VSL sodba II Cp 570/99

Jedro

Le dovolj intenzivno in dolgotrajno trpljenje oškodovanca upravičuje do denarne satisfakcije. Pritožbeno sodišče povsem sprejema popolne in pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožnica ni pretrpela duševnih bolečin večje intenzivnosti in daljšega trajanja ter da tudi druge, natančno ugotovljene okoliščine primera, prisoje denarne odškodnine ne upravičujejo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške 55.718,75 SIT v roku 15 dni.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 3,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, da je dolžan v časopisih Delo in Dnevnik v osmih dneh po pravnomočnosti obsodilne sodbe na lastne stroške sodbo objaviti v celoti, z naslovom v velikosti 3 stolpcev ter da je dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP/77 pritožuje tožnica, ki predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopnemu sodišču očita, da njegova odločitev temelji na napačnih dejanskih izhodiščih, saj sodišče ne zanika, da klici v zvezi z objavo spornega članka pritožnici niso povzročili vznemirjanja in določene prizadetosti. Ob tem pa, ko tudi verjame tožnici v zvezi z neresničnostjo informacij v spornem članku, je tako sklep sodišča, da tožbeni zahtevek (kljub navedenim ugotovitvam) ni utemeljen, v nasprotju z obrazložitvijo in se ga zato ne da preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77). Sodišče, ki je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 200. člena ZOR, pa je povsem spregledalo določbo drugega odstavka istega člena, ki opozarja na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. V zvezi s tem pritožba poudarja, da so pravice osebnosti na ustavno raven povzdignjene človekove pravice, katerim že iz tega razloga ne gre jemati velikega pomena za psihično in splošno počutje posameznika. Tožnica opravlja poklic takšne vrste, ki ga je potrebno opravljati objektivno in nepristransko, dokazni postopek v konkretni zadevi pa je dokazal, da je sporni članek zasejal dvom o tožničini nepristranskosti. Pri tem narava in vsebina glasila nista odločilnega pomena. Opozarja tudi, da na samo dejstvo nastanka škode izčrpanje pravice objave popravka v 30-dnevnem roku, katera se omenja v razlogih izpodbijane sodbe, ne vpliva. Nadalje navaja, da so duševne bolečine, njihova intenzivnost in trajanje pravni standard, katerega sodišče zapolni v vsakem konkretnem primeru, v obravnavanem pa je sodišče preseglo svoje strokovno znanje in vedenje (zmotno ugotovilo dejansko stanje), ko je odločilo, da je intenzivnost duševnih bolečin tožnice bila zanemarljiva. Ker pa temu ni bilo tako in če tega brez strokovne pomoči v ponovljenem postopku ne bo mogoče ugotoviti (kar naj oceni sodišče), tožeča stranka predlaga, da se zaradi pravilne ugotovitve intenzivnosti tožničinega psihičnega trpljenja v zadevi angažira izvedenec psiholog. Zmotno je tudi stališče sodišča, da duševne bolečine, ki jih oškodovanka trpi zaradi kršitve osebnostnih pravic, niso dovolj intenzivne, če ni potrebovala psihiatrične pomoči oziroma pomirjeval, saj je trpljenje lahko intenzivno tudi v okviru "normalnega funkcioniranja" posameznika. Tudi, če bi obveljalo zmotno stališče, da intenziteta duševnih bolečin tožnice ne opravičuje denarne odškodnine, pa to ne more biti razlog, da sodišče ni ugodilo zahtevku na objavo sodbe, saj po 199. členu ZOR ta oblika "povrnitve negmotne škode" ni vezana na nikakršne dodatne pogoje, kot sicer velja po 200. členu ZOR. Ker je sodišče po temelju v bistvu priznalo utemeljenost zahtevka, bi potem moralo dovoliti povrnitev škode tudi z objavo sodbe. Toženec je na pritožbo odgovoril, pri čemer pritrjuje sodbenim ugotovitvam in razlogom ter še dodatno pojasnjuje naravo tožničinega dela kot voditeljice informativne oddaje POP TV "24 ur", vpliv objave spornega članka na porast tožničine priljubljenosti, naravo javnega glasila in rubrike, v kateri je bil objavljen sporni članek ter odzive strokovne - novinarske javnosti na objavo, pri čemer v dokaz svojih trditev prilaga dokazila. Pritožba ni utemeljena. V zvezi z uveljavljano kršitvijo pravil pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77) pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe popolnoma jasni in razumljivi ter zato konsistentni, sprejeta odločitev pa njihova logična pravna posledica. Tako tudi konkretno uveljavljana procesna kršitev ni podana, pri čemer je treba poudariti, da iz navedenega pritožbenega razloga tudi ne more biti. Prvostopno sodišče namreč kljub temu, da po ugotovitvi posega v osebnostne pravice tožnice in njenega določenega vznemirjenja in prizadetosti, nato terjane odškodnine ne prisodi, ne stori (ne more storiti) očitane procesne kršitve, pač pa le pravilno uporabi materialno pravo, saj istočasno tudi ugotovi, kar pritožba ob uveljavljanju procesne kršitve prezre, da zaradi premajhne intenzivnosti in prekratke dobe trajanja tožničinega vznemirjenja in prizadetosti ter zaradi drugih ugotovljenih okoliščin, tožnica do odškodnine ni upravičena. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene druge, uradno upoštevne kršitve pravil postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP/77. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna je namreč prvostopna presoja, da vsakršen poseg v osebnostne pravice ne predstavlja podlage za prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po prvem odstavku člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZOR), v kolikor okoliščine primera tega ne opravičujejo, zlasti pa, v kolikor stopnja duševnih bolečin ter njihovo trajanje ne dosežejo določene intenzitete. Glede na navedeno pravno podlago ter v skladu s sodno prakso, le dovolj intenzivno in dolgotrajno trpljenje oškodovanca upravičuje do denarne satisfakcije. Pritožbeno sodišče povsem sprejema popolne in pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožnica ni pretrpela duševnih bolečin večje intenzivnosti in daljšega trajanja ter da tudi druge, natančno ugotovljene okoliščine primera, prisoje denarne odškodnine ne upravičujejo. Kot že rečeno, so obravnavani razlogi izpodbijane sodbe popolni, zaradi česar jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, vsakršno njihovo dodatno pojasnjevanje pa bi bilo odveč. Večje intenzitete bolečin niti daljšega trajanja od tistih, ki jih v skladu s tožničino lastno izpovedbo ugotavlja prvostopno sodišče, jim tudi ne moreta podeliti v pritožbi zatrjevani dejstvi kršitve ustavno priznanih človekovih pravic ter narava poklica, ki ga tožnica opravlja. V nadaljevanju pritožba sicer pravilno ugotavlja (v nasprotju s trditvami glede uveljavljane kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77), da se je sodišče pri presoji upravičenosti do denarne odškodnine oprlo na določilo prvega odstavka 200. člena ZOR. Napačno pa je pritožbeno stališče, da bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati tudi kriterije po drugem odstavku 200. člena ZOR. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče očitno drugega odstavka 200. člena ZOR ni prezrlo, saj določba navedenega odstavka opredeljuje predvsem kriterije pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pa so upoštevni le v primeru, da obstoji temeljni element za tovrstno škodo, ki je določen v prvem odstavku 200. člena ZOR in sicer kot že večkrat omenjeno, določena intenzivnost in trajanje psihičnega trpljenja. V nadaljevanju pritožba spet pravilno poudari, da predstavljajo duševne bolečine pravni standard, katerega sodišče s svojimi dejanskimi ugotovitvami zapolni v vsakem konkretnem primeru. V tem primeru, ko je sodišče popolnoma sledilo opisu tožničine lastne prizadetosti zaradi objave spornega članka, pri čemer upravičeno pri sodišču ni vzbudila prav nikakršnega dvoma, da bi bila intenziteta trpljenja hujša in njegovo trajanje daljše, kot je sama opisala, ni prav nobenega razloga dopolnjevati postopka s predlaganim izvedencem psihologom. Le-ta v pravdnem postopku nastopi le takrat, ko sodišče potrebuje določeno strokovno psihološko znanje, pa seveda samo z njim ne razpolaga, vendar tega specialnega znanja v obravnavanem primeru nikakor ne potrebuje. Tožnica je glede na stopnjo svoje izobrazbe in glede na poklic, ki ga opravlja, brez vsakršnega dvoma, sposobna svojo prizadetost ustrezno sama predstaviti. Ocena, ali opisano tožničino trpljenje dosega dovolj veliko intenziteto in dovolj dolgo trajanje za prisojo denarne odškodnine, pa predstavlja namreč uporabo materialnega prava, torej sojenje, za katero je pristojno sodišče, ne pa sodni izvedenec. Protispisna pa je pritožbena ugotovitev glede stališča sodišča, po katerem duševne bolečine oškodovanke tudi zato niso dovolj intenzivne, ker ni potrebovala psihiatrične pomoči oz. jemala pomiril. Takšnega stališča sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni zavzelo, prav tako tudi ne ugotovitve glede nepotrebe psihiatričnega obravnavanja tožnice. To dejstvo izhaja le iz izpovedbe tožnice na glavni obravnavi. V zvezi s tovrstnimi pritožbenimi razlogovanji pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da že po načelih logike in po splošnih življenjskih izkušnjah, dejstvo, da pred škodnim dogodkom urejena in uravnovešena osebnost zaradi škodnega dogodka potrebuje pomoč strokovnjaka, praviloma kaže na njeno globljo psihično prizadetost. Vsekakor pa to ni (edino) merilo psihičnega trpljenja oškodovanca, kot skuša prikazati pritožba. Potem, ko je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek po plačilu odškodnine, je posledično pravilno zavrnilo tudi nadaljnji tožbeni zahtevek po objavi obsodilne sodbe v časopisih Delo in Dnevnik. Pritožnica, ki sodišču očita, da zavrnitev tožbenega zahtevka po plačilu denarne odškodnine ne more biti razlog, da sodišče ni ugodilo zahtevku na objavo sodbe, očitno pozablja, da je svoj zahtevek po objavi sodbe postavila za primer, da bo izdana obsodilna sodba, torej sodba, s katero bo toženi stranki naloženo plačilo denarne odškodnine. Ker pa tako imenovana obsodilna sodba glede zahtevane odškodnine ni bila izdana, pač pa zavrnilna, bi sodišče s tem, ko bi kljub temu objavilo to zavrnilno sodbo, za kar se sedaj pritožba neutemeljeno zavzema, razsodilo o nečem drugem, kot je bilo predlagano. To pa bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom drugega člena ZPP/77, v skladu s katerim sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker se pritožnica tudi moti, ko zatrjuje, da je prvostopno sodišče "po temelju v bistvu priznalo utemeljenost zahtevka", zaradi česar bi po njenem moralo dovoliti povrnitev škode tudi z objavo (zavrnilne) sodbe, ima prav tudi prvostopno sodišče, ko tožnici pojasni, da ne more imeti pravnega interesa za objavo zavrnilne sodbe proti tožencu v časopisih Delo in Dnevnik. Izdaja zavrnilne sodbe namreč pomeni, da je tožnica s svojim tožbenim zahtevkom v pravdi propadla. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka po plačilu odškodnine, pa tožeča stranka nadaljnjega zahtevka tudi ni oblikovala v skladu z določbo 199. člena ZOR in sicer ni zahtevala objave popravka ali preklica navedb v članku, za katere sicer po ugotovitvah prvostopnega sodišča ni dvoma, da so neresnične, čeprav navedena objava oz. preklic nista pogojena z določenim duševnim trpljenjem tistega, čigar osebnostne pravice so kršene. Očitno to tudi ni bil primarni interes tožnice, saj jo je že sodišče prve stopnje opozorilo, da bi v skladu s tedaj veljavnimi določbami Zakona o javnih glasilih, tožnica imela možnost v 30 dneh od objavljene informacije oziroma dneva, ko je izvedela za objavo informacije, zahtevati brezplačno objavo odgovora od odgovornega urednika, pa tega ni izkoristila. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ter prvim odstavkom 155. člena ZPP/77. Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, katere pritožbeno sodišče ocenjuje kot potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi specificirane prijave stroškov v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Pri tem po Tarifni št. 16 za odgovor na pritožbo, upoštevaje vrednost spornega predmeta ter vrednost odvetniške točke, tožencu pripada 54.625,00 SIT, za sestanek z njegovim odvetnikom pa nič, ker je to opravilo ovrednoteno že v ceni samega odgovora na pritožbo, upravičen pa je do uveljavljanih 2 % materialnih stroškov od priznanih stroškov po 15. členu Odvetniške tarife, kar znaša 1.093,75 SIT, skupno torej 55.718,75 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1928/2000
• VSL sodba in sklep II Cp 1287/2001
• VSL sodba II Cp 122/2004