VSL sodba I Cp 2084/98

Jedro

Dopustitev, da do zaupanega denarja lahko pride nepoklicana oseba, nasprotuje skrbnosti, ki se zahteva od povprečnega človeka.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se glede stroškov delno ugodi, tako da se izrek pod točko 2 spremeni tako, da se glasi: "Vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka." V preostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so tožene stranke M. D., T. U. in V. T. dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 257.019,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 49.745,55 SIT od 17.2.1993 dalje, od zneska 114.498,00 SIT od 10.3.1993 dalje, od zneska 95.416,00 SIT od 11.5.1993 dalje do plačila. Poleg tega pa sta toženi stranki M. D. in T. U. dolžni plačati tožeči stranki še 207.721,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 73.330,00 SIT od 17.6.1993 dalje, od zneska 34.316,50 SIT od 14.7.1993 dalje ter od zneska 100.074,00 SIT od 4.9.1993 dalje do plačila. Obenem je prvo sodišče tožencem naložilo, naj tožeči stranki povrnejo njihove pravdne stroške v znesku 175.166,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 28.9.1998 dalje v 15-ih dneh pod izvršbo. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi se iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa naj sodbo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da je primankljaj izključno posledica nevestnega ravnanja tožencv (pomankljivo zaklepanje predala, zapuščanje lokala v času dostave pijač, izdajanje gotovine drugim članom brez potrdila in podobno). Dejstvo, da J. Z. ni pripravil pisnih pogodb, navaja dalje pritožnik, ni v vzročni zvezi z nastalim denarnim primankljajem. Isto naj bi veljalo glede načina dobave (najprej na drobno, šele v kasnejšem obdobju pa pri grosistu). Tudi dejstvo, da ni bil napravljen točen finančni izračun ni v vzročni zvezi s primankljajem. Dalje navaja, da četudi Z. ni vsakega toženca posebej uvedel v delo, pa je vendar vsakemu razumnemu človeku jasno, da ravnanje z denarjem zahteva določene ukrepe, čeprav niso nikjer zapisani. Pritožnik opozarja, da je Pustno društvo ... amatersko društvo, ki temelji na zaupanju, le-tega pa so toženci zlorabili. Podrejeno graja odločitev, da je soprispevek tožencev 50%. Proti sodbi pa se pritožujejo tudi toženci ter uveljavljajo vse pritožbene razloge po 353. členu ZPP/77. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče v ponovljenem postopku zgolj ponovilo že prvič izvedene dokaze ter se dejansko stanje v ničemer ne razlikuje od prejšnje ugotovitve le-tega. Iz obračuna tako po mnenju pritožnikov ni mogoče ugotoviti, ali je pravilen ali ne, zato vnovič predlagajo, naj sodišče postavi izvedenca finančne stroke. Dalje navajajo, da pričanje E. Š. ne pomeni ničesar, saj obstajajo listinski dokazi, iz katerih je mogoče povsem natančno izračunati kolikšen primankljaj je nastal potem, ko je odšel V. T.. Na glavni obravnavi, pravijo pritožniki, je bilo dogovorjeno, da bo dokument, ki ga je izdelala priča E. Š., poslan obema pooblaščencema, pri čemer bi bil na voljo tudi določen rok, v katerem je moč ugovarjati. Ta dokument pa so pritožniki prejeli šele skupaj s sodbo, s katero je bilo o zadevi že odločeno. Pritožniki se sprašujejo tudi, v čem naj bi bila kršena pogodba o delu, če takšne pogodbe sploh ni bilo. V pritožbi toženci vnovič izpostavljajo, da jih Z. ni vpeljal v delo, nadalje, da ne more biti govora o samostojnosti delavcev ter da bi moralo sodišče bolj kritično presoditi izpovedbe prič Z. in Š.. Dalje navajajo, da iz sodbe ne izhaja, v čem naj bi bila malomarnost tožencev, ki se jim očita. Menijo, da v takšni situaciji (vse prej kot normalni pogoji za delo) nihče ne bi ravnal drugače kot so ravnali toženci. Poleg tožencev so imeli dostop do denarja še drugi, od gostov do tistih, ki so tožence občasno nadomeščali ali pa tistih, ki so opravljali določene zadolžitve v okviru pustne hiše. Šele sedaj, navajajo pritožniki, pa so ugotovili, da sta v času pustnega karnevala, ko so potrebe večje, v lokalu delala tudi C. Z. in A. C. ter bi morala odgovarjati enako kot toženci. Pritožnikom še vedno ni jasno tudi to, na podlagi česa odgovarjajo solidarno. Tudi toženci s pritožbo podrejeno napadajo odločitev o deležu njihove odgovornosti. Menijo, da je ta na strani tožeče stranke neprimerno večja. Nazadnje pa pritožniki napadajo še odločitev o stroških postopka, ki bi naj jih sodišče ne odmerilo v sorazmerju z uspehom. Na pritožbo tožencev je odgovorila tožeča stranka, ki meni, da je pritožba neutemeljena. V zvezi s tem odgovarja, da izvedenec finančne stroke ni potreben, sicer pa tudi tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bile pomankljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti. Glede dokumenta, o katerem naj se toženci ne bi imeli možnosti izjasniti, pa tožeča stranka odgovarja, da le-tega niso grajali niti v pritožbi ter potemtakem nanj tako nimajo pripomb. Pritožba tožene stranke je utemeljena v delu, ki napada izrek o stroških, v ostalem delu pa je pritožba tožene, pritožba tožeče stranke pa v celoti neutemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvega sodišča. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo ter za svojo odločitev navedlo vse potrebne razloge. Na pritožbene navedbe tožene stranke, češ da prvo sodišče v ponovljenem postopku dejanskega stanja ni ugotovilo nič popolneje kot v prvem postopku, pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila pomankljivost prvotne odločbe predvsem v napačni uporabi materialnega prava oziroma v pomanjkanju pravnih razlogov. Odločilna dejstva v sleherni pravdni zadevi predstavljajo (sestavljajo) pravno relevantno dejansko stanje. Katera so ta dejstva, je odvisno od pravnih pravil, ki jih je potrebno v določeni zadevi uporabiti. Ker prvo sodišče v prvotnem postopku za pravni temelj ni vzelo pravil, ki urejejajo razmerja pri pogodbi o delu in tistih, ki se nanašajo na odškodnino za kršitev le-te, v sodbo tudi ni povzelo dejanskih ugotovitev, ki bi glede na pravilno pravno kvalifikacijo prišle v poštev v obravnavani zadevi. Kot rečeno pa je v ponovljenem postopku prvo sodišče te napake odpravilo. V izpodbijani sodbi je tako prepričljivo ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje. To pomeni, da je iz razlogov sodbe moč razbrati, kakšne pravice in dolžnosti so stranke prevzele s sklenitvijo ustne pogodbe. Pritožbeno sodišče na tem mestu le-te zgolj na kratko povzame, je šlo v razmerju med strankami za to, da so se toženci zavezali voditi lokal (kar pomeni: strežba, skrb za nabavo in upravljanje z denarnimi sredstvi), tožeča stranka pa se je zavezala 10 odstotni delež dohodka prepustiti nasprotni strani, obenem pa je upoštevaje običaje v tovrstnih društvenih (pa tudi drugačnih) lokalih na strani lastnika nedvomno tudi dolžnost, da poskrbi za normalne delovne pogoje in ustrezno kontrolo, ki pravočasno ugotovi morebitne napake ali kršitve. Pogodba je bila sklenjena v ustni obliki, kar pa ji v ničemer ne jemlje veljave, saj Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR na splošno ne zahteva posebne obličnosti (1.odstavek 67. člena), razen če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. ZOR vsebuje pravila o pogodbi o delu v določbah od 600. do 629 člena ter za skenitev pogodbe ne zahteva posebne obličnosti. Pri razlagi vsebine pogodbe se tudi ni potrebno držati dobesednega pomena določil, marveč je potrebno iskati skupen namen pogodbenih strank (njihovo pravo voljo - 99/2 čl. ZOR ). Njihovo pravo voljo je ob razlagi torej potrebno objektivizirati v luči splošnih načel ZOR in običajev, ki se nanašajo na tovrstne življenske primere. V zvezi z navedenim pa je potrebno predvsem izpostaviti pravila o skrbnosti, s katero so pogodbeniki dolžni ravnati v medsebojnih razmerjih (18.člen ZOR). Stopnja skrbnosti je po navedenem načelu odvisna od vrste obligacijskega razmerja, torej tudi od običajev, ki veljajo v posamezni sferi družbenega življenja. Ravnanje z denarjem tako udeležencem pravnega razmerja nalaga določeno skrbnost, saj je vsakemu razumnemu človeku jasno, da je potrebno z denarjem ravnati pazljivo (to pomeni: da le-ta ni dostopen nepoklicanim osebam; v tem primeru torej tudi članom društva, to je tožeče stranke), sicer je takšnemu človeku moč očitati malomarnost. Ravno takšno ravnanje tožencev pa je ugotovilo prvo sodišče. Ugotovitev, da toženci niso ravnali z dovoljšnjo mero skrbnosti, prvo sodišče utemeljuje predvsem s tem, ker niso poskrbeli, da bi predal z denarjem ne bil dostopen vsakokratnim obiskovalcem lokala ter da niso skrbeli za nikakršno evidenco. Prvo sodišče se je tudi že izjasnilo glede navedb, ki jih toženci ponavljajo v pritožbi, češ da jih J. Z. ni uvedel v delo. Z denarjem zna ravnati vsak razumen človek. Za to ni potrebno imeti pretiranega znanja, marveč skrbnost kot se pričakuje v lastnih stvareh. S tem tudi pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe. Po drugi strani pa je prvo sodišče ugotovilo, da tudi tožeča stranka ni ravnala v skladu s pogodbenimi dolžnostmi. Res je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, da so bile delovne in varnostne razmere vse prej kot normalne. Res je tudi, da bi s pravočasno (oziroma redno) finančno kontrolo primankljaj ugotovili, ko je bil ta še neprimerno manjši. Računovodstvo pri tožeči stranki je bilo v spornem obdobju torej več kot očitno daleč od ravni, ki jo nalaga neka običajna, povprečna skrbnost v finančnih zadevah društva. Vse navedeno pa utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje, da je krivdo za škodo iskati v kršitvah dolžne skrbnosti, ki jo je nalagala pogodba o delu, tako na eni kot na drugi strani. Matamatično natančen izračun je seveda nemogoč, saj ne gre za primerjavo dveh matematično izraženih znakovnih sistemov. Prvo sodišče se je tako odločilo za vrednotenje, pritožbeno sodišče pa ob tem v celoti soglaša, da je očitek malomarnega ravnanja in izvrševanja pogodbenih obveznosti, bolj ali manj ekvivalenten tako na eni kot na drugi strani. Tako se pokaže, da je odločitev prvega sodišča pravilna in je tudi pritožbi nista uspeli spodbiti. Povsem odvečen in neekonomičen bi bil tudi dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Primankljaj je bil ugotovljen po metodologiji, ki jo je sodišče v sodbo povzelo in bi imela torej tožena stranka v pritožbi vso možnost, da izračun graja s konkretnimi navedbami. Zgolj pavšalno nestrinjanje pa ne more biti razlog za povzročanje dodatnih stroškov, ki bi nastali s postavitvijo izvedenca. Pravilnost takšne prvostopne procesne odločitve še dodatno podkrepi dejstvo, da tožena stranka v pritožbi graja predvsem to, da obračuna ni dobila pred izdajo sodbe, medtem ko ga sedaj, ko bi to možnost imela, sploh ne graja. Iz navedenega izhaja edini logičen zaključek, da se z njim strinja, edino kar jo moti, je to, da ga ni prejela prej. Ta možnost bi bila sicer nedvomno ustreznejša, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče nadalje odgovarja še na novote, ki jih tožena stranka podaja v pritožbi (namreč to, da naj bi v spornem obdobju v tem lokalu delali še drugi ljudje). Ne glede na to, da je nenavadno, da bi tožena stranka za svoje sodelavce izvedela šele po več letih, pa takšno dejstvo ne more biti upoštevno v pritožbenem postopku, saj pritožniki ne ponujajo nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazali resničnost le-tega (352. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Če pa toženci menijo, da je še kdo tretji kriv za nastali primanjkljaj, bodo lahko to od njega zahtevali v ustreznem postopku. Naposled pa je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločitev o stroških, ki jo tožena stranka graja v pritožbi. Ob tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbene navedbe držijo, saj odločitev ni v skladu s 154.členom ZPP. Glede na polovičen uspeh je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka tega člena, ki pravi, da lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter izrek o stroških ustrezno spremenilo. Pri deležu uspeha v pravdi je treba upoštevati, da so stroški nastali tako s temeljem kot z višino tožbenega zahtevka. V ostalem pa sta iz vseh zgoraj navedenih razlogov pritožbi neutemeljeni. Ker prvo sodišče ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP/77). Ker stranki s pritožbama nista uspeli (uspeh tožene stranke glede stroškovnega dela je v primerjavi z glavno zadevo neznatnega pomena), je pritožbeno sdoišče odločilo, da vsaka nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Glede odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa je potrebno povedati, da ta v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve in se tedaj stroški pokažejo kot nepotrebni in jih sodišče ni priznalo (166. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 46/2005
• VSL sodba I Cp 65/2017
• VDSS sodba Pdp 86/2014