<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1137/98

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1137.98
Evidenčna številka:VSL45849
Datum odločbe:28.06.2000
Področje:obligacijsko pravo - pogodbeno pravo - civilno procesno pravo
Institut:prodajna pogodba - kupnina - dopust - dokazna ocena

Jedro

Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da je bila dogovorjena drugačna končna cena kot izhaja iz predračuna za prenovo vrat.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. IV I 2101/94 z dne 17.10.1994 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 12.174,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24.4.1994 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 4.650,00 SIT. V preostalem delu 1. točke izreka je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 12.174,00 SIT za čas od 15.4.1994 do 23.4.1994 zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 36.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10.3.1998 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Zoper to sodbo se je v njenem ugoditvenem delu pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki sklenili ustni dogovor, na podlagi katerega bi tožena stranka plačala polovico zneska za suho montažo vrat, drugo polovico zneska pa bi plačala sama tožeča stranka, ker je toženi stranki priznala obresti zaradi predplačila pri prenovi oken tožene stranke. Tožeča stranka je toženi stranki dne 17.12.1993 poslala predračun št. 1420/93 za prenovo vrat, tožena stranka pa je nato ob upoštevanju sklenjenega ustnega dogovora dne 29.12.1993 nakazala na žiro račun tožeče stranke znesek 10.000,00 SIT, s čimer je izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke. Da je bil res sklenjen usten dogovor je potrdila priča Vinko P., ki je bil neposredno navzoč pri dogovarjanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče Roka R. zaključilo, da se je dogovor nanašal le na to, da tožena stranka polovico cene za suho montažo novih vhodnih vrat plača pred dobavo in montažo le teh, drugo polovico pa po montaži. Slednji zaključek sodišča je v nasprotju s predloženimi listinami. Tako iz ponudbe za prenovo oken, kot tudi iz predračuna št. 1420/93 za prenovo vrat izhaja kot način plačila 100% ni brezobrestni avans. V kolikor tožena stranka svoje obveznosti do tožeče stranke ne bi izpolnila in bi tožeča stranka smatrala, da je tožena stranka še vedno dolžna znesek 10.000,00 SIT, tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke sigurno ne bi izpolnila. Zato je zaključek sodišča nepravilen. Sodišče je v celoti verjelo izpovedi Roka R., ki je še vedno zaposlen pri tožeči stranki in Igorja P.. Obe izpovedi si nasprotujeta. Priča Igor P. je na enem mestu izpovedal, da ustni dogovori nikoli niso veljali, kasneje pa je izpovedal, da je bil dosežen nek sporazum oziroma popust med strankama, kar tudi izhaja iz predračuna. Priča Rok R. pri samem ustnem dogovoru neposredno ni bil navzoč. Izpovedal je, da ves dogodek pozna samo iz pogovora s svojimi referenti. Torej je le posredna priča. Tudi priča Igor P. se dogodka ni spomnil, temveč se je pri tožeči stranki pozanimal, za kaj gre v zadevi. Vse to so po mnenju tožene stranke okoliščine, ki vzbujajo dvom v resničnost in točnost obeh izpovedi. Sodišče ni navedlo nobenih razlogov, zakaj ne verjame priči Vinku P. in zakaj verjame izpovedim prič Igorja P. in Roka R.. Tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni specificirala, kakšne obresti je priznala toženi stranki, od katerega zneska in za katero obdobje jih je obračunala. Dejstvo je, da je tožeča stranka toženi stranki priznala obresti, kar tudi sama tožeča stranka zatrjuje, ni pa jasno v kakšni višini. Glede tega odločilnega dejstva sodba nima nobenih razlogov, sodišče pa tudi ni opravilo izračuna obresti z ozirom na dejstvo, da gre za uporabo materialnega prava. Sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so le ti med seboj v nasprotju, zaključek sodišča pa je v nasprotju z vsebino predloženih listin in izvedenimi dokazi. Po mnenju pritožnika je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa zmotna uporaba materialnega prava. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77 torej ni podana. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP/77). Po določbi 219. člena ZPP/77 mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo, pa odloča sodišče. Splošno trditveno in dokazno pravilo je, da nosi vsaka stranka trditveno in dokazno breme, da so navedena in dokazana tista dejstva, ki so njej v korist. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da cena za dobavo in montažo vhodnih vrat v znesku 20.600,00 SIT, kot je ta navedena v predračunu za prenovo vrat št. 1420/93 z dne 17.12.1993, predstavlja dokončno ceno, ki bi jo morala plačati tožena stranka in da je v tej ceni že upoštevan popust na račun zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka priznala toženi stranki za predčasno plačilo za dobavo in montažo oken. Logična in prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v kolikor bi držala trditev tožene stranke, da naj bi bil popust upoštevan tako, da bi tožena stranka plačala le polovico cene navedene v predračunu, bi bil takšen popust upoštevan že v ceni za dobavo in montažo vhodnih vrat tako, da bi bil v predračunu št. 1420/93 z dne 17.9.1993 naveden le tisti znesek, ki bi ga tožena stranka morala plačati. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil sklenjen takšen dogovor, kot ga je sama zatrjevala. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na vsebino listine, to je predračun z dne 17.9.1993, v katerem je navedena cena vrat v znesku 20.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ugotovitev, da je v tej ceni že upoštevan popust, izhaja tudi iz predloženih listin tožeče stranke, da je v mesecu avgustu 1993 cena za dobavo in montažo podobnih vrat iz enakega materiala kot so vrata, ki jih je tožeča stranka dobavila in montirala toženi stranki, v primeru gotovinskega plačila znašala 65.124,00 oziroma 64.530,00 SIT. Tožena stranka se v dokaz svojih navedb sklicuje na zaslišanje priče Vinka P.. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da iz celotne izpovedi te priče izhaja, da se kaj konkretnega o samem pogovoru med pravdnima strankama ta priča ne spominja. Zato svoje odločitve na to izpoved sodišče prve stopnje ni moglo opreti. Tako so s tem v zvezi navedbe pritožbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedim prič Roka R. in Igorja P. in na podlagi izpovedbe Igorja P. zaključilo, da se je dogovor o dveh polovicah nanašal na to, da tožena stranka polovico cene plača pred dobavo in montažo vhodnih vrat, drugo pa po njej. Res je, da iz predračuna za prenovo vrat z dne 17.9.1993 izhaja kot način plačila 100% -ni brezobrestni avans, vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja z nadaljnjim izvajanjem pritožbe, da v kolikor tožena stranka svoje obveznosti do tožeče stranke ne bi izpolnila in bi tožeča stranka smatrala, da je tožena stranka še vedno dolžna znesek 10.000,00 SIT, tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke sigurno ne bi izpolnila. Priča Rok R. je namreč izpovedal, da gre za standardni tip ponudbe, priča Igor P. pa, da je bila praksa takšna, da so šli na zaupanje stranke, da bo plačilo tudi opravila. Glede na pritožbene navedbe o tem, da bi tožeča stranka morala specificirati, kakšne obresti je priznala toženi stranki, od katerega zneska in za katero obdobje jih je obračunala ter da bi takšen izračun moralo opraviti sodišče, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšen izračun ni potreben, saj je v obravnavani zadevi relevantno le, za kakšno končno ceno vrat sta se pravdni stranki, ob upoštevanju predplačila tožene stranke za okna, dogovorili, ne pa kolikšen je točen znesek tega popusta. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka plačati še preostanek kupnine v znesku 12.174,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1994 dalje do plačila. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Obe pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve in zato teh stroškov ni moč šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP/77).

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 219, 219. ZOR člen 454, 454/1, 454, 454/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDA1MQ==