VSL sklep II Cp 185/2000

Jedro

Kadar gre za razmerje z mednarodnim elementom (tožeča stranka je tuja pravna oseba), je treba uporabiti pravila mednarodnega zasebnega prava (t.im. kolizijska pravila), ki določajo, katero pravo je treba uporabiti za takšno pravno razmerje z mednarodnim elementom. Ta pravila pa vsebuje Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82, 72/82), ki je veljal v času, ko je civilno pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo (4.6.1992).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se nad zneskom 276.639,38 ATS z 9,1% rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5% zamudnimi obrestmi, oboje od 11.12.1997 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, in v odločitvi o stroških pravdnega postopka, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave in sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 441.604,70 ATS s 15,9% rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5% zamudnimi obrestmi in sicer oboje od 11.12.1997 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.032.829,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe 18.10.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Zoper to sodbo se je v delu, v katerem je priznana terjatev nad zneskom 276.639,38 ATS in redne obresti nad stopnjo 9,1% ter glede odločitve o stroških postopka, pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da pravdni stranki nista sklenili pisne kreditne pogodbe, čeprav se pisnost take pogodbe zahteva tudi po avstrijskem pravu. Tožena stranka je podpisala le vlogo za odobritev kredita in nič več. Na tem obrazcu so bile določene 9,1% pogodbene letne obresti. Tožeča stranka pa ni izročila toženi stranki splošnih kreditnih pogojev, ki naj bi bili sestavni del pogodbe, zato ti pogoji toženi stranki niso bili znani. Kolikor je toženi stranki znano, splošni kreditni pogoji tožeče stranke določajo, da se pri zamudi plačila poleg obresti, določenih v kreditni pogodbi, zaračunajo tudi 4,5% zamudne letne obresti. Torej bi tožeča stranka lahko toženi stranki zaračunavala le dogovorjene 9,1% pogodbene letne obresti in 4,5% letne zamudne obresti. Zato je sodišče neutemeljeno priznalo tožeči stranki 15,9% obresti kot odškodnino, ker tožeča stranka zaradi zamude tožene stranke tega denarja ni mogla plasirati na tržišče. Zaradi pomanjkanja obličnosti gre za posojilno razmerje in ne za kreditno razmerje, zato tožeča stranka ne bi smela obračunavati obresti na obresti. Ob upoštevanju tega dolguje tožena stranka na dan poteka pogodbenega razmerja tožeči stranki glavnico v višini 276.639,38 ATS, ne pa vtoževanega zneska. Tožena stranka nadalje navaja, da pristaja na 9,1% pogodbene in 4,5% zamudne obresti od zneska glavnice 276.639,38 ATS. Tožena stranka pa se ne strinja tudi z odmero stroškov. V pripravljalni vlogi z dne 21.7.1999 tožeča stranka ne navaja ničesar novega, tožeča stranka pa po mnenju pritožnika tudi ni upravičena do stroškov prevoda, saj ima številne identične spore in v tej zadevi ni posebej naročila prevoda. Le tega pa tožena stranka tudi ni zahtevala. Za zastopanje na narokih je tožeča stranka uporabila substituta njihovega pooblaščenca, ki je le posredoval stališča tožeče stranke, temu potrebno bi bilo potrebno priznati stroške za zastopanje na narokih. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Iz pritožbe tožene stranke izhaja, da se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki presega znesek glavnice 276.639,38 ATS z 9,1% letnimi pogodbenimi in 4,5% zamudnimi obrestmi. Tožena stranka torej v pritožbi (in tudi že v postopku na prvi stopnji) oporeka plačilu višjih pogodbenih obresti, to je 15,9% obresti, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka. V obravnavanem primeru gre za razmerje z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka tuja pravna oseba. Zato je treba uporabiti pravila mednarodnega zasebnega prava (t.im. kolizijska pravila), ki določajo, katero pravo je treba uporabiti za takšno pravno razmerje z mednarodnim elementom. Ta pravila vsebuje Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ; Ur. l. SFRJ, št. 43/82, 72/82), ki je veljal v času, ko je civilno pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo (4.6.1992). Ta zakon v 19. in 20. členu določa, katero pravo se uporabi za pogodbo (obligacijski statut). Uporabi se tisto pravo, ki sta ga izbrali pogodbeni stranki, če pa stranki prava, ki naj se uporabi, nista izbrali in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, pa so v 20. členu navedene subsidiarne navezne okoliščine, ki določajo pravo, po katerem se bo pogodba presojala. Tako se za posojilno pogodbo (če uporabimo teleološko razlago pridemo do enake rešitve tudi za kreditno pogodbo kot posebno vrsto posojilne pogodbe) kot odločilno uporabi pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež. 7. člen istega zakona pa tudi določa, da če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno, sta pravni posel in pravno dejanje glede oblike veljavna, če sta veljavna bodisi po pravu kraja, kjer je bil pravni posel sklenjen, bodisi po pravu, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je za presojo veljavnosti pogodbe uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sicer 73. člen, ki določa, da če je pogodba realizirana, je kot taka veljavna ne glede na pomanjkljivost v obličnosti. V nadaljevanju obrazložitve pa je navedlo, da ker je tožeča stranka tuja pravna oseba, je glede nje potrebno veljavnost pogodbe presojati po avstrijskih predpisih. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo najprej zavzeti stališče o tem, katero pravo je za to pravno razmerje treba uporabiti. Ker kolizijska pravila očitno napotujejo na uporabo avstrijskega prava, bi sodišče prve stopnje moralo presoditi veljavnost pogodbe in sploh vsebino spornega razmerja po tem pravu. Pritožbeno sodišče v veljavnost sporne pogodbe nima pomislekov, v kolikor tudi avstrijski pravni red pozna tako imenovano teorijo o realizaciji pogodbe (v kolikor seveda listina v prilogi A2 ne bi zadostila vsem pogojem glede obličnosti - pisnosti po avstrijskem pravu). Pri tem je potrebno še opozoriti, da glede vsebine tujega prava velja načelo iura novit curia, sodišče mora torej vsebino tujega prava ugotoviti po uradni dolžnosti. Stranke v postopku pa lahko o vsebini tujega prava predložijo tudi javno listino (13. člen ZUKZ). Glede same vsebine spornega razmerja pa sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da iz pogodbe izhaja, da so bile dogovorjene obresti 9,1% letno, kar pomeni, da bi v tem primeru morala tožena stranka poleg glavnice plačati še 240.695,00 SIT, glede na dobo odplačevanja 5 let. Obenem pa navede, da je tožena stranka s podpisom kreditne pogodbe, katere sestavni del so tudi splošni kreditni pogoji, pristala na vse pogoje, to je tako glede rokov vračanja kot glede obresti. Po teh splošnih kreditnih pogojih tožeče stranke pa naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tudi 15,9% redne obresti in 4,5% zamudne obresti. O tem, kako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz splošnih kreditnih pogojev izhaja takšen zaključek o 15,9% letnih pogodbenih obrestih, pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih (o višini pogodbene obrestne mere) in je zato ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu (kot je razviden iz izreka tega sklepa) sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kakšno je po avstrijskih predpisih razmerje med splošnimi pogoji pogodbe in določbami same pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe ugotovilo, da iz pogodbe med strankama izhaja le dogovor o 9,1% letni pogodbeni obrestni meri (obenem pa je v pogodbi naveden tudi točno določen znesek obresti, ki jih mora kreditojemalec plačati). Tako je lahko vprašljiva uporaba splošnih kreditnih pogojev v primeru, če le ti dogovorov v pogodbi ne dopolnjujejo, temveč jim nasprotujejo. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno presoditi, ali je utemeljen zahtevek tožeče stranke glede višjih obresti kot je 9,1% letna pogodbena obrestna mera, ki izhaja iz pogodbe in 4,5% obrestna mera zamudnih obresti, kateri tožena stranka ne oporeka. Glede višje pogodbene obrestne mere, kot je razvidna iz pogodbe (priloga A2), pa je dokazno breme na tožeči stranki. Kot je razvidno iz spisa, je tožeča stranka v spis predložila tudi potrdilo o zakonski ureditvi ( med drugim tudi del Zakona o bančništvu, ki pa je bil izdan šele 30.7.1993, torej že po nastanku pogodbenega razmerja med strankama, zato ga za to razmerje ni mogoče uporabiti), prav tako pa tudi splošne kreditne pogoje. Za te tožena stranka v pritožbi trdi, da jih ni prejela, sodba sodišča prve stopnje pa o tem, zakaj šteje, da jih je tožena stranka prejela, nima razlogov. Sodišče prve stopnje bo tako v ponovnem postopku na podlagi vseh predloženih dokazov ali morebitnih drugih predlaganih dokazov moralo ugotoviti, do katere višine je utemeljen zahtevek glede pogodbenih obresti, seveda ob predhodni presoji veljavnosti sporne pogodbe. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo pravdne stroške moč odmeriti šele glede na končni uspeh strank, ki bo znan šele, ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o glavni stvari. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi, ali so tožeči stranki v tem postopku dejansko nastali stroški s prevodi listin, glede na to, da tožeča stranka o njihovi dejanski višini ni predložila nobenih dokazov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 753/2003
• Sodba II Ips 713/95
• VSL Sklep II Cp 1299/2017