VSL sklep I Cp 1483/99

Jedro

Reklamacijski postopek pri tožeči stranki so res izvedli organi tožeče stranke in preglede opravili njeni delavci. Pa vendarle ne gre zato vnaprej te dokaze šteti za enostranske in ne popolnoma objektivne, saj drugačne možnosti kot preverjanja pravilnosti vpisanih podatkov o registriranju opravljenih storitev in pravilnosti obračuna po veljavnem ceniku zaradi odprave morebitne administrativno računske napake in preverjanja brezhibnosti registriranja podatkov o ptt storitvah tožeča stranka praktično nima. Tudi ni pričakovati, da bi tožeča stranka kot specializirana družba za nudenje telefonskih storitev v vseh primerih reklamacije angažirala samostojnega neodvisnega strokovnjaka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi istega sodišča z dne 14.9.1998 in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 42.607,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izpisek pogovorov dokazuje pogovore na telefonski številki toženca, ne dokazuje pa dejstva, kdo je opravljal te telefonske pogovore. Verjelo je izpovedbi toženca, da niti sam niti družinski člani niso klicali komercialnih linij. Do dokazov tožeče stranke je bilo nezaupljivo, ker je tožena stranka dokazala, da je piratstvo možno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in sicer 2. odst. 67. čl. Zakon o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev, saj je toženec kot naročnik telefona odgovoren za njegovo uporabo in za plačilo telefonskih storitev, opravljenih s tem telefonom. Višina telefonskega računa je jasno izkazana, saj je pod rubriko stanje števca prikazano staro in novo stanje števca in razlika med njima, torej število porabljenih impulzov, kar je posledica vsakomesečnega odčitavanja števcev tarifnih impulzov, ki jih vrši tožeča stranka. Izpeljan reklamacijski postopek prve in druge stopnje pri tožeči stranki, v katerem se med drugim preverja tudi brezhibnost registriranja podatkov o opravljenih avtomatskih telefonskih storitvah z direktnim vzpostavljanjem zvez, je pokazal, da števec pravilno beleži impulze. Sodišče prve stopnje ugotovitve reklamacijske komisije ni upoštevalo kot dokaz, čeprav je bil reklamacijski postopek zakonito izpeljan. Tožeča stranka rešuje reklamacije skladno s Pravilnikom o postopku in načinu reševanja reklamacij uporabnikov ptt storitev glede računov ptt storitev, ki je bil objavljen v PTT Vestniku št. 20/85 (v nadaljevanju Pravilnik) in ki še vedno velja. V reklamacijskem postopku je bila z ustreznimi meritvami ugotovljena brezhibnost naročniškega voda. V obdobju, na katerega se nanaša reklamacija tožene stranke, ni bilo nikakršnih del na napravah in omrežju, ki bi lahko vplivale na število impulzov in tudi sam toženec ne navaja, da bi v spornem obdobju opažal kakšne motnje v delovanju telefonskega priključka. V dokaz svojih trditev je tožeča stranka predložila dokmentacijo komisije za reševanje reklamacij I. st. z dne 22.1.1998, zapisnik o pregledu telefonskega naročniškega priključka in instalacije z dne 24.12.1998 (hišna instalacija ni bila pregledana, ker toženca ni bilo doma) in 15.1.1998 (pregledana tudi hišna instalacija) ter dokumentacijo komisije za reševanje reklamacij II. st. z dne 5.3.1998. Glede zlorabe priključka, ki se nanaša na primer iz časopisnega članka, tožeča stranka pojasnjuje, da je šlo za zlorabo ene komercialne linije in je bilo točno ugotovljeno, kam je bilo klicano ter je oškodovanim izplačala odškodnino. Ugotovitev sodišča, da je piratstvo možno, ne opravičuje naročnikov telefonskih priključkov, da ne plačajo visokih računov za storitve. Tožeča stranka je predložila specifikacijo klicev - izpis odhodnih klicev dolžine 5 ali več impulzov za obračunski mesec november 1997, na katerem je naveden datum pogovora, ura pogovora (konec pogovora), klicana telefonska številka, čas trajanja pogovora in število porabljenh impulzov. Na izpisku klicanih številk se pogosto pojavljajo t.i. komercialne linije. Gre za podjetja, ki nudijo naslednje storitve: organizacija srečanj, zmenkov, astrologija, posredovanje stikov, ženitno posredovanje. Tožeča stranka je napravila poizvedbe o klicočem na podjetja, ki nudijo omenjene storitve. Tožeča stranka prilaga dopis podjetja A... inženiring d.o.o. (tf 090 4366) z dne 4.6.1999, v katerem sporoča podatke iz svoje evidence: v spornem obdobju je klical moški s številke tožene stranke, ki se je opisal kot Boštjan, starost 23 let (23.1.1976), višina 186 cm, teža 79 kg, rjavih las in oči, srednje izobrazbe. Sporočili so tudi, da se moški potem nekaj časa ni oglasil. Tožena stranka je namreč blokirala klice na komercialno linijo in tako sinu toženca preprečila nadaljnje klice. Tožeča stranka je ta dopis dobila prepozno, da bi ga predložila že sodišču prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka izrecno uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pojasni in tudi pritožbeno sodišče ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365.čl. ZPP/77). Pač pa po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno uveljavlja preostala dva pritožbena razloga. Na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kaže že novo predlagani dokaz (2. odst. 355. čl. ZPP/77), katerega tožeča stranka sicer ni priložila pritožbi tako, kot to navaja, a zadostuje, da ga predlaga in da z njim dokazuje zatrjevano dejstvo (1. odst. 352. čl. ZPP/77), da je toženec oziroma član njegove družine opravil telefonske razgovore s telefonske številke toženca in je torej toženec dolžan telefonske storitve, ki jih izkazujejo telefonski impulzi, tudi plačati. Dopis, na katerega se sklicuje kot nov dokaz, naj bi namreč dokazoval, da je klice na komercialne linije izvršil toženčev sin. Že zaradi tega je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odst. 370. čl. ZPP/77). V ponovljenem odkaznem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek z novo predlaganim dokazom bodisi tako, da tožečo stranko prozove, da predloži dopis, na katerega se sklicuje v pritožbi, bodisi tako, da samo opravi poizvedbe na podjetje, katerega omenja tožeča stranka. Pritožbeno sodišče pa pri tem opozarja, da bo treba pri dokazni presoji (8. čl. ZPP) upoštevati vse izvedene dokaze. Reklamacijski postopek pri tožeči stranki je resda trajal nekaj časa (nenazadnje tudi zaradi odsotnosti tožeče stranke) in res so ga izvedli organi tožeče stranke in preglede opravili njeni delavci. Pa vendarle ne gre zato vnaprej te dokaze šteti za enostranske in ne popolnoma objektivne, saj drugačne možnosti kot preverjanja pravilnosti vpisanih podatkov o registriranju opravljenih storitev in pravilnosti obračuna po veljavnem ceniku (7. čl. Pravilnika) zaradi odprave morebitne administrativno računske napake in preverjanja brezhibnosti registriranja podatkov o ptt storitvah (16. - 22. čl. Pravilnika) tožeča stranka praktično nima. Postopanje v skladu s tem Pravilnikom, ki, kot pravilno poudarja tožeča stranka, še vedno velja, tožeči stranki narekuje tudi 3. odst. 214. čl. Samoupravnega sporazuma o splošnih pogojih za opravljanje ptt storitev (Ur. list SFRJ št. 35/88, ki je se po določbi 70 čl. Zakona o telekomunikacijah v času reklamacije še vedno smiselno uporabljal). Tudi ni pričakovati, da bi tožeča stranka kot specializirana družba za nudenje telefonskih storitev v vseh primerih reklamacije angažirala samostojnega neodvisnega strokovnjaka. Takšna potreba bi se lahko pojavila šele v primeru, ko bi se v reklamacijskem postopku pokazale določene nelogičnosti ali nepravilnosti, kar pa se v obravnavanem primeru niso. Na takšno presojo ne more vplivati dejstvo, da so zlorabe mogoče, saj bi te morale biti dokazane v konkretnem primeru. Seveda pa zgolj možnost zlorabe ne sme dajati pravice niti možnosti telefonskim naročnikom, da zavrnejo plačilo (pre)visokih računov. Tudi dokaz, kateremu je sodišče prve stopnje poklonilo vero, t.j. izpovedba toženca, je enostranski in neobjektiven vsaj v enaki meri, kot dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, razen tega pa je po določilu 2. odst. 264. čl. ZPP/77 celo subsidiarne narave, saj sodišče odloči, da ga izvede, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev. Ne more biti dvoma, da je izpovedba stranke, čeprav je enakovredna drugim, vendarle eden najbolj enostranskih in subjektivnih dokazov, kar sodišču nalaga večjo mero skrbnosti in previdnosti pri njegovi oceni. Nenazadnje pa tožeča stranka pravilno opozarja tudi na dejstvo, da niti ni pomembno kdo izmed članov toženčeve družine je opravil telefonske klice, saj za utemeljenost njenega zahtevka zadošča, da so bili opravljeni z njegove telefonske številke. Če je kdo od članov družine ali drugih oseb, ki so imele dostop do telefonskega aparata, opravil klice s te naročniške številke, je tožena stranka pač dolžna plačati za te storitve izstavljeni račun. Vse navedeno naj sodišče prve stopnje upošteva pred ponovno odločitvijo o tožbenem zahtevku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 65/2001
• VDS sklep Pdp 877/2005
• VSL sodba I Kp 956/2000