni, da bi morala tožnica predložiti še kakšen drug dokaz, ne pa le seznam izdatkov za preživljanje hčerke pravdnih strank. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev, da naj bi toženec k izdatkom prispeval 70 %, tožnica pa 30 %. V kritičnem času je imel namreč toženec preživninsko obveznost do treh mladoletnih hčera (ne do dveh, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje), v času pred upokojitvijo pa je tudi bolj malo delal, tako da ni imel ravno visokih dohodkov. Po letu 1990 se je upokojil in ima nizko pokojnino. Drugega premoženja, razen nekaj podedovanih kmetijskih zemljišč nima. Po drugi strani pa je imela tožnica zgolj eno preživninsko obveznost ter dobro plačo kuharice v E. Sicer pa bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno. Pritožba je utemeljena. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je o zahtevku že pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da gre tu za različna zahtevka. Prvi (o katerem je že pravnomočno razsojeno) je bil namreč postavljen v tuji valuti, kar je bil tudi razlog, da ga je sodišče zavrnilo. Zavrniti je treba tudi naziranje, da je zahtevek delno zastaran. Sodba o ugotovitvi očetovstva je sicer res deklaratorna. Očetovstvo je namreč družinskopravno razmerje, ki nastane z otrokovim rojstvom. Sodba ne spreminja dejanskega biološkega razmerja. Zato se na prvi pogled zdi, da bi tožnica zahtevek iz 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko uveljavljala že od takrat, ko so ji posamezni izdatki s preživljanjem otroka nastali. Vendar, če upoštevamo načelo dispozitivnosti (prvi odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zlasti pa pravilo, da o statusnih zadevah ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju (razen, če zakon ne določa drugače), da se torej status fizične osebe lahko ugotovi le s sodbo, ki mora imeti učinke zoper vse, se pokaže, da je tožnica dobila pravico zahtevati povrnitev preživninskih stroškov (torej zahtevek) s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi toženčevega očetovstva. Ta sodba je omogočila realizacijo pravnega razmerja, ki je v latentni obliki obstajalo že od otrokovega rojstva. Do pravnomočnosti te sodbe je bila sporna obveznost nepopolna. Tožnica je imela le pravico ne pa tudi zahtevek. Glede na to, da biološki oče nima možnosti realizirati pravice in obveznosti do svojega otroka vse dotlej, dokler ni njegovo očetovstvo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ima taka deklaratorna sodba o očetovstvu glede na svoje posledice tudi lastnosti konstitutivnih sodb. V konkretnem primeru je namreč obveznost za povrnitev stroškov preživljanja iz nepopolne preoblikovala v popolno. To pa pomeni, da je zastaranje začelo teči šele s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi očetovstva. Tedaj je namreč tožnica pridobila pravico od toženca terjati izpolnitev obveznosti, ki je do tedaj obstajala le v latentni obliki oz. kot nepopolna obveznost (prim. prvi odst. 361. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Stališče sodišča prve stopnje, da sporna obveznost ni zastarala, je torej pravilno. Tisti, ki je imel stroške zaradi preživljanja, lahko zahteva povrnitev teh stroškov od preživninskega zavezanca samo v tistem obsegu, ki ustreza obveznosti te osebe po določbah ZZZDR. To pomeni, da mora sodišče tu ugotoviti vse, kar bi bilo treba ugotavljati v preživninski pravdi: potrebe otroka in preživninske možnosti staršev. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v metodo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo izdatke, ki jih je imela tožnica s preživljanjem hčerke pravdnih strank. Ker gre za dolgo obdobje več let nazaj (od leta 1971 do leta 1991), teh izdatkov ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo. Zato je tu nujna uporaba prostega preudarka (216. čl. ZPP), ki pa sodišča ne odvezuje, da stori vse, kar je v konkretnem primeru primerno oz. smotrno, da bi bile ugotovitve o višini zahtevka čim realnejše. Sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo. Višino potrebnih izdatkov je ugotovilo s tožničino specifikacijo stroškov po posameznih letih (ki sta jo potrdili ona sama, zaslišana kot stranka ter priča Tadeja T. - hči pravdnih strank in ki ji je toženec le pavšalno ugovarjal. Njegova edina konkretna pripomba je v tem, da si je hči pravdnih strank med študijem kupila 6 parov čevljev, 2 para športnih copat, 2 jakni, 4 hlače, 5 puloverjev in 4 bluze, kar naj bi bilo po njegovem pretirano. S takim očitkom pa ne bi mogel uspeti, zlasti če imamo pred očmi v specifikaciji naveden ceno obutve (4.000,00 SIT za par čevljev) in druge garderobe. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo. Kajti sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je hči pravdnih strank prejemala otroški dodatek in štipendijo. Za ugotavljanje višine preživnine oz. višine potrebnih izdatkov za otroka so namreč odločilne nekrite potrebe otrok. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti drugi odst. 350. čl. ZPP) je tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Razen tega pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, za koliko so bile (ob podobnih plačah in pokojninah pravdnih strank) zmanjšanje toženčeve preživninske zmožnosti zaradi preživninske obveznosti do drugih dveh otrok. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Ob ponovnem obravnavanju bo torej treba ugotoviti, ali je hči pravnih strank prejemala lastne dohodke (otroški dodatek in štipendijo) ter te morebitne dohodke odšteti od ugotovljenih stroškov za hčerkino preživljanje, ugotoviti pa bo treba tudi, za koliko so bile zaradi preživljanja drugih dveh otrok zmanjšane toženčeve preživninske možnosti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1073/2003
• VSL sklep IV Cp 5619/2005
• VSC sodba Cp 938/2005