VSL sklep I Cp 1113/99

Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka denar prejela tekom medsebojnih pogajanj kot predujem, torej upravičeno. Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je tožena stranka najkasneje z dnem, ko je s tretjim sklenila pogodbo za poslovni prostor glede katerega se je pogajala s tožencem, postala neupravičeni ter slaboverni pridobitelj in je v skladu z določbo 214. člena ZOR od takrat dalje dolžna plačati zamudne obresti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka sodbe - glede zahtevka na plačilo zakonitih zamudnih obresti od 23.5.1994 do 8.9.1996) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 15.914.340,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1996 do plačila; zavrnilo višji tožbeni zahtevek ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v petnejstih dneh plačati 424.260,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper zavrnilni del 2. točke izreka izpodbijane sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zakonitih zamudnih obresti od 23.5.1994 do vložitve tožbe) se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo zmotne dejanske zaključke, saj je nesporno, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe nepremičnine, ki so bile predmet pogajanj pravdnih strank, prodala drugemu kupcu. S tistim trenutkom je tožena stranka postala nedobroverni pridobitelj, kar pomeni, da bi ob uporabi določb 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), morala od tega dne dalje plačati zakonite zamudne obresti. Tožeča stranka zato meni, da je njen zahtevek po plačilu zakonitih zamudnih obresti od dne 23.5.1994 utemeljen in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno - spremeni) ter ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v obrestnem delu tako, da odloči, da na prisojeni znesek tečejo zakonite zamudne obresti od 23.5.1994 dalje, podrejeno pa v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obravnavani zadevi oprlo na ugotovitev, da pravni posel med strankama ni bil sklenjen in je tožeča stranka oz. cedent denarne zneske plačal, ne da bi za to obstajala pogodbena obveznost (torej na določbe 1. odseka 3. oddelka II. poglavja ZOR o neupravičeni pridobitvi), čemur nobena od pravdnih strank ni nasprotovala. ZOR za primere kot je obravnavani posebej ureja pravila vračanja; v 214. členu pa opredeljuje obseg vrnitve tistega kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Obveznost plačila zamudnih obresti po 214. členu ZOR je odvisna od poštenosti tistega, ki mora vrniti, kar je neupravičeno pridobil. Ker pa se poštenost domneva, mora tisti, ki zahteva plačilo obresti za čas pred vložitvijo tožbe zatrjevati, da toženec glede tistega, kar je neupravičeno pridobil, ni bil pošten, in od kdaj naprej ni bil pošten. S to trditvjo tožeče stranke pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo v zadostni meri. Pritožbeno sodišče sicer sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka denar prejela tekom medsebojnih pogajanj kot predujem, torej upravičeno. Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je tožena stranka najkasneje z dnem, ko je s tretjim sklenila pogodbo za poslovni prostor glede katerega se je pogajala s tožencem, postala neupravičeni ter nedobroverni pridobitelj in je v skladu z določbo 214. člena ZOR od takrat dalje dolžna plačati zamudne obresti. Ker je, kot je bilo pojasnjeno, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 214. člena ZOR, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali oz. kdaj (po prejemu predujma) je tožena stranka postala neupravičeni oz. nedobroverni pridobitelj. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo prvega odstavka 370. člena ZPP/77 v izpodbijenem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu v tem obsegu vrača zadevo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti kdaj je tožena stranka postala nedobroverni pridobitelj. Glede na pritožbene trditve pa predvsem razjasniti kdaj je tožena stranka prodala sporne poslovne prostore novemu kupcu; nato pa ob pravilni uporabi 214. člena ZOR o še spornem delu tožbenega zahtevka ponovno odločiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 612/2006
• VSL sodba II Cp 1636/98
• VSK sodba Cp 153/93