VSL sklep I Cp 1067/2000

Jedro

Kadar vstopi v pravdo namesto tožnika drug tožnik in prevzema pravdo v stanju v kakršnem je, je potrebna privolitev toženca. Ker pa privolitve ni dal, sodišče pa njegovega dovoljenja ne more suplirati, takšna sprememba tožbe na strani tožeče stranke ni dovoljena.

 

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep v odločitvi o pravdnih stroških v drugem odstavku izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem delu, v prvem odstavku izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke, na podlagi katere bi namesto tožeče stranke X. vstopila Y.. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 56.497,50 SIT v 15 dneh. Proti sklepu sta se pritožila tako X. kot Y.. Izpodbijata ga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Y. pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Oba predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obe poudarjata, da v predmetni zadevi ne gre za subjektivno spremembo tožbe, ampak le za odpravo pomanjkljivosti pri nazivu tožeče stranke, tako da je njen točen naziv namesto X. Y.. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je v tej zadevi prišlo z ravnanjem tožeče stranke do subjektivne spremembe tožbe. X. se pri tem sklicuje na Zakon o zavodih, po katerem so postali zavodi lastnina ustanovitelja, vendar pa s premoženjem upravlja zavod. Ustanovitelj X. je Y. in zato tudi lastnik vseh stanovanj, X. pa le upravlja s tem premoženjem. Zatorej ne gre za spremembo tožbe, ampak le za pravno nasledstvo v omenjenem smislu. Oba pritožnika tudi izpodbijata odločitev o stroških postopka, ki se ne da preizkusiti in ki je tudi preuranjena, ker o glavni stvari še ni odločeno. Y. pa sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je nepravilno vročilo sklep njenemu pravnemu zastopniku, čeprav je iz poročila z dne 8.6.1998 razvidno, da ta v celoti odobrava dotedaj opravljena pravdna dejanja X. in da tudi v bodoče pooblašča v tej zadevi za vsa pravdna dejanja diplomirano pravnico Z. zaposleno pri X.. Pritožbi sta le delno utemeljeni. Stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko se tožeča stranka, ki je vložila tožbo kot X. hoče preimenovati v Y., gre za subjektivno spremembo tožbe in ne zgolj za popravo naziva tožeče stranke oziroma za pravnega naslednika X. kot to zatrjujeta pritožnika, ki naj bi kot lastnik bil aktivno legitimiran za predmetno tožbo, je pravilno. X. je vložil tožbo na izpraznitev in izročitev stanovanja zoper toženko priporočeno po pošti dne 29.4.1994. Glede na Zakon o zavodih (Ur.l. RS, št. 12/91) je premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije, ki opravlja dejavnost zdravstva kot je v konkretnem primeru, ki nadaljuje delo kot zavod, postalo s 1.4.1991 lastnina ustanovitelja te organizacije. S premoženjem pa upravlja zavod in ga uporablja na upravljanje dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen, premoženjski sklad in sklad skupne porabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev. Z odlokom o ustanovitvi javnega Zdravstvenega zavoda Klinični center Ljubljana (Ur.l. RS, št. 34/92 z dne 10.7.1992) se je Univerzitetni klinični center v Ljubljani preoblikoval v javni Zdravstveni zavod Klinični center Ljubljana, ustanovitelj tega javnega zdravstvenega zavoda pa je Republika Slovenija, pri čemer ustanoviteljske pravice in obveznosti kot je določeno v 1. členu izvršuje Vlada RS. Tedaj je bilo torej jasno kdo je lastnik premoženja s katerim je sicer imel pravico gospodariti zavod, za upravljanje pa je bil odgovoren ustanovitelju. Tudi po sklepu o preoblikovanju javnega zavoda Klinični center Ljubljana (Ur.l. RS, št. 13/96 z dne 1.3.1996), ki je nadomestil preje citirani odlok glede ustanovitelja in dejstva, da Klinični center nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun in da pri opravljanju svojih dejavnosti odgovarja z vsemi sredstvi s katerimi opravlja, in da je za gospodarjenje in opravljanje s premoženjem odgovoren ustanovitelju, ni sprememb. Glede na vse navedeno je torej očitno, da med Kliničnim centrom in RS, Vlado RS, Servisom skupnih služb ni pravnega nasledstva, kot ga hočeta prikazati pritožnika in je Klinični center že ob vložitvi tožbe dne 29.9.1994 vedel kdo je lastnik premoženja in sta bili že tedaj tako Klinični center kot RS, Vlada RS pravni osebi. V konkretnem primeru zato ne gre za nikakršno popravo pravilnega naziva tožeče stranke, ampak za povsem drugo stranko, ki hoče vstopiti v pravdo kot tožeča stranka namesto Kliničnega centra. Za kaj takega pa je potrebno ob soglasju pritožnikov tudi soglasje tožene stranke. Ker pa ta takega soglasja ni dala, sodišče pa ga ne more suplirati, je edino pravilna odločitev, da sodišče prve stopnje subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke ni dopustilo. V tem pogledu sta zato pritožbi pritožnikov neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijani sklep v prvem odstavku izreka potrdilo. Pri tem pritožbeno sodišče glede očitkov sodišču prve stopnje, da je napačno vročilo sklep Javnemu pravobranilstvu namesto pooblaščenki Z., pa so neutemeljeni, saj je bil izpodbijani sklep vročen tako pooblaščenki Z., Javnemu pravobranilstvu in tudi Kliničnemu centru. Utemeljeno pa se pritožnika pritožujeta zoper odločitev o pravdnih stroških. Odločitev namreč ni obrazložena, saj zgolj pravna podlaga za izrek o stroških, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni dovolj, saj se stroški ne dajo preizkusiti niti po višini, ob tem, da tudi 154. člen ZPP ni bil pravilno uporabljen. Po 154. členu ZPP sodišče odloča o pravdnih stroških glede na uspeh strank v pravdi. Kakšen bo uspeh tožeče stranke ali tožene stranke v pravdi, še ni znano, zato je tudi odločitev o pravdnih stroških preuranjen. Pritožbeno sodišče je zato odločitev glede stroškov postopka razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje, da bo o stroških postopka ponovno odločalo, vendar šele po tem, ko bodo za to dani pogoji oz. bo znana uspešnost tožeče stranke v tej pravdi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1471/2002
• Sodba in sklep II Ips 52/99
• VSC sklep Cp 455/2007