VSL sodba II Cp 991/2000

Jedro

V pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko in nezgodno zavarovanje) se višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev o višini zavarovalne vsote pravilno oprlo na podatke, ki izhajajo iz zavarovalne police z dne 9.11.1995, z navedenim začetkom zavarovanja 1.3.1994. Tak zaključek je lahko naredilo ob pravilni ugotovitvi, da prva tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi bila zavarovalna vsota zvišana po škodnem dogodku (27.9.1994), samo dejstvo, da je zavarovalna polica datirana po škodnem dogodku, pa še ne pomeni, da gre za polico s spremenjeno, višjo zavarovalno vsoto.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1.272.958,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.050.029,00 SIT od 10.7.1997 dalje do plačila in od zneska 222.929,00 SIT od 29.9.1997 dalje do plačila. Odločilo je, da je prva tožena stranka dolžna povrniti toženi stranki (pravilno: tožeči stranki) pravdne stroške odmerjene na 139.523,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper drugo toženo stranko pa je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Zoper sodbo se je pritožila prva tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo navedb prve tožene stranke, da je za izplačilo zavarovalnine relevantna polica S (164) - 1045117, z začetkom zavarovalnega jamstva 1.3.1994, ki je bila sklenjena za zavarovalne vsote za invalidnost do vključno 50% 250.000 ATS ter dnevno odškodnino 150 ATS. Tožnik je namreč dne 15.2.1994 podal ponudbo prvi toženi stranki, ki je prispela na zavarovalnico 21.4.1994, na osnovi katere je bila izdana prej citirana polica. Prva tožena stranka je glede na kasnejšo prijavo tožnika za spremembo zavarovalne vsote za invalidnost do vključno 50% iz 250.000 ATS na 500.000 ATS ter dnevne odškodnine iz 150 ATS na 300 ATS, to je iz variante življenjskega in nezgodnega zavarovanja M3 v M4, uradno uničila prej citirano polico in izdala dvojnik prej citirane police dne 9.11.1995, z začetkom zavarovalnega jamstva po zvišanih vrednostih od 1.12.1995. Na polici je sicer vpisan začetek zavarovanja 1.3.1994, vendar navedeno zavarovalno jamstvo velja za vse škodne dogodke do 1.12.1995, od takrat dalje pa za vse nadaljnje poškodbe veljajo zvišane postavke. Zvišane zavarovalne vrednosti tako ne morejo biti upoštevne, saj se je škodni dogodek pripetil pred 1.12.1995, to je dne 27.9.1994. Prvotne police prva tožena stranka ne more predložiti, saj je bila uradno uničena, njen obstoj dokazuje le računalniški izpis z dne 3.3.1995, ki je služil za osnovo za izračun in ki ga prva tožena stranka ponovno prilaga. Prilaga tudi ponudbo tožnika z dne 15.2.1994, pooblastilo banki za odprtje trajnega naloga po prvotni polici, prijavo spremembe z dne 2.11.1995, prijavo odkupa police in virman, da je bil odkup police izveden. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je prva tožena stranka poravnala najprej stroške in obresti, dolguje pa še sorazmerni del glavnice, ko prva tožena stranka izrecno navaja, da je s svojim izplačilom poravnala celotno glavnico. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99 - ZPP) določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP. Pritožnik mora torej, da bi imel pravico sklicevati se na nova dejstva in nove dokaze, izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. Prva tožena stranka v pritožbi ne navaja dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da dokazov, ki jih prilaga pritožbi, ni mogla predložiti že prej. Zato dokazov, ki jih prva tožena stranka prilaga pritožbi (ponudba tožnika z dne 15.2.1994, pooblastilo banki za odprtje trajnega naloga po prvotni polici, prijava spremembe z dne 2.11.1995, prijava odkupa police, virman, da je bil odkup police izveden), v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. To velja tudi za računalniški izpis z dne 3.3.1995, za katerega prva tožena stranka protispisno navaja, da ga ponovno prilaga ( iz podatkov spisa je namreč razvidno, da ga je prva tožena stranka predložila šele v pritožbenem postopku, ne pa že v postopku na prvi stopnji). Glede na dokaze, ki so bili sodišču predloženi v postopku na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. 942. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) namreč določa, da se v pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko in nezgodno zavarovanje) višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev o višini zavarovalne vsote pravilno oprlo na podatke, ki izhajajo iz zavarovalne police št. 164 - 1045117 z dne 9.11.1995, z navedenim začetkom zavarovanja 1.3.1994. Tak zaključek je lahko naredilo ob pravilni ugotovitvi, da prva tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi bila zavarovalna vsota zvišana po škodnem dogodku (27.9.1994), samo dejstvo, da je zavarovalna polica datirana po škodnem dogodku, pa še ne pomeni, da gre za polico s spremenjeno, višjo zavarovalno vsoto. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene izmed tistih kršitev, na katere mora na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Prva tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1298/98
• VSL sodba II Cp 633/2004
• VSC sklep Cp 1561/2003