VSL sklep I Cp 1160/99

Jedro

Dokazna ocena je bistvenega pomena, da je sodbo mogoče preizkusiti. Zato mora biti iz obrazložitve razvidno, zakaj sodišče enim pričam verjame, drugim pa ne. V nasprotnem primeru je podana bistvena kršitev postopka po 13. točki 354/2. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na parc.št. 2298 travnik, njiva, pripisana pri vl.št. 1593 k.o. S..., še posebej pa sta po tej sodbi dolžna opustiti hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili po jugovzhodnem delu te parcele (1,6 m2), v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Sodišče je v stroškovnem delu izreka odločilo, da sta dolžna toženca nerazdelno povrniti Tožnici njene pravdne stroške v znesku 127.192,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1999 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo. Sodišče je v sodbo povzelo tudi sklep, s katerim je pravdne stranke oprostilo plačila sodnih taks.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. V laični pritožbi najprej izpostavlja svojo socialno stisko, zaradi česar se tudi ne pritožuje po pooblaščencu. Pritožnika opozarjata, da so sosedje že pred tožbo ogradili izhod z ograjo, a se je vendarle dalo še vedno peljati mimo z malim traktorjem. Nadalje govori o preteku let ter o tem, zakaj naj bi se ta ograja podrla. Dalje graja razloge sodbe, ko sodišče dejansko ugotovitev, da naj bi toženca sama podrla ograjo, da bi lahko tam vozila na javno pot, opira na predvidevanje priče D. P.; pritožnika ob tem dodajata, da kakor so ogradili, so oni sklepali, da vozijo po svojem. Pritožnika pojasnjujeta, da sta na drugi strani parcele res vrezala pot, saj se tam prej zaradi brežine ni dalo voziti. Ne glede na to, pa potrebujeta tudi sporno pot, saj imata parcelo tudi na drugi strani javne ceste ter bi morala sicer ob košnji za sleherno preobračanje sena ali otave voziti po 1,5 km naokoli. Dalje napadata sodbo, saj naj bi bile med prvič izdano in izpodbijnao sodbo očitne razlike. Drugače naj bi bile povzete tudi izpovedbe prič, čeravno so bile v tem postopku zaslišene zgolj enkrat. Pritožnika še smiselno napadata dokazno oceno prvega sodišča; ob tem izpostavljata izpovedbo tožničine mame in nje same, saj naj bi slednja dejala, da se po spornem svetu ni vozilo nikoli, njena lastna mati pa naj bi tej izpovedbi nasprotovala, ko je rekla, da se je tod vedno vozilo, vendar z dovoljenjem. Sporna naj bi bila po mnenju pritožnikov tudi češnja, ki naj bi nekoč stala na tem delu parcele. če bi tam res bila, pravita pritožnika, bi bilo sedaj videti vsaj štor. Dalje napadata prvo sodišče, ker naj bi verjelo le tožničinim pričam, čeravno gre za ožje sorodnike, po drugi strani pa gredo ugotovitve mimo izpovedb ostalih sosedov, ki naj bi vedeli povedat, da so po spornem svetu vselej vozili. Nazadnje pa še pojasnita, da stroškov postopka nista zmožna plačati oziroma bi morala za to prodati svojo parcelo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče že uvodoma ugotavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v luči pritožbenih navedb oziroma le-te utemeljeno grajajo odločbo sodišča prve stopnje. Prvo sodišče je zaslišalo razmeroma veliko prič ter njihove izpovedbe v dokaj obširnih povzetkih nanizalo v obrazložitvi. V obravnavani zadevi je ključnega pomena dejstvo, ali sta toženca priposestvovala zatrjevano služnost poti preko spornega zemljišča. Navedeno pa je odvisno od vprašanja, ali se v času priposestvovalne dobe (20 let) vsakokratni lastnik potencialno služečega zemljišča dejanskemu izvrševanju služnosti ni upiral oziroma da ni šlo za položaj, ko bi bila le-ta dovoljena do preklica. Tudi o teh vprašanjih so izpovedovale priče, ki jih je zaslišalo prvo sodišče, vendar pa so si, kot opozarja tudi pritožba, njihove izpovedbe nasprotujoče. V takšnem primeru pa še prav posebej velja, da mora sodišče svojo odločitev o tem, katera dejstva je šteti za dokazana oziroma resnična, opreti na vestno in skrbno presojo ne le vsakega dokaza posebej, marveč vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo v skladu z določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še potrebno uporabiti v tej zadevi). Dokazno oceno pa mora sodišče navesti tudi v razlogih sodbe. Sodba mora biti pismeno izdelana tako, da bosta mogla stranka in višje sodišče preizkusiti miselno pot 1. stopnje, zakaj je odločba morala izpasti tako, kot je izpadla (Juhart). Pritožbeno sodišče je že v svoji prejšnji odločbi opr.št. I Cp 370/95 z dne 10.1.1996 opozorilo, da sodba nima dokazne ocene, saj ne pove, zakaj nekaterim pričam verjame in drugim ne. V izpodbijani sodbi, ki jo je prvo sodišče izdalo v ponovljenem postopku je poleg obširnega povzemanja izpovedb posameznih prič, podana sicer dokazna ocena, vendar pa gre v resnici bolj za zametke le-te ter je ta še vedno prešibka, da bi bilo možno sodbo preizkusiti. Pritožba namreč v največji meri graja ravno ta del postopka, torej pretresanje odločilnih dejanskih vprašanj na podlagi izpovedb prič. Ko se pritožnika sprašujeta, kako je mogoče, da je prvo sodišče v celoti verjelo tožničinim pričam, ki so njeni ožji sorodniki, ni pa po drugi strani verjelo ostalim pričam, ki so sosedje in zadevo poznajo iz prve roke, je pritožbeno sodišče nemočno in na te navedbe ne more odgovoriti, saj mu je miselna pot prvega sodišča ravno tako zastrta kot pritožnikoma. Že iz tega razloga je na dlani, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.točki 354/2 čl. ZPP/77. Nadalje je potrebno pritrditi pritožbi tudi v delu, ko opozarja, da so si celo izpovedbe prič, ki so izpovedale v tožničino korist, v nasprotju, prav tako pa ima pritožba prav, ko graja razlog prvega sodišča, češ da je verjelo predvidevanju priče, da sta toženca del ograje podrla, da bi lahko vozila na javno pot s traktorjem. Predvidevanje priče namreč ni nikakršen dokaz; priča izpoveduje o tem, kar ve oziroma je sama zaznala. Predvidevanja in hipoteze pa ne morejo imeti nobene dokazne teže. Glede ostalih pritožbenih navedb pa velja pritožnikoma pojasniti, da gre v obravnavani zadevi zgolj za vprašanje, ali vozita po parceli, ki je last tožnice in ali imata za takšno početje pravni temelj (priposestvovano služnost ob pogojih iz 54.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) ali ne. Pritožbene navedbe o tem, da je uporaba sporne poti bolj ekonomična, skorajda nujna, namreč za obravnavano zadevo niso relevantne, saj se nanašajo na dejstva, ki so pomembna v postopku za določitev nujne poti. Ker je, kot je obrazloženo zgoraj, prvo sodišče pri izdelavi sodbe zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 13. točke 354/2 čl. ZPP/77, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (369. člen ZPP/77). V novem postopku naj prvo sodišče odpravi ugotovljene kršitve postopka ter sodbo obrazloži tako, da jo bo mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da naj sodišče najprej pretehta in ovrednoti vse dokaze skupaj ter vsakega posebej ter svojo miselno - logično pot navede v razlogih sodbe, tako da bo moč preizkusiti pravilnost in prepričljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Ko bo na podlagi nasprotujočih si izjav posameznih prič ugotavljalo dejansko stanje, naj posebej pojasni, kako se je dokopalo do materialne resnice in pove, zakaj nekaterim pričam verjame, drugim pa ne. Zaradi ekonomičnosti postopka pa velja še poudariti, da naj se sodišče predvsem osredotoči na vprašanja, ki ostajajo sporna, to pa je predvsem, ali je bilo tožencema in njunim pravnim prednikom s strani tožnice in njenih pravnih prednikov nasprotovano, ko so vozili preko spornega sveta oziroma ali jim je bila takšna uporaba zemljišča dovoljena do preklica.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 62/2009
• VSL sodba I Kp 467/99
• VSK sodba Kp 26/2005