VSL sklep I Cp 1003/99

Jedro

Primeri dispozitivnega enotnega sosporništva v določenih primerih namreč predstavljajo izjemo od načela, da pravnomočna odločba deluje samo na tiste, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, sodelovali kot stranka. V takih primerih subjektivne razširitve učinkov pravnomočnosti, deluje pravnomočna odločba neposredno na vse udeležence materialnopravnega razmerja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim neobrazloženim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo sodbe zaradi izostanka ter z drugim sklepom tožbo tožeče stranke zavrglo. Zoper oba sklepa se pritožuje tožeča stranka in predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepov. Navaja, da bi moralo sodišče izdati sodbo zaradi izostanka zoper toženca, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo take sodbe. Nezakonit je tudi sklep o zavrženju tožbe, saj ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Iz spisa P 211/96 je namreč razvidno, da je pravnomočno odločeno o tožnikovem zahtevku proti L. B. in sedanji toženec N. B. ni bil tožena stranka v isti pravdi. Tako je bilo pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku med drugima strankama. Pravnomočnost veže samo pravdni stranki, ki sta kot taki navedeni v pravnomočni sodbi, saj se po vsej pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi pojem pravnomočnosti veže na primer, da gre za isti stranki in istovetnost tožbenega zahtevka. Sodišče je očitno nepravilno tolmačilo pojem pravnomočnosti in izdalo nezakonit sklep, ki ga je treba razveljaviti. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 2. odst. 333. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi določbe 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99) mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Na podlagi ugotovitve, da je o istem tožbenem zahtevku že bilo pravnomočno odločeno s sodbo istega sodišča opr. št. P 211/96 z dne 24.9.1996, je prvostopno sodišče tožbo zavrglo. Tak zaključek je pravilen. Kot je opredeljeno v določbah čl. 51 - 62 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, je premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom med trajanjem zakonske zveze, njuno skupno premoženje, pri čemer deleži vsakega od njiju niso vnaprej določeni. Zakonca sta praviloma v sporih, ki se tičejo njunega skupnega premoženja, nujna sospornika, so pa določene izjeme, npr. v primeru, če sta se dogovorila, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje upoštevaje koristi drugega zakonca, saj sta v takem primeru zakonca dispozitivna enotna sospornika. Enako velja v primeru, kadar je njuna odgovornost solidarna. Po določbi 2. odst. 56. čl. ZZZDR namreč med ostalim za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem. Teorija uvršča med primere dispozitivnega enotnega sosporništva tudi primer odločitve v sporih, ki se nanašajo na skupno premoženje zakoncev in v takem primeru pravnomočna sodba v sporu, ki se nanaša na skupno premoženje, katerega je upravljal le eden od zakoncev, neposredno učinkuje tudi na drugega zakonca. Primeri dispozitivnega enotnega sosporništva v določenih primerih namreč predstavljajo izjemo od načela, da pravnomočna odločba deluje samo na tiste, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, sodelovali kot stranka. V takih primerih subjektivne razširitve učinkov pravnomočnosti, deluje pravnomočna odločba neposredno na vse udeležence materialnopravnega razmerja (glej Jan Zobec, Nekaj pogledov na enotno sosporništvo, Pravosodni Bilten št. 3/85 in mag. Nina Betetto, Procesni institut sosporništva glede na učinke, Pravnik 1995, št. 1-3). Da se zahtevek tožeče stranke nanaša na terjatev, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem toženca in njegove žene L. B., ki ni stranka v postopku, jasno izhaja iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka, saj tožnik zahteva plačilo nerazdelno od toženca in njegove žene. Iz spisu priložene pravdne zadeve P 211/96 Okrajnega sodišča v Novem mestu pa izhaja, da je že pravnomočno razsojeno o istem zahtevku tožnika napram toženčevi ženi L. B., na podlagi te sodbe pa je tožeča stranka že tudi predlagala izvršbo. Ker je jasno, da se spor lahko le enotno reši za zakonca kot nujna in v določenih primerih dispozitivna enotna sospornika, je posledica ta, da pravnomočnost sodbe, izrečene zoper enega sospornika, učinkuje tudi zoper drugega, ki ni bil istočasno zajet s tožbo. Ker je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je prvostopno sodišče tožbo pravilno po uradni dolžnosti zavrglo (2. odst. 333. čl. ZPP/77). Glede na gornje razloge je pravilna odločitev prvostopnega sodišča tudi glede zavrnitve predloga za izdajo sodbe zaradi izostanka, saj niso bili izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo, opredeljeni določbi 332. čl. ZPP/77. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77) je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo oba sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 380. čl. ZPP/77 v zvezi s 368. čl. ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1902/2000
• VSL sklep I Cpg 1132/99
• VSM sodba I Cp 776/2005