VSL sodba I Cp 703/99

Jedro

Pravdno sodišče je v pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, zato ne more ugotoviti, da je tožnik oz. oškodovanec sam odgovoren za škodo iz istega historičnega dogodka, lahko pa ugotovi deljeno odgovornost.

 

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek v celoti glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 3.280.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.9.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 291.874,40 SIT, v 15 dneh pod izvršbo. 3. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožbi zavrneta. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino v višini 3.360.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 1.600.000,00 SIT odškodnine iz naslova telesnih bolečin, 2.300.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 700.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 200.000,00 SIT za strah, skupaj torej 4.800.000,00 SIT. Ker pa je ugotovilo, da je prispevek tožnika k nastanku škode 30 %, je toženi stranki naložilo v plačilo le razliko, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 291.874,40 SIT. Zoper tako sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede njegovega soprispevka k škodnemu dogodku, in sicer zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku ugodi po temelju v celoti in s tem po višini do 4.800.000,00 SIT, podrejeno pa, naj v tem obsegu razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v izvedenih dokazih ni podlage za deljeno odgovornost in da je prišlo do škodnega dogodka izključno zaradi ravnanja delavca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo kazensko sodbo, iz katere izhaja odgovornost tožene stranke oz. njenega delavca. Viličaristu je njegov pomočnik zastiral pogled, tožnik se je umikal iz delovnega območja viličarja in bi viličarist moral počakati z manevriranjem, dokler se ne bi prepričal, da se je tožnik povsem umaknil. Na tožnika bi ga lahko opozoril tudi pomočnik. Oznake na tleh in na viličarju ne morejo biti v breme tožniku. Narava dela voznikov tovornjakov je, da viličaristom povedo, kako natovarjati. Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba napačna in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo, kako je ugotovilo 30 % tožnikov prispevek k nastanku škode. V vsakem primeru se tožena stranka ne strinja s svojo pretežno odgovornostjo za nastalo škodo, tožnik je zanjo izključno odgovoren sam. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kršil določbo 62. člena Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju motornih vozil, sam je izjavil, da ima opravljen izpit iz varstva pri delu; nakladalni prostor in viličar sta bila označena z napisom, da je prepovedano zadrževati se v delovnem območju stroja. Viličarist je tudi izpovedal, da so tožnika opozarjali, a da je bil neposlušen. Toženi stranki ni mogoče očitati nikakršne opustitve v zvezi z varstvom pri delu. Tožnik se v območju delovanja viličarja ne bi smel zadrževati, kar je tudi vedel. Sodišče je napačno ocenilo okoliščino, da si je tožnik prižigal cigareto, ko se je oddaljeval od viličarja. To kaže na njegovo skrajno malomarnost. Iz območja viličarja se ni hitro oddaljil. Tožena stranka se nadalje ne strinja z višino odškodnine. Navaja, da tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti niso bile take, da bi opravičevale odškodnino v znesku 1.600.000,00 SIT. Pretirana je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj toženec ni izkazal posebnega športnega udejstvovanja, še vedno lahko teče, sestopanje s tovornjaka pa je rešil z lestvijo. Odškodnina za skaženost je v celoti neutemeljena, ker tožnik sam pravi, da ne opazi, da bi šepal, brazgotine pa so vidne samo poleti in niso takšne, da bi pri drugih povzročale neugodje. Pritožbi sta delno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, ne katere druge od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar pa sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava. O deljeni odgovornosti Sodišče je v pravdnem postopku na podlagi določbe 3. odstavka 12. člena ZPP glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil obtoženi spoznan za krivega. Viličarist je bil s pravnomočno kazensko sodbo na podlagi istega historičnega dogodka, iz katerega tožnik uveljavlja odškodnino, spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti. Ker je delavec tožene stranke, je slednja na podlagi določbe 1. odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) tretjemu odgovorna za škodo, ki jo povzroči pri delu ali v zvezi z delom. Sodišče v pravdnem postopku zato ne more ugotoviti, da je za škodo izključno odgovoren tožnik sam, pač pa lahko ugotovi, da je podana deljena odgovornost in sorazmerno zmanjša odškodnino (192. člen ZOR). To je sodišče prve stopnje tudi storilo, potem ko je ugotovilo vsa odločilna dejstva, svojo odločitev pa je obrazložilo, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je viličarist opravil premik z viličarjem, ne da bi se prej prepričal, ali se kdo, posebej pa tožnik, ki mu je pred tem naročil, kako naj naloži tovor, nahaja v nevarnem območju. Na drugi strani pa je tožnik sam prispeval k nastanku škode, saj je vedel oziroma bi moral vedeti, da se giblje, kjer se ne bi smel. Res pa se je k viličarju približal, potem ko je bilo nakladanje že na koncu, in se je v trenutku, ko ga je viličar zadel, umikal stran ter se v njegovi bližini ni zadržal, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo tudi ob upoštevanju ocene časa, v katerem je prišlo do nesreče, in narave tožnikovih poškodb. Na njegovo nepazljivost pa kaže, da si je prižigal cigareto. Glede na tako ugotovljeno stopnjo krivde obeh strank sodišče druge stopnje meni, da je ob pravilni uporabi 192. člena ZOR tožeči stranki treba priznati nižji delež sorazmernega zmanjšanja odškodnine, kot ga ji je priznalo sodišče prve stopnje. Pravilno razmerje odgovornosti med strankama je po presoji sodišča druge stopnje 20 : 80 v korist tožnika, saj je pretežen prispevek k nastanku škode na strani tožene stranke kot imetnika nevarne stvari in delodajalca viličarista, ki je povzročil nesrečo, medtem ko je tožnik k njej s svojim ravnanjem prispeval le v manjši meri. O pravični odškodnini Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva za odmero odškodnine. Za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje glede na njihovo stopnjo in trajanje priznalo tožniku odškodnino v primernem znesku 1.600.000,00 SIT, ki ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine v smislu 200. člena ZOR. Primerna je tudi odškodnina, ki jo je sodišče v znesku 200.000,00 SIT priznalo tožniku za strah. Pač pa se sodišče druge stopnje ne strinja z višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je tožniku potrebno vlagati večje napore pri opravljanju njegovega dela, vseeno pa ga še lahko opravlja, tudi sestopanje s tovornjaka si je lahko olajšal z lestvijo. Tudi sicer zmanjšanje življenjskih aktivnosti in duševne bolečine zaradi le-teh, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, po mnenju sodišča druge stopnje niso takšne, da bi opravičevale odškodnino v znesku 2.300.000,00 SIT. Glede na druge primere prizadetosti iste pravno varovane dobrine kakor tudi primere prizadetosti drugih dobrin, je pravična odškodnina, ki gre tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000,00 SIT. Na drugi strani pritožba napačno opozarja, da toženec še vedno lahko teče in da ni izkazal posebnega športnega udejstvovanja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti upoštevalo, da toženec sploh ne more več teči, temveč da lahko teče le na krajše razdalje, glede ukvarjanja s športom pa tudi govori o njem le v rekreativnem smislu; takšnih ugotovitev pa pritožba ne izpodbija z nobenimi navedbami in dokazi, zato jih je sodišče druge stopnje tudi primerno upoštevalo. Kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbo, da tožnik do nje sploh ni upravičen, pač pa jo je ob pravilni uporabi materialnega prava vendarle znižalo na znesek 300.000,00 SIT. Ni odločilno, ali sam tožnik opazi, da šepa, temveč da zaradi omejene gibljivosti stopala v resnici šepa, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, in da to opazijo drugi, zato pa trpi duševne bolečine. Skaženost zaradi brazgotine, ki se nahaja na stopalu in je vidna le poleti, pa je le manjša, tako da bi odškodnina, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje iz tega naslova ne bila v skladu z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tako v zasledovanju primerjalne pravičnosti kot individualne satisfakcije. Skupna primerna odškodnina iz naslova negmotne škode tako znaša 4.100.000,00 SIT, od zneska katere pa je sodišče druge stopnje odštelo 20 %, ki jih je v skladu s svojim deležem odgovornosti za škodo, dolžan nositi tožnik sam. Tožena stranka je zato dolžna plačati tožniku 3.280.000,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kakor je razvidno iz izreka in obrazložitve. V ostalem pa je na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi določbe 2. odstavka 166. člena ZPP odloči sodišče druge stopnje o stroških celotnega postopka, kadar spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Razmerje med stroški prvostopnega postopka, ki jih nosi vsaka od strank po odločitvi sodišča prve stopnje, pa je glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v glavni stvari le v razmeroma majhnem znesku, kar ni bistveno vplivalo na uspeh strank v pravdi, še vedno primerno. Zato je o njihovi povrnitvi odločilo enako kot sodišče prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje, saj sta obe stranki s pritožbo deloma zmagali deloma pa propadli (2. odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1289/99
• VSL sklep II Cp 1035/99
• VSC sodba Cp 617/99