VSL sodba I Cp 1319/99

Jedro

Z majem 1992 se je povečala najemnina za poslovni prostor. Tedaj je namreč stopil v veljavo Odlok Občine Ljubljana - Center o oddajanju poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (Ur. list RS št. 13/92 z dne 20.3.1992). Oprostitev ali znižanje najemnine je po navedenem odloku mogoče zahtevati le v primerih iz 21. čl., kar je tožena stranka tudi storila, a neuspešno. Glede na to znižanje najemnine kljub razlogom, ki jih navaja (neprofitno društvo, ki praktično nima vira prihodka, težka finančna situacija, prostorska stiska), ni mogoče in je dolžna plačevati najemnino v skladu z odlokom.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 277.640,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1992 do plačila in 4.000,00 SIT izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo, da povrne posameznim tožnicam zneske pravdnih stroškov, kot so ti razvidni iz 2. tč. izreka. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navaja, da na narok ni prišla pravočasno po naključju, v nadaljevanju pa opisuje, kje je doslej imelo šahovsko društvo svoje prostore in v kakšnem stanju. Sedanje prostore je bilo treba pred začetkom uporabe v celoti adaptirati. Poleg najemnine tožena stranka redno plačujejo tudi vse dajatve. Z majem 1992 pa se je najemnina štirikratno povečala. Za civilno družbo je nesprejemljivo, da se društveni prostori ljubiteljskih in nepridobitnih društev smatrajo za poslovne prostore. Računajo lahko namreč le na pomoč sponzorjev, ne morejo pa računati na vstopnino kot nekateri drugi športi z nastopi na stadionih, skakalnicah ipd. Društva se dobesedno borijo za obstanek. Občina je s tem urejenim prostorom samo pridobila, ker bi sicer zapuščen dalje sameval. Na sporočilo, da ni predpisa, ki bi omogočal znižanje najemnine, so predlagali zamenjavo. Prva možnost primernih prostorov bo, ko bo urejena uprava mesta. Medtem pa so bili seznanjeni, da se po urbanističnem načrtu predvideva rušenje njihovega okoliša. Tožena stranka predlaga, da se sklep o izvršbi razveljavi. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi pritožbenih razlogov izrecno ne navaja. Trdi sicer, da zgolj zaradi naključja ni prišla na narok, vendar kakšnih nepravilnosti v zvezi z vabljenjem ne zatrjuje in predlogov zaradi zamude naroka ne podaja. Pritožbeno sodišče je obstoj pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka opravilo v mejah 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99) po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Poslovni prostori so prostori, namenjeni za poslovno dejavnost, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod, v dvomu pa o tem, ali se prostor šteje za poslovni prostor, odloča pristojni upravni organ (4. odst. 2. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, v nadaljevanju ZPSPP). Tožena stranka dejstvu, da so prostori, ki jih zaseda, poslovni prostori, ne oporeka, predlaga pa, da se v bodoče obravnavajo drugače, kot sicer poslovni prostori pridobitnih organizacij, pri čemer sama dela določene razlike že z društvi, ki podpirajo druge športe (npr. ki se odvijajo na stadionih ali posebnih drugih za to namenjenih objektih, ker je za vstop oziroma dostop na te objekte treba plačati vstopnino). Glede na to je treba prostore, ki jih zaseda, obravnavati kot poslovne prostore. Način, kako je tožena stranka dosegla dodelitev sedanjih poslovnih prostorov oziroma preselitev iz prejšnjih v sedanje, za odločitev v sporu ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali in kakšne adaptacije je tožena stranka v tako pridobljenih prostorih izvršila, saj pobotnega ugovora v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavila (prim. 17. čl. ZPSPP ter 3. odst. 333. čl., 3. odst. 338 in 3. odst. 352. čl. ZPP/77). Na odločitev v sporu tudi ne vpliva nadaljnja negotova usoda poslovnega prostora, ki ga zaseda tožena stranka. Sporno ostaja tako le še vprašanje višine najemnine za poslovne prostore, ki jih tožena stranka zaseda. Tožena stranka v pritožbi sama ugotavlja, da se je z majem 1992 povečala najemnina za poslovni prostor. Tedaj je namreč stopil v veljavo Odlok Občine Ljubljana - Center o oddajanju poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (v nadaljevanju Odlok, Ur. list RS št. 13/92 z dne 20.3.1992) in najemnine so se za dosedanje najemnike po tem Odloku uskladile najkasneje v roku enega meseca po sprejemu (1. odst. 26. čl. Odloka; prim. 18. čl. ZPSPP). Oprostitev ali znižanje najemnine je po Odloku mogoče zahtevati le v primerih iz 21. čl., kar je tožena stranka tudi storila, a, kot prav tako ugotavlja sama, neuspešno. Glede na to znižanje najemnine kljub razlogom, ki jih navaja (neprofitno društvo, ki praktično nima vira prihodka, težka finančna situacija, prostorska stiska), ni mogoče. To pa pomeni, da je dolžna plačevati najemnino v skladu z Odlokom, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Iz navedenaga je razvidno, da je (upoštevajoč pritožbene trditve) sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilo uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1172/2003
• VSL sodba I Cpg 100/2003
• VDS sodba Pdp 471/2005