<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 374/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.374.99
Evidenčna številka:VSL45825
Datum odločbe:17.05.2000
Področje:obligacijsko pravo - civilno procesno pravo
Institut:poravnava - zakoniti zastopnik

Jedro

Ker je iz poravnave razvidno, da pri njenem sklepanju tožnik ni deloval tudi v svojstvu zakonitega zastopnika mlad. tožnikov, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi sklenjene poravnave ni pravilna.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnikov mld. Miha S. in mld. Vesne S. zoper drugotoženo stranko Zavarovalnico X d.d., Novo mesto (del 3. točke izreka) in odločitev o stroških (5. točka izreka) razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba tožnika Marka U. zoper 3. točko izreka se zavrne in se potrdi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti Zavarovalnici X. Pritožba prvotožene stranke Rudolfa J. se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožba prvotožene stranke Rudolfa J. zoper 3. točko izreka se zavrže. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in prvemu tožencu Rudolfu J. naložilo, da od 1.10.1998 dalje mladoletnima tožnikoma Mihi in Vesni S. plačuje za vsakega rento v znesku po 12.359,00 SIT mesečno, na roke zakonitega zastopnika - tretjega tožnika Marka U., do vsakega petega v mesecu v naprej, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakega obroka dalje. Istemu tožencu je naložilo, da mora tretjemu tožniku Marku U. plačati znesek 606.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1998 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko Zavarovalnico X d.d., Novo mesto in višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca Rudolfa J. pa je zavrnilo. Toženemu Rudolfu J. je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 10.006,00 SIT v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Tožeči stranki pa je naložilo, da toženi Zavarovalnici X povrne pravdne stroške v znesku 89.422,50 SIT v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Proti sodbi sta se pravočasno pritožili tožeča in prvotožena stranka. Obe uveljavljata vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Tožeča stranka izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko in stroškovno odločitev, prvotožena stranka pa ugoditveni del sodbe poleg tega pa še zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko. Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da se je tretji tožnik s sklenitvijo poravnave z drugotoženo stranko odpovedal le zahtevkom za svoje poškodbe. Poravnava je bila le delna in se je nanašala samo na njegove poškodbe, ne pa tudi na zahtevke iz naslova rente za mladoletna tožnika. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o listinah in tem, kar izkazuje poravnava. Opozarja na dejstvo, da se je glede obračunavanja in revalorizacije zavarovalne vsote spremenila sodna praksa. V njihovem primeru je zavarovalnica zavarovalno vsoto napačno obračunala in je s tem tožečo stranko prikrajšala. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tudi zoper drugotoženo stranko, kateri naj se naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. Prvotožena stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče previsoko ocenilo prispevek matere iz njenega dela, saj je več kot 30% višje ocenjen kot njen prispevek iz delovnega razmerja. Glede na starost otrok (12 in 10 let) stroški za varstvo in učenje niso potrebni, stroški za pospravljanje pa ne morejo bremeniti rente, saj gre za stroške družine in ne mladoletnih otrok. Poleg tega pa ti stroški tudi po višini niso izkazani. Nadalje prvi toženec izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da je škodo povzročil iz hude malomarnosti. Za tak zaključek samo dejstvo, da je bila cesta mokra, ne zadošča. Prvi toženec se je za prehitevanje odločil na ravni cesti. Ni šlo za klasično prehitevanje ampak za obvoženje. Pri vračanju na svoj pas je prvega toženca začelo iz neznanega razloga zanašati. Vzrok zanašanja ni bil ugotovljen z gotovostjo. Sodišče bi popolno ugotovilo dejansko stanje, če bi ugotovilo tudi premoženjsko stanje prvega toženca. Renta je bila mladoletnima tožnikoma previsoko odmerjena, enako tudi verzijski zahtevek. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek proti drugotoženi stranki. Zgrešen je zaključek, da se je tretji tožnik odpovedal zahtevkom vseh treh tožnikov. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa odgovora nista podali. Delno je utemeljena pritožba mladoletnih tožnikov Mihe in Vesne S., pritožba tretjega tožnika Marka U. ni utemeljena, prav tako tudi ne pritožba Rudolfa J., ki je deloma tudi nedovoljena. O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka je v uvodu pritožbe navedla, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v njeni 3. in 5. točki izreka. V razlogih pritožbe pa napada le tisti del odločitve, s katerim je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo proti zavarovalnici. Ker v pritožbi predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku zoper zavarovalnico, je pritožbeno sodišče štelo, da tožeča stranka sodbe ne izpodbija v tistem delu 3. točke izreka, s katerim je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah uveljavljenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemljena pritožbena graja zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek mladoletnih tožnikov Mihe in Vesne S. proti drugi toženi stranki, Zavarovalnici X. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila z zavarovalnico sklenjena poravnava z odpovedjo odškodninskim zahtevkom, velja le za tretjega tožnika Marka U.. Pritožba pravilno opozarja, da se je odškodninskim zahtevkom proti zavarovalnici odpovedal le navedeni tretji tožnik. Glede na to, da je ob sklepanju poravnave sedaj vtoževana škoda že obstajala oziroma je tretji tožnik z njo, ob potrebni skrbnosti že moral računati, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi moral tretji tožnik poravnavo, ki jo sklenil z zavarovalnico, predhodno izpodbiti zaradi zatrjevane zmote (Prim. dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti ČZ Ur. l. RS 1990, str. 52). Iz poravnave z dne 23.12.1994 je jasno razvidno, da jo je tretje tožnik sklenil v svojem imenu in pri tem ni deloval v vlogi zakonitega zastopnika mladoletnih tožnikov. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožbenega sodišča napačno ocenilo poravnavo, ker je spregledalo, da sta stranki poravnave le drugotožena stranka in tretji tožnik, ne pa tudi mladoletna tožnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da obstaja nasprotje med vsebino listine in razlogi, ki jih je navedlo sodišče v utemeljitev sprejete odločitve. Podana je uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je pritožbenemu sodišču narekovala delno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe (1. odst. 369. čl. ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali in v kolikšnem obsegu še obstaja zavarovalno kritje druge toženke in v tem obsegu ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka mladoletnih tožnikov tudi zoper zavarovalnico, drugo toženo stranko. Delna razveljavitev odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti zavarovanici je narekovala tudi razveljavitev odločitve, s katero je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo, da zavarovalnici povrne pravdne stroške (5. točka izreka sodbe). Ta odločitev temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP. O pritožbi prvega toženca. Nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov pa ni podan pri odločitvi o tem, da mora prvotoženec mladoletnima tožnikoma plačevati rento, tretjemu tožniku pa plačati, iz naslova založenega preživljanja, znesek 606.320,00 SIT. Pri sprejetju odločitve je sodišče prve stopnj pravilno upoštevalo materialno pravo in v razlogih izpodbijane sodbe le to tudi navedlo in na tej podlagi ugotovilo tudi vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo stroške za varstvo in učenje otrok ter pospravljanje. Za podlago sprejete odločitve je sodišče prve stopnje imelo izpoved očeta, tretjega tožnika. Splošno pa je tudi znano, da je z otroci v starosti 10 oziroma 12 let še veliko dela in obremenitev in da je otrokom, ki imajo pri učenju težave potrebna tudi tovrstna pomoč. Tudi za presojo višine uveljavljanih zahtevkov je prvostopenjsko sodišče imelo podlago v izpovedbi tretjega tožnika. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene predpostavke za uporabo določbe 191. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki omogoča upoštevanje slabega premoženjskega stanja oškodovanca. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila škoda povzročena iz hude malomarnosti. Za napravljeni zaključek sodišče prve stopnje ni upoštevalo le dejstva, da je bila cesta mokra ampak tudi druge okoliščine, ugotovljene v kazenskem postopku. Do zanašanja vozila prvega toženca je prišlo pri prehitevanju traktorja in ne pri njegovem obvozu. Za obvoženje oziroma vožnjo mimo gre le v primeru, če drugo vozilo stoji. V kazenskem postopku pa je bilo ugotovljeno, da se je traktor premikal s hitrostjo 30 km/uro (Prim. 68. tč. 19. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa). Prav tako ne drži pritožbeno zatrjevanje, da v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, zakaj je začelo vozilo zanašati. Iz izreka pravnomočne kazenske sodbe namreč izhaja, da je prvi toženec vozil s hitrostjo okoli 90 km/uro, ko mu je nasproti pravilno pripeljal tretji tožnik s svojim osebnim avtomobilom, pa je sunkovito zavil nazaj na svojo polovico vozišča, ker pa je bilo vozišče mokro in spolsko, ga je začelo zanašati. Ker sodišče prve stopnje pri tem delu odločitve tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in 2. odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper navedeni del odločitve zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo, vključno s stroškovno odločitvijo, ki temelji na pravilnem upoštevanju določbe 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožba prvega toženca zoper zavrnitev zahtevka proti zavarovalnici ni dovoljena. Obe toženi stranki sta v pravdi sospornika v smislu 200. čl. ZPP. Sta samostojni stranki, njuna dejanja ne morejo koristiti drugi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvotožena stranka nima pravno varovanega interesa, da bi izpodbijala zavrnilni del prvostopenjske sodbe proti drugi toženi stranki. Zato, je v tem delu, pritožbo zavrglo (1. točka 380. čl. ZPP). O pritožbeni stroških tožeče stranke pritožbeno sodišče ni odločilo, ker je odločitev o tem, po določbi 3. odst. 166. čl. ZPP, pridržana za končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke pa je obsežena v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe in je posledica dejstva, da s pritožbo ni uspela (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).

 


Zveza:

ZOR člen 154, 154.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MzgxOQ==